Pater Karel Gržan: Nisem imel dovolj poguma

Intervju s patrom, ki se je za leto dni podal na cesto - v brezno trpljenja. Išče odgovore in poti, zase, za ljudi v stiski.

tor, 12.11.2013, 06:00

V Oni preberite še:

  • Kosovke: Revščina nas kolje v različnosti

  • Hörður Torfason, pobudnik islandske revolucije: Sužnji smo

  • EKSKLUZIVNO: Zippora Karz odkrito o svoji bolezni

Pater Karel Gržan ni običajen duhovnik, čeprav živi skromno in odprto med ljudmi. Magister teologije in doktor literarnih ved veliko piše, saj je izdal že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, pa tudi o arheologiji. Življenje je posvetil razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim, odvisnikom. Za leto dni se je podal na cesto - v brezno trpljenja. Išče odgovore in poti, zase, za ljudi v stiski in za Cerkev, ki ji pripada.

Pravkar izdana knjižna uspešnica Le kaj počne bog v nebesih, da je na zemlji toliko trpečih, je nastala iz prizadetosti pri iskanju odgovorov in besed tolažbe za ljudi, ki so zboleli ali izgubili bližnje. Kaj bi jim povedali po globokem premisleku?

Odgovor ni na ravni pametovanja, ampak sočustvovanja - v podarjeni bližini. Ko nekdo resnično trpi, je lahko še tako premišljena beseda prepovršna in ne seže v globino bolečine. Pomembna je modrost, ko človek iz lastnih izkustev trpljenja povezuje inteligenco razuma z inteligenco duha in srca. Nikoli ne vemo, ali besedovati ali pa samo v molku sočustvovati - tega ne vodimo mi, ampak bolečina, ki sama po sebi išče pomoč za rešitev iz temačnih brezen. V sočutju podarjena bližina ne svetli le srca, temveč tudi misel trpečega. Pametovanje brez srčnosti je obremenitev odnosa. V ljubezni najdemo oporo, da prebrodimo težka obdobja življenja.

Kako naj torej človek pomaga sočloveku v stiski, žalovanju, trpljenju?

Trpljenje bližnjih nas zmede. Prestrašimo se, ne vemo, kaj bi rekli. Mnogi se zato bližnjih v stiski izogibajo. Pomembno je, da k trpečemu pristopiš, potem se vse dogodi samo po sebi. Spomnimo se ravnanja naših prednikov, ko je prišla v hišo smrt. Sosedje so vedeli, da morajo preprosto biti z žalujočimi. Obstajal je kup opravil, ki so upravičevala njihovo nenehno prisotnost. Pri mrtvem so čuli, ne zaradi mrliča, ampak zaradi svojcev. Vedno je bil kdo na straži sočutja. Zdaj so sedmine takoj po pogrebu, ne šele sedmi dan. Človek je imel včasih pravico do primerne porcije žalovanja, danes pa moramo biti močni. Teža dogodkov nas notranje preobremeni, celo zlomi.

Med pisanjem knjige ste doživeli možgansko kap. Kako ste jo doživeli?

Pomagala mi je, da sem glede nekaterih stvari prišel bolj »k pameti«. Ugotovil sem, da se tudi meni čas izteka in ga ne morem izgubljati z »blefiranjem«. Pomembno je podariti osebno, svojo resničnost in zgodbo, k zgodbam življenja, s katerimi se srečuješ. Ljudje smo se preveč osamili, zato se tesnobna občutja poglabljajo in nas vrtinčijo v silna brezna. Elektronske povezave ne morejo nadomestiti dotika, stika v živo. Treba je poiskati kakršno koli bližino: Boga, človeka, rastlin, živali - vse nas zdravijo in osrečujejo. Toliko tega je, kar valovi k našemu življenju. Človek vedno najde angelsko bližino, če se ji odpre. Številne ljudi so življenjske preizkušnje oblikovale v dragocene bisere.

Kako danes živite duhovniki, ki ohranjate stik z ljudmi, z njimi delite krizo in vsakodnevne stiske?

Človek mora najprej poskrbeti zase, za duhovno, srčno in telesno okrepitev, da se potem podarja ljudem in jim prinaša iz notranje polnosti - kar je »pridelal« v sebi. Ko se podarjaš v bližino, nisi nikoli osamljen. To osrečuje, a tudi ogroža. Če ne živimo zamaskirani za podobami institucije, če vstopamo v srčiko bivanja, kot je to storil Jezus, potem nas življenje tudi ogrozi. Ko se soočaš s stvarnostjo doživljanja, ne ubežiš zagonetnim vprašanjem življenja. To te sili k preraščanju, k evoluciji misli. Govorica, ki je ujeta v podobe preteklega časa, je prešibka, ne nagovarja. Najbolj dragoceno pa je seveda, da znaš sobiti, soutripati s sočlovekom.

Teologi so ljudem dopovedovali, da je trpljenje kazen, da je njihov Bog Oče krvoločen, brezčuten in maščevalen. Kakšen pa je vaš Bog, Abba, kot ga imenujete?

Moj Bog se sklanja v Jezusu v stvarnost - v čas in prostor zemeljskega bivanja. Ker sem si izbral izkustveno spoznanje dobrega in hudega, mi daje smernice za ravnanje. Če se teh držiš, laže preživiš. Je tisti, ki me ni nikoli zavrnil, pa če sem prišel k njemu še kako grešen in nemočen. Je ljubezen, ki me sprejema, sočuten, pred njim sem lahko resničen. Nič skupnega nima s tisto maskoto iz fevdalnega obdobja Cerkve, s katero so strašili podložne, da so jih laže upravljali »za višje interese«. Cerkev je z novim papežem Frančiškom spoznala, da tako ne gre več. Papež poudarja, da Bog želi odreševati stisko in nemoč slehernika. Žal pa je dobro domišljeno orodje manipulacije zdaj prevzela civilna družba - straši, ogroža, deli in se ponuja kot edina »zveličavna« rešitev. Čas, ki ga doživljamo, spregleduje takšne manipulacije.

Knjiga je iskrena, odkrita in osebna, na trenutke celo heretična. Kakšne odmeve pričakujete?

Doslej se mi je zanjo zahvalilo že kar nekaj duhovnikov. Osip tistih, ki hodijo v cerkev, je silovit. Treba se bo vrniti na blatne in prašne ceste sveta, kjer ječi stiska neodrešenih. Čas in mi z njim smo dozoreli za premik. Tako si razlagam izjemni odmev, ki ga doživlja knjiga.

V zahodni civilizaciji vlada izpraznjen duhovni prostor. Zapolnjujejo ga nove duhovnosti, nekatere pozitivne, druge šarlatanske. Od kod tolikšen razmah?

Človek ne more brez institucij. Odmiki nastanejo, ko té ne izpolnjujejo več potreb življenja. Cerkev mora preveriti svojo duhovno gibčnost. Duh v njej je živ, toda njeno ogrodje je strašno staromodno. Institucije si morajo nenehno zastavljati vprašanje, ali v svoji podobi in načinu delovanja služijo življenju. Rešitev ni v odpravi institucij, ampak v njihovi evoluciji. Cerkev ne sme odpovedati, sicer se bo moral Bog znajti drugače, da bo prišel do človeka. Sprašujem se, kako bodo stari sodi prenesli silovito vrenje novega vina. Če bodo vodilni tako v Cerkvi kot v svetnih ustanovah dopustili evolucijo, bo to vrenje prineslo žlahtno novost, sicer bo raztrgalo strukture in lahko pride do revolucije. Tega si ne smemo želeti, ne le zato, ker povzroči veliko gorja, ampak ker je revolucija le zanikanje stanja, ki ji sledi pogosto še bolj slaboumna ponovitev. Pri evoluciji dopustijo voditelji predelavo modela trenutnega delovanja, da se morebitni gnoj predela v humus. Če so modri, se znajo »ta stari« tudi pravi čas umakniti zdravi alternativi. Če pa se imajo za nedotakljive, nič krive, sledi revolucija.

Ljudje v teh časih resignirano stojijo ob strani in molčijo. Kakšno držo naj bi imel ozaveščeni in razmišljajoči človek?

Danes je čas iskanja alternative, zato je delitev na naše in nenaše preživeta. Da lahko prerastem svojo miselno ujetost, potrebujem ob sebi nekoga, ki misli »po svoje«. Drugačnost je priložnost za prerastek. Ne smemo se pustiti osamiti in med seboj ločevati, češ, mi dobri, oni slabi. Manipulanti vseh vrst uporabljajo za dosego svojih ciljev zastraševanje in ločevanje. Nasvet je torej: išči bližine, debatiraj, govori ... spoznal boš mnoge, ki tudi iščejo in ozaveščajo alternativo. Kar si izkusil, ozavesti in izreci. Drugače razmišljajoči niso nasprotniki, ampak priložnost za nadgradnjo, za dialog. Kako dobrodošlo bo, če se mladim ne bo treba iti revolucije, ampak bodo mirno ozavestili in predelali gnoj našega časa v humus, ki bo rodoviten za prihodnost.

Opozarjate na številne zablode Cerkve v zgodovini, od inkvizicije, iztrebljanja ameriških Indijancev do njenih sodobnih »grehov«, pedofilije, vpetosti v najtemnejše zgodbe kapitalizma. Občutite to krivdo?

Ja, zato pa govorim - iz notrine. Lahko je govoriti o napakah drugih, a treba je izstopiti in priznati: jaz sem sokriv, ker sem del ustanove, ki sicer prinaša veliko božjega, ampak je v marsičem zašla v napačno smer. Na primer v poglabljanju polarizacije. Če danes koga vprašaš, na kateri strani je Cerkev, bo rekel, da na desni. Cerkev mora biti vedno na sredi, mora biti element tretjega, ki zna v enih in drugih prepoznati dobro in to povezovati v skupno dobro. Delila je več kot tisočletje, tudi v slovenskem prostoru. Ponujati mora alternativo v razpetost in napetost časa. Preveč je bilo žrtev, da bi se lahko še naprej igrali med dvema ognjema. Drugače jo bo zgodovinski vpogled na sedanje delovanje spoznal kot neustrezen model.

Je novi papež s svojim delovanjem lahko tisti, ki mu bo dopuščeno spremeniti Cerkev, bo dovolj močan v spopadu z vatikansko kurijo, odeto v brokat in škrlat?

On je veliko znamenje za naš čas in želim verjeti, da je dovolj močan za uresničevanje sprememb. Je na tako izpostavljenem položaju, da ga ne more nihče spregledati. Njegova beseda nagovarja in njegove smernice so fantastičen odgovor na vse, kar doživljamo. Upanje budi, ker je začel spremembe pri sebi, torej v Cerkvi. Papeži so pogosto nagovarjali svet, tokratni papež pa budi Cerkev, da bo ustrezneje stopila v svet - daje jasne smernice, jo usmerja nazaj na ceste sveta, kjer ječi bolečina.

Tudi sami ste leto dni živeli na cesti, brez vsega. Zakaj ste se vrnili v varnost?

To je bilo leto dni mojega resničnega redovniškega življenja, brez denarja, sredi stiske sveta. Vem, da se da živeti, kot so živeli sveti. Če se je Bog sam utelesil v drek betlehemske štale, če je sam sočutno stopil v položaj najbolj zaničevanega in sramotno usmrčenega, smo k temu poklicani tudi mi, ki ga zastopamo. Bog ne pušča človeka samega v najhujših okoliščinah. Zakaj nisem nadaljeval te evangelijske avanture? Nisem imel dovolj poguma. Pritiski so bili, ne le name, te sem prenesel, odločilno je bilo, ko so se spravili na moje domače - takrat jim je uspelo, da so me zlomili.

Vaše knjige bi morala biti Cerkev vesela, saj kažete pot z njenih stranpoti, nadutosti in oblastiželjnosti, hlepenja za bogastvom. Je upanje, da bo v njej, tudi v Sloveniji, dovolj pokončnih in poštenih?

Danes se prebuja evolucija tam, kjer ječita bolečina in stiska, ne le materialna, temveč tudi srčna. Na to stisko je treba dati odgovor, papež poziva redovnike, naj se vrnejo med ljudi. Obenem pa nagovarja tudi odgovorne politike. S simpatijo se spominjam obiska nemške kanclerke Angele Merkel pri papežu. Od njega je odhajala le kot navaden človek, ki je le jecljal, da ne more obljubiti, da se ne bo šla več te krute oblike kapitalizma. Očitno je bila nagovorjena, postavljena pred odgovornost. Kaj je sporočilo: da se moramo soočiti z bolečimi dejstvi našega časa, začeti spremembo in začeti jo moramo pri sebi.

V knjigi po svoje razumete in nagovarjate tudi ateiste.

Tudi sam bi se odvrnil od Boga iz podobnega etičnega razloga kot Camus, če se ne bi dokopal do odgovora, ki ga terja vprašanje: če je Bog dober in vsemogočen, zakaj ni bolj učinkovit ob tolikšnem trpljenju nemočnih? S to knjigo želim ponuditi najbolj ogorčenim nad Bogom zaradi obstoječega zla smeri razmišljanja. Sam celo mislim, da se bo novo redovništvo prebudilo v srčiki ateizma. V silovitem protestu zoper Boga, ko mu zabrusiš: »Ej, ti, kje si,« ga nagovarjaš na edini primeren način. Da mu poveš svojo prizadetost. Pokaže ti, da je s teboj, v tvojem trpljenju in da ga boš odkril v najbolj preizkušanih.

Slovenska Cerkev je v tem trenutku obglavljena. Kdo bi bil po vašem primeren za njeno vodenje?

Biti mora karizmatik, globoko vpet v oseben odnos s Kristusom, odprt Božjemu duhu, obenem pa silovito trmast, z jasno vizijo, da ga ne bodo cerkvene strukture povozile. Če ne bo močna osebnost, bo postal le samokolnica tistih, ki ga bodo vozili okoli. Moral bi biti presenečenje, kot je presenečenje papež Frančišek, ki so ga izbrali kardinali, samo postavljeni od konservativnih predhodnikov. Upajmo na dobro izbiro.

Bi morala Cerkev vrniti del premoženja in bogastva, ki ga je pridobila v zadnjem obdobju, vsaj tistim, ki so posredno tudi zaradi njenega ravnanja izgubili službe, stanovanja, socialno varnost, dostojanstvo?

Cerkev oznanja, da predstavlja v svetu Kristusovo skrivnostno telo. In apostol Pavel pravi, da trpi celotno telo, če trpi na telesu en ud. Ljubljanska nadškofija ne more s svojimi gozdovi odmisliti stiske, trpljenja mariborske - mislim na trpljenje, ki ga je ta škofija s svojim ravnanjem povzročila opeharjenim, nemočnim ljudem. Gre za dvojno nespodobnost: odvrniti se od nemočnih, ki si jih sam pahnil v stisko, in na praktični ravni zanikanje nauka o medsebojni povezanosti v Cerkvi. Papež nas opozarja, da moramo teorijo uresničiti v prakso. In če bo prišel klic opeharjenih do njega, ne vem, kako se bo odzval na sosedsko brezbrižnost. Če ljudje trpijo zaradi finančnega poloma mariborske škofije, bi moralo to »boleti« tudi ljubljansko. Morda zveni nauk o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu malo arhaično, a nas poziva k medsebojni občutljivosti. Sicer pa kot kaplan v Lučah in Solčavi, kjer živim sredi gozdov, čutim utrip ljudi; ravnanje z gozdovi in odnos ljubljanske nadškofije do domačinov zbujata pri kmetih tolikšno zgražanje, da bo treba premisliti o takšnem ravnanju.

Prijavi sovražni govor