Tiskane izdaje
Otok Krk, ena najbolj priljubljenih točk množične poletne migracije na obalo Jadrana, je te dni neprepoznaven. »Poleti je toliko ljudi, da niti morja ne vidiš,« se pridušajo zlasti starejši otočani in se poskušajo naužiti pogleda na modrino. V mesecih zatišja je na Krku pravzaprav več ovac kot ljudi.
Jutro je bilo mirno in tiho, niti burja še ni zapihala. S pomola so visele tri ribiške palice, njihovi lastniki so postavali okoli in se poskušali ne meniti se za neznanca, ki sta pristopila. Vsiljivcev so navajeni zlasti v poletnih mesecih. Pozimi je mesto povsem njihovo.
Pomolu se je približala velika rdeča ladja, ki jo je že dobro načela rja, Petar Pan Jedan. Še preden je vrv priletela na pomol, je eden izmed ribičev znance na kopnem vznemiril s trofejo. Brancin, so jo hitro identificirali in se začeli obmetavati z besedami iz vsakdanjega ribiškega žargona. Prizor na ladji je bil tipičen: peterica možakarjev, oblečena v velikanske plastične delovne obleke in s cigaretami, trdno stisnjenimi med ustnicami, je brskala po plastičnih zabojčkih, po katerih so polzele ribe.
»Daj mi deset dekagramov inčunov,« je mož na pomolu stegnil roko s plastično vrečko proti ladji. Bila je že dobro zasidrana ob boku pomola, ribiške palice so umaknili, kajti ulov je bil zagotovljen. Tudi možakar iz Pokretne ribarnice Udica, kakor je pisalo na vozilu, je nagovoril ribiča, ki je imel očitno največ besede na ladji: »Daj mi prve.« Z ladje je prišla pošiljka sardel, na pomolu so se postopoma zbrali še drugi možakarji, ustvaril se je že skorajda vrvež.
Prezimovališče prikolic
Mesto Krk na otoku Krk, ki si je že leta 1976 dalo postaviti spomenik ob 110-letnici turizma, ima te dni morda kakšnih 3500 prebivalcev. Ob koncih tedna se jim pridruži morda še kakšnih deset turistov, je ugibala Jelena Pavlović, ki je sedela ob pultu turistične agencije Adria Sun, stisnjene nekje med prazno menjalnico in lokalom z zloženimi stoli in napisom Zaprto. Mesto je bilo na kolektivnem dopustu.
V avtokampu Bor si je dal dela samo gospodar. Mate Markovčić je stopil iz zatemnjene restavracije, kjer si je ravnokar postregel malico. Debelo je pogledal, ko je videl obiskovalca, ter se iz delavca hitro prelevil v gostitelja in promotorja svojega kampa in turizma na Krku, pa čeprav v delovni obleki. V tej maniri je tudi predstavil svojo funkcijo v družinskem podjetju, kamor že 28 let – v sezoni, seveda – množično migrirajo Slovenci. »Niko i ništa. Toda če zatopotam z nogo, se vsi pri priči razbežijo!« se je krohotal.
Neformalni lastnik, kakor si je nadel še eno funkcijo, je razkazal svoje zemljišče ter prikolice in barke, ki so prezimovale tam. Rad bi videl, da bi to počeli tudi ljudje, a se zaveda, da je treba za to marsikaj narediti, denimo urediti infrastrukturo, postaviti kakšno diskoteko, knjižnico, muzej... »Ljudje ne morejo kar priti in sedeti v prikolici.« Kljub vsesplošnemu zatišju ima te dni veliko dela. »Dela je toliko, kolikor je vreden gospodar!«
Zapuščena Baška
Ves otok Krk je sprejel lani okoli 650.000 turistov, v mestu Krk jih je bilo 151.000. Najbolj priljubljena in temu primerno tudi natlačena z ljudmi pa je precej manjša Baška. Tam so imeli lani prav tako nekaj več kot 151.000 turistov, avgusta po 20.000 na dan ali več kot 20-krat več, kot je prebivalcev mesteca z dvokilometrsko peščeno plažo (ki sprejme od 7000 do 8000 ljudi) in z neprecenljivim pogledom na Prvić, največji nenaseljeni otok na Jadranu.
Število tisoč je vsaj po vtisih iz mesta precej precenjeno. Če se ne bi na ulici srečala trojica starejših mož in se zapletla v pomenek, bi prav lahko sklepali, da je mestece zapuščeno. Oziroma da je ostalo v oskrbi zidarjev. Glavno prevozno sredstvo na ulicah so bile samokolnice in te so v precejšnjem številu (seveda nikakor niti blizu izdatnemu številu, v katerem se poleti nagnetejo avtomobili okoli tega mesteca) postavale na ozkih uličicah, ob njih pa gradbeni material. In med množico lokalov je bil tisto dopoldne odprt en sam. Zasedeno je bilo eno omizje s – kakor je bilo sklepati – stalno zasedbo.
Da je pozimi Baška kakor zapuščena, se strinja Majda Šale iz tamkajšnje turistične skupnosti. V mestecu, ki se rado pohvali s tisočletno zgodovino in več kot stoletno tradicijo turizma, so te dni, je pojasnila, v glavnem starejši in delavci, ki pripravljajo turistične zmogljivosti na novo sezono, številni mlajši prebivalci so odšli na počitnice, navsezadnje od turizma precej dobro živijo (mnogi so zato ostali na otoku), pa čeprav ga znajo izrabiti le nekaj mesecev na leto. »Prizadevamo si, da bi sezono podaljšali,« je odvrnila Majda Šale in začela naštevati dejavnosti, ki jih uvajajo, pisane na kožo slovenskemu turistu, ki hrepeni po nenehnih aktivnostih. Slovenci so po številu obiskovalcev na tretjem mestu, za Nemci in Avstrijci.
Morski volk
Med tistimi, ki ima vse leto sezono, če ne drugega, sezono veselja, je gotovo Ivo Barbalić - Gunga. »Morski vuk,« so ga predstavili in Gungi so pri tem kar oči zažarele. Nikakor ne more skriti, da je zaljubljen v morje, še zlasti pa v čas, ko pride z morja. Takrat z ulovom najprej nahrani galebe (ima tudi svojega po imenu Marko: »Vedno ko grem na morje, me spremlja.«), nato mačke in nazadnje še prijatelje. »To je ceremonija! Lepo se imamo!« Nasmeh, ki se mu pri opisovanju te navade razširi na obrazu, razkrije, da je neizmeren ljubitelj neskončnih marendic, ki jim pristojijo odmerki iz njegovega trezorja. »Limonce, orehovec, višnjevec, žganje...« je našteval vsebino, »vsako se dela ob svojem času.« Svoje zemlje nima, da bi z nje obral vse te darove, pobere jih tam, kjer jih drugi ne. »Moja zemlja je morje.«
Te dni je čas za krpanje mrež: »Pozimi moramo popraviti mreže, ki jih poleti raztrgamo.« Prepleteno nežno rjavo predivo je dopolnil z modrim. »Če je le mogoče, grem na morje. Razen kadar piha burja ali močan jugo. Takrat ostanem tukaj in predem,« je opisal zimske dni v Baški. Koliko je tam še pravih ribičev? Odgovoril je vzneseno: »Nobenega več!« Morda sta še dva ali trije, je le dodal, toda to je v glavnem samo še športni ribolov. Da se panoga ni ohranila, je deloma kriva malo nesrečna lega Baške, saj tod zlasti pozimi pogosto piha burja. »Zato ne moreš na morje vsak dan, toda človek mora živeti vsak dan!« Glavni in zadnji ribiški center je tako, je dodal Gunga, samo še mesto Krk. »Mi smo bili ribiči, dokler ni bilo motorjev. Lovili smo namreč 'na jadra', vetra je bilo vedno na pretek.« V dokaz pokaže staro fotografijo: »Tisto je Baška leta 1895. Poglej, koliko je imela bark: 84 velikih! In dve ladjedelnici!« »Od tega ni ostalo nič,« je pribil, »ni več človeka, ki bi zabil žebelj.«
Nedaleč od njegovega prebivališča, ki se poleti ravno tako spremeni v apartmaje, ga čaka njegova barka. Na bistveno večjih je preživel dvajset let življenja, kjer je opravljal prav vse vloge – do kapitana. »Ko sem se izkrcal, sem ohranil svoj hobi, ribištvo. Pravzaprav sem nadaljeval tradicijo. Tudi moj oče in ded sta bila ribiča.« Da se ljubezen do ribištva ne bi razblinila kot morska pena, jo poskuša prenesti na vnuka. »Rad ga imam, ker je kakor jaz. Ljubi morje.«
Na mladost ga spominjajo stare fotografije na steni prostora v kleti, ki je očitno namenjen njegovim najljubšim stvarem. »Tam sva jaz in oče,« je začel opisovati. »Pa jaz na baščanskem piru [tradicionalna svadba],« se je porogljivo nasmejal, »ampak že poročen.« Nazadnje se je premaknil do pesmi in se ob prebiranju raznežil skoraj do solz. »To je pesem mojega deda,« je začel recitirati in vmes postal, da bi pojasnil kakšno besedo iz domačega jezika, čakavščine. In še himna Konobe, Sv. Ante Dalmatinski. Recitiranje se je proti koncu razpotegnilo v melodijo: Sv. Ante Dalmatinski, ribari su svi na moru, valovi su sivi...
Čeprav se Gunga preživlja s turizmom, je v njegovem glasu zaznati kanček obžalovanja, ko reče: »Poleti je toliko ljudi, da ne vidiš morja.«
Turizem je tisti, zaradi katerega Baščani bolje živijo in zaradi katerega so tako rekoč izginile vse druge panoge. Na začetku 20. stoletja je imela Baška, je rekla Majda Šale, okoli 3500 prebivalcev. »Tu je bilo trgovsko središče, pristanišče, pridelovalnica paradižnikov, tovarni vrvi, ledu...« V zaledju so se nastanili obrtniki, razvito je bilo poljedelstvo, ovčereja in vse, kar je povezano z njo. Ovčereja je pravzaprav edina, ki se je še ohranila. In tako so v zimskih dneh, ko turistov ni, ovce najštevilnejše na otoku, se je nasmejala Majda Šale: Krk ima namreč 18.000 prebivalcev in 25.000 ovac.
