Tiskane izdaje
»V eni sami slovenski cerkvi naj bi imeli za celo vedro zob svete Agate, ostankov svetega križa je po nekih analizah toliko, da bi iz njih lahko nastala velika lesena ladja,« je bilo mogoče izvedeti med enim od druženj s kustosom Narodnega muzeja Slovenije. Tokrat je svoje delo predstavil mag. Darko Knez, ki v tej ustanovi med drugim bedi nad zbirko cerkvenih predmetov.
»Tudi svetega perpucija (ostanka kožice pri obrezovanju po judovskem običaju), najdragocenejšega ostanka Kristusa, je bilo po poročanjih toliko, da bi, če bi ga zložili v vrsto, obkrožil Zemljo. Veliko relikvij, ki naj bi bile ostanki svetnikov ali z njimi povezanih predmetov, je ponaredkov. Kadar naredimo analizo, za kar se zaradi visokih stroškov s sodno medicino dogovarjamo le občasno, ugotovimo, da so to pogosto ostanki kamnov, lesa ..., pri kosteh pa se najpogosteje pokaže, da so piščančje ali prašičje. Trgovanje z relikvijami je bilo že od zgodnjega krščanstva dobičkonosen posel, Cerkev, ki ga je hotela zajeziti, pa je v sredini 18. stoletja uvedla nekakšne certifikate, tako imenovane avtentike, s katerimi so najvišje cerkvene oblasti potrjevale – najnižji v hierarhiji za podelitev je bil škof – pristnost relikvije,« je Knez nadaljeval o relikvijah in relikviarijih, ki si jih je izbral za predstavitev enega od področij svojega vsakdanjega dela. V njegovo pristojnost sodijo tudi muzejska dokumentacija, zbirke glasbil, tekstila in drugih predmetov zgodovinskega pomena, poleg tega pa je tudi vodja oddelka za zgodovino in uporabno umetnost.
Okoli dva tisoč predmetov
Kje natanko je bil certifikat, zdaj razstavljen v muzejski vitrini, nekoč pa spravljen v spodnjem delu relikviarija, predmeta za hrambo relikvije, je pokazal na pozlačenem neogotskem primerku iz 19. stoletja, ki ima obliko gotske katedrale. V njem so shranjene kar tri relikvije dveh redov; na enem kraku je shranjen ostanek plašča svetega Jožefa, ki sodi med relikvije drugega reda (osebni predmet svetnika), na drugem kraku je delček kosti svete Katarine, ki je relikvija prvega reda (ostanek svetnice), nad njima pa je shranjena še relikvija svetega križa, ki je tudi relikvija drugega reda (predmet, s katerim so mučili Jezusa). Relikvija svetega križa je najpogostejša relikvija tako v zbirki NMS kot tudi v zbirki stiškega muzeja pa tudi po svetu, je pojasnil kustos zbirke cerkvenih predmetov.
Zbirka devocionalij NMS obsega okoli dva tisoč predmetov za osebno pobožnost, od tega je okoli sto relikviarijev in še nekaj več relikvij, in je največja slovenska zbirka svoje vrste. Po dragocenosti in velikosti se takoj za njo uvršča zbirka Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, ki pa premore tudi večje primerke ostankov svetnikov. Kot je povedal mag. Darko Knez, ki je med drugim obdelal in popisal tudi stiško zbirko, so v NMS več kot polovico cerkvenih predmetov pridobili pred drugo svetovno vojno, prav relikvije in relikviarije pa so eni redkih predmetov, ki jih je obšla tudi nacionalizacija. Večino teh pa tudi drugih devocionalij, torej nabožnih predmetov za osebno pobožnost, so pridobili z nakupom ali donacijami, podobno je v stiškem muzeju, dodaja. »Relikviariji gredo iz roda v rod, dokler lastniki ne pridejo v finančno stisko ali pa do takih predmetov nimajo odnosa. Takrat jih običajno prinesejo v starinarnico ali jih podarijo muzeju. Ta baročni, ki je zame eden od treh najdragocenejših kosov v naši zbirki, je bil kupljen v starinarnici, prav tako ta dva,« je razlagal Knez ob treh primerkih pravih umetniških del.
Varovalo pred zadetkom
Ker relikvije v katoliški veri štejejo med najbolj čaščene svete predmete, so morale biti imenitne tudi »skrinjice« za njihovo hrambo. Izdelovanje relikviarijev so pogosto zaupali vrhunskim obrtnikom, tudi zlatarjem in srebrarjem, zato so to izjemni kosi že samo z umetnostnozgodovinskega vidika, še zlasti če so izdelani iz čistega zlata ter okrašeni z dragimi in poldragimi kamni.
»Kot lahko vidite, je vsaka relikvija zavita v barvit papir in ima napisni list. Takšne stvari so izdelovale redovnice po samostanih in s to obrtjo preživljale samostan. To je delo uršulink od Svetega Duha pri Škofji Loki iz 19. stoletja, a se je ta tehnika pojavila že v baroku,« je Knez pojasnil ob pisani umetniji iz kovinskih žičk in umetnega cvetja, v katere so oviti ostanki več svetnikov, vse skupaj pa je spravljeno v nekakšno malo vitrino.
V starinarnici se tu in tam najde tudi kakšna izjemna devocionalija, ki tega sploh ne kaže, kot so, denimo, breverli, nekakšne zgibanke z magičnimi izreki, zagovori in svetimi podobami. Na največkrat prepognjenem breverlu so bakrorezi devetih svetnikov, vanj pa so poleg relikvij zaviti ali pritrjeni tudi posušene rastline ali drugi predmeti iz narave ter nenavadna pomanjšana religiozna znamenja pa tudi amuleti. Breverle so nosili obešene na trakovih okoli vratu pod srajco, bili so pritrjeni tudi na obleko ali obešeni na rožnem vencu, služili so kot talismani, kot zdravilo in varovalo pred zadetkom na bojišču. To je bila medicina in varovalna magija 17. stoletja, je razkril vodnik po zbirki.
»Ko sem enega teh odkril pri starinarju, ni vedel, kaj bi to bilo. In ko sem začel raziskovati, sem dva taka našel še med papirji v našem depoju. Breverli so v Evropi zelo redki, že zaradi materiala, iz katerega so, torej papirja, ki lahko hitro propade zaradi vlage, miši ali ognja,« spomni Knez, ki zdaj pripravlja knjigo oziroma katalog o zbirki relikvij in relikviarijev Narodnega muzeja Slovenije, zaradi njenega izida pa so »izropane« tudi muzejske vitrine, saj so mnogo eksponatov poslali bodisi na restavriranje bodisi na fotografiranje. Toda večina jih je na ogled, tudi tisti trije, ki jih Knez označuje za najimenitnejše primerke. Mednje poleg breverlijev in baročnega relikviarija z relikvijami prvega reda Janeza Nepomuka, Petra Pavla in Frančiška Asiškega sodi tudi na pogled nič kaj posebna temno siva posoda, ki spominja na žaro. To tudi v resnici je, v njej pa naj bi bilo srce slovitega francoskega opata Gabriela Girauda, redovnika iz Lyona in ustanovitelja samostana trapistov na gradu Rajhenburg pri Brestanici.
V žari srce Gabriela Girauda
Francoz Gabriel Giraud (1836–1899), sin bogatega trgovca s svilo, ki je bil med drugim prostovoljni vojak, je po očetovi smrti vstopil v red trapistov, in ko je leta 1880 francoska vlada nasilno razpustila dumbsko opatijo trapistov, je dal denar za nakup graščine v Rajhenburgu. S trapisti se je tam naselil sredi leta 1881, desetletje pozneje pa je bil rajhenburški samostan povišan v opatijo. Omenimo naj, da je v njej delovala tovarna čokolade, ki je zalagala dvor v Avstro-Ogrski in tudi pozneje v Kraljevini Jugoslaviji. »Ko je pater Gabriel leta 1899 umrl, so njegovi svojci želeli, da ga pokopljejo v Lyonu. Ker pa je bil ustanovitelj reda ter idejni in duhovni oče opatije Rajhenburg, so se odločili, da bodo srce obdržali, telo pa so odpeljali v Lyon. V našem arhivu hranimo dokumentacijo in podroben opis zdravnika, ki je izrezal srce in ga shranil v formalin v to srebrno žaro, nato pokopano na Rajhenburgu. Aprila 1941 so Nemci trapiste pregnali in v gradu uredili taborišče za izganjanje Slovencev. »Žaro so odkrili po vojni pri nekih gradbenih delih, in tudi ta udrtina, ki jo je videti na njej, je nastala zaradi nemškega tanka,« je nanjo pokazal kustos. Dodal je, da bodo zunanjost žare v kratkem restavrirali, dogovarjajo pa se tudi z münchenskim laboratorijem za kulturno dediščino, ki naj bi opravil radiološke preiskave notranjosti, saj je to izjemen primerek.
Za Marijine solze
Med najstarejšimi relikviariji, ki si jih je mogoče ogledati v zbirki devocionalij v Narodnem muzeju Slovenije, pa so enkulpioni oziroma obeski v obliki križev, ki jih je mogoče odpreti in v katerih so bile spravljene relikvije iz 11. stoletja. Podobno varovalno funkcijo so v 15. stoletju pripisovali tudi ampulam, vsebnikom za shranjevanje blagoslovljene vode, olj in soli pa tudi Marijinih solza. »Te so najpogosteje našli na njivah, ker so s temi ampulami požegnali njivo in jih tam odvrgli,« je dodal Darko Knez.
Čaščenje relikvij je dediščina krščanskega starega veka in se je širilo s čaščenjem svetnikov. Ker so od apostolskih časov do danes svetniki tisti člani cerkve, ki so izkazovali herojski pogum in krepost oziroma so umrli za vero (Cerkev, krščanstvo), jih Cerkev časti kot izjemno svete. Hkrati s čaščenjem sta se začeli tudi ponarejanje in trgovanje, relikvije pa so bile tako pomembne, da so med mesti netile tudi vojne. Glavna središča čaščenja relikvij so bili od nekdaj romarski kraji, kamor so se verniki podali, da bi si izprosili zdravje in pomoč v raznih stiskah in težavah. »Zgodbe o relikvijah svetnikov so zgodbe o veri in čudežih pa tudi o manipulaciji in goljufiji. V sodobnem času kanonsko pravo strogo prepoveduje prodajo relikvij, ne prepoveduje pa prometa z njimi; denimo nekdanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger je občasno komu podaril relikvije blaženega Antona Martina Slomška, ki je v postopku za razglasitev za svetnika. Prejel jo je tudi papež Janez Pavel II., ko je bil na obisku v Sloveniji, kar so mi potrdili tudi na škofiji,« je še povedal kustos za cerkveno zbirko, v čigar pristojnosti sta še muzejska dokumentacija in zbirka glasbil. Še dve zanimivi področji, ki ju bo podrobneje predstavil na katerem od prihodnjih druženj.
