Pavle Kornhauser, pediater: Pozabi na simpatije in antipatije. Zaupaj sebi.

Človek, ki se vsake toliko nasmehne lastnim domislicam, človek polnega življenja, zdravnik, umetnik, učitelj, zdaj tudi pisec, ki predse postavi retrospektivo, da, lahko bi ji tako rekli, z naslovom Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik. Dr. Pavle Kornhauser, pediater. Njegov vpliv na slovensko zdravstvo je monumentalen. Njegovi največji dosežki pa so za vedno zaznamovali življenja otrok.

Po obisku vodilne londonske bolnišnice je prvi v Jugoslaviji (in med prvimi v celinski Evropi) sprožil veliko gibanje, ki ga je imenoval humanizacija hospitalizacije. Kar 27 let je urejal kirurške zbornike in pred skoraj desetimi leti pri Zvezi prijateljev mladine ustanovil Forum zoper telesno kaznovanje otrok. Sinu lekarnarja in pianistke nikoli ni bilo nerodno prositi za druge. V smehu pove zgodbo, kako je izbojeval nov dom medicinskih sester. No, zgodba vključuje podgano na spalnih pogradih, projicirano poslancem na platno, da so se ti pri 16. točki dnevnega reda vendarle zbudili. In uspelo mu je, da so izglasovali gradnjo. Vedno je želel nejasnostim priti do dna in nikdar se ni bal uresničiti svojih zamisli. Prsti mu še vedno dobro služijo. Pravi, da kot pianist ne bo javen, a že pripravlja naslednji spored.

Mama. Kako vas je oblikovala?

V knjigi sem navedel kar nekaj ljudi, ki so vplivali name. Prvo sem izpostavil mamo, res je, ampak presenečeni boste, zakaj. Ker se ni nikoli vtikala v moje življenje. Nikoli me ni kaznovala. Tudi če sem imel slabšo oceno, iz matematike, denimo, ni rekla nič. Zato sem jo označil kot osebo, ki je imela name največji vpliv. A ne zato, ker bi me usmerjala, temveč zato, ker mi je dala proste roke. Nobene moje odločitve ni ocenila kot napačne.

Kot pianistka vas je nedvomno usmerjala. Pri devetih ste igrali Chopina.

Seveda, še pred šolo me je začela učiti klavir.

Knjigi imate priloženo tudi zgoščenko, na kateri je ravno posnetek Chopinove Fantaisie Impromptu.

Da, skladbo sem igral že kot fantiček in ponovno ob svoji skoraj 90-letnici. Tehnično je izjemno zahtevna. Pred kratkim sem sklenil, da javno ne bom več nastopal, a je tako, da brez glasbe težko živim. S kolegom, dr. Markom Zupanom, sicer celjskim nevrologom, sva se domenila, da se bova lotila Sonate za violino in klavir v A-duru Césarja Francka. Doslej se je še nisem lotil, ker je res silno težka. No, zdaj sem jo začel vaditi. Do konca življenja jo bom mogoče obvladal. (Smeh.) Nekaj let me še morda čaka in zelo zadovoljen bi bil, če bi to izjemno globoko skladbo nekoč osvojil.

Drugo leto boste dopolnili 90 let, je tako?

Res je.

Lepa leta. Kaj je tisto, na kar ste v življenju najbolj ponosni? Bi morda izpostavili svoje uporništvo ali prvenstveno delo za otroke?

Težko ocenim sam. Imel sem, kar vedno poudarjam, izjemno srečo, da sem se rodil v socializmu – in to jugoslovanskem, v katerem sem imel odprto pot za uresničevanje svojih zamisli. V socializmu ruskega tipa bi za vse ukrepe potreboval soglasje ministra ali drugega nadrejenega. No, v kapitalizmu pa bi verjetno tudi uprave bolnišnic imele veliko pripomb, me »učile«, naj si ne lastim ukrepov, za katere bi pač presodil, da so potrebni in zreli.

Ponosen sem tudi, da mi je uspelo sklicati in uspešno voditi prvi mednarodni kongres intenzivne terapije otroka leta 1981 v Ljubljani z udeleženci iz 47 držav sveta.

Ponosen sem, da mi je uspela humanizacija hospitalizacije otroka. Ker sem se rodil ob pravem času in bil na pravem mestu, mi je uspelo spremeniti nekaj, kar je bilo v celinski Evropi hišni red, pravilo. Do takrat so se v bolnišnicah najbolj bali okužb staršev, obiskovalcev, zato so bili otroški oddelki skoraj hermetično zaprti. Doseči, da se je pri zdravnikih, upravi spremenila ta miselnost, je bilo veliko teže kot jih prepričati o nakupu izjemno drage medicinske aparature.

V Ljubljani pa smo v klinični bolnišnici, na razmeroma majhnem otroškem oddelku, vseeno omogočili staršem, predvsem mamam – a tudi bratcem, sestricam – da prihajajo na obisk neomejeno. Spodbujali smo, da bi bila mama tudi ponoči ob otroku. V drugih oddelkih drugje po državi je bil ločen s šipo in mama ga je lahko videla sprva le dvakrat tedensko, pozneje vsak dan. Sestra ga je držala, otrok je videl mamo, začel jokati, jokati je začela tudi ona, a da bi ji dali otroka, tega pa ne. Predstavljajte si, kakšna sprememba je to bila! Lotil sem se je postopoma, brez kakršnega koli dekreta. Pomembno je bilo, da so spremembe sprejele tudi medicinske sestre, vsi zdravniki. Pripomb ni bilo.

Veste, zgodilo se je, da je otrok ležal nezavesten. Pa mu je mati vseeno prigovarjala. Ko se je zbudil, je rekel: Veš, mamica, slišal sem te ... Prisotnost mame je terapevtskega pomena. To je bila res velika sprememba. V Indiji sem videl družino, ki je bila utaborjena pred bolnišnico in čakala, da otrok ozdravi. Ali Romi ... Spominjam se, nekoč so si postavili šotor na dvorišču infekcijske klinike, da bi le bili čim bliže.

Sploh pa, okužbe prenašamo mi zdravniki, medicinske sestre, ne mame! Počasi so se spremembe v Sloveniji uveljavile in na pediatričnih kongresih Jugoslavije sem vzpostavil geslo: Odprimo otroške oddelke! Ne samo tako, da bi omogočili obiske bližnjih, temveč da bi v bolnišnico vnesli vso humanizacijo, ki bi naredila oddelke podobne domačemu okolju.

Velikokrat ste za druge zastavili besedo. V vaši knjigi sem prebrala zgodbo o tem, da ste nekega večera tašči glavne medicinske sestre pediatričnega intenzivnega oddelka nesli šopek rož na kmetijo zunaj Ljubljane, kajti tašča je želela, da snaha zamenja službo; zdelo se ji je, da jo delo v bolnišnici preveč obremenjuje in odteguje od družinskih obveznosti. Vi ste jo pregovorili in sestra je ostala še desetletja.

Zame je bilo osebje, kakovostni strokovni sodelavci, vedno v ospredju. Zavedal sem se, da sam lahko naredim le malo, sploh v veliki kliniki z več kot 80 bolnišničnimi posteljami na otroškem kirurškem oddelku z republiškim središčem za intenzivno zdravljenje življenjsko ogroženih otrok.

Ljudje želijo napredovati in tudi naši medicinski sestri so ponudili vodilni položaj na drugi kliniki. Kaj bi lahko naredil? Osebnih dohodkov kot predstojnik nisem imel pravice spreminjati. Sestra je bila izjemno požrtvovalna, imela je bogato znanje. Doma so pritiskali nanjo, kajti kot vodilna ne bi imela nočnih služb. In sem res šel na dom. (Smeh.) Kvečjemu mi bodo pokazali vrata, sem si mislil. Ja, rože sem tudi imel s sabo. Vsi so bili pri večerji in razgovoril sem se, kaj bi za otroke pomenilo, če bi jih medicinska sestra zapustila.

In tašča se je omehčala.

Da, prepričal sem jo. (Smeh.) Sestra je ostala in se nato na enoti za intenzivno terapijo tudi upokojila. Za osebje sem se vedno boril. V plus si štejem, da smo bili edina klinika v Kliničnem centru, ki nikoli ni tarnala zaradi pomanjkanja medicinskih sester. In sem hodil po razredih srednje zdravstvene šole ter v rožnatih barvah opisoval, njim v zadnjem letniku, kaj jih čaka. Pridobil sem jih, tudi s štipendiranjem.

Spomnim se kongresa v Novem Sadu. V tamkajšnji zdravstveni šoli so imeli ravnateljico Slovenko. Šel sem k njim v zadnji letnik in pridobil kar polovico razreda. Ko smo jih povabili v Ljubljano in smo se odpravili na izlet v Kamniško-Savinjske Alpe – naj vidijo, kaj imamo – sem jim rekel: »Vi imate svojo Fruško goro, v Sloveniji pa imamo – Alpe.« (Smeh.) Ja, pol razreda je sprejelo štipendijo in prišlo v Ljubljano. Drugi predstojniki pa so se pritoževali in zaradi manka kadra hodili jokat direktorju. Jaz pa sem računal, da – čeprav so zadovoljne – kar deset odstotkov medicinskih sester odide. In mesta je bilo treba nadomestiti vnaprej.

Pohvalno. Nujnosti kakovostnega kadra ste se očitno zelo dobro zavedali.

Bil sem eden redkih, ki sem ocenjeval zdravnike že ob sprejemu v službo. Dolge pogovore sem imel tudi s strežnicami in čistilkami. Od višje medicinske sestre sem zahteval, naj mi zapiše ime Ludwig van Beethoven. (Smeh.) Od zdravnikov pa seveda še več. Splošna izobrazba je bila nujna. Če sem po treh mesecih ugotovil, da kdo svojega dela ne obvlada ali da kadrovsko ni primeren za timsko delo, sem ga poklical k sebi in rekel: »Kolega, zelo dobri ste, ampak niste za nas. Predlagam, da poiščete drugo delovno mesto.« In tudi pomagal, da jo je dobil. Moraš biti human. Kadri so ključ za dobro delo in za razvoj.

Ko smo gradili Klinični center, se je tam zaposlilo sto zdravnikov in vsi so se upokojili na istem delovnem mestu. Pa saj to je cokla za kakovost! V tujini ni te sindikalne pravice, da je zdravnik sprejet za nedoločen čas. Če hočeš napredovati iz povprečnosti, je treba ravnati podobno. Žal lahko v Sloveniji na prste ene roke preštejem zdravnike, ki so iz Maribora prišli v Ljubljano, ali kot je po svetu, z univerzitetnega kliničnega centra za predstojnika v regionalno bolnišnico. Pri nas je tako, da predstojnik vedno postane najstarejši. To ni v redu. Skrb za razvoj ljudi je ključna. Sam sem bil eno generacijo starejši od kolegov, nikoli nisem bil ljubosumen na mlajše, če so znali več kot jaz. Meni je bilo v veliko zadovoljstvo, če so lahko napredovali. Imel sem ugled, svoj položaj, nisem potreboval ničesar več. Najbolj srečen sem bil, če so »moji« mladi šli naprej. In to je izredno pomembno. Ko postaneš predstojnik, pozabi lastne ambicije. Tvoja glavna naloga je, da napreduje klinika.

Govorite o pomembnosti kadrov, a arogance med zdravniki je veliko. Pacienti s(m)o velikokrat priča vzvišenemu vedenju do medicinskih sester.

Naj vam nekaj povem. Privatizacija medicine, možnost, da ima zdravnik veliko večje osebne dohodke, da ima morda, kaj vem, svoj s. p., svojo ordinacijo ali celo dogovor z medicinsko sestro, da pacient popoldne pride v njegovo zasebno ordinacijo ... No, vse to je pokvarilo nekdaj dobre odnose med zdravniki in sestrami. Jez med njimi se je povišal. Omenili ste t. i. egoizem, ta je finančne vrste. In tudi med zdravniki obstaja. Eni imajo možnost zaslužka, drugi ne. To je neizogiben »razvoj«. Na Zahodu je prepad še večji. Da, poklica medicinske sestre in zdravnika sta različna, a za bolnika je izredno pomembno, da je vzdušje dobro, da je sodelovanje odlično. Žal tega ni več. Prav tako ne vidim prizadevanja, da bi se izboljšalo. Na srečo v sistemu, v katerem denar ni imel takšne vloge, kot jo ima zdaj, vsega tega ni bilo. Verjetno v današnjem sistemu predstojnik tudi ne bi šel k medicinski sestri na dom, da bi jo prepričal, naj ostane. (Smeh.) Sistem vrednot je spremenjen.

Za kliniko je izjemno pomembno imeti dobre in zveste sodelavce, ki ti zaupajo, takšne, ki bi šli zate tudi v ogenj. Dovolite mi, da jih tu izpostavim nekaj: dr. Janeza Primožiča, dr. Meto Derganc in dr. Andrejo Gostiša.

Katero je bilo vaše najbolj izpopolnjeno življenjsko obdobje?

Težko bi katero izpostavil. Upokojenec sem. In upokojenci se običajno bojijo, kaj bo, še posebno če so bili do upokojitve precej aktivni. Ampak pokazalo se je, da sem se vedno znašel na področjih, ki so me toliko zajela, da sem bil zadovoljen, da se nikoli nisem čutil odrinjenega od družbe. Eno od njih je bila glasba. Sodeloval sem z ansambli, nastopal z orkestri. Bil sem aktiven v zdravniških društvih, tudi v novejši Zbornici. Nekje moraš najti sebe. Ne smeš se čutiti odrinjenega, živi za ta čas in ne tarnaj.

Imel sem tudi veliko srečo, da sem se drugič poročil, in to s svojo asistentko, a šele takrat, ko sem se upokojil. Moje geslo je namreč bilo: Na kliniki nobenih ljubezenskih stikov. Ko pa sem se upokojil, moje geslo ni bilo več veljavno. (Smeh.) Danes sem zelo srečen, kajti v življenju je nadvse težko dobiti partnerja in verjetnost je, če mene vprašate, 1 : 100.000, da ti uspe najti tistega pravega. Da, tudi to je pomembno, namreč da si zasebno zadovoljen. K zadovoljstvu prispevajo tudi uspešna hči in dva brihtna vnuka. No, seveda sem doživel marsikaj temnega, a sem to pač moral prebroditi.

Kdaj ste bili najbolj na preizkušnji?

Ko so otroci, ki sem jih zdravil in o katerih sem menil, da bodo preživeli, umrli. Kot zdravnik sem imel solze v očeh. Ne moreš kar reči, da zdravnik otrdi, da ga ne prizadene usoda bolnika! Veliko jih je umrlo, ker preprosto nismo mogli narediti ničesar. A se je zgodilo, da so takšni, ki si se boril zanje, po kakšnem velikem kirurškem posegu umrli ... Ah, to je bilo zelo hudo.

V življenju pa sem – no, nikakor Voltairjev Kandid, ki so mu dali dežnik v ta zadnjo ter ga odpirali, on pa je rekel: »Lahko bi bilo še slabše ...« Nisem nepoboljšljiv optimist, a na srečo sem doživljal zelo malo hudih udarcev, zaradi katerih bi moral biti res prizadet; če govoriva o poklicnem življenju. Zasebno pa ... Ločitev od prve žene me je zelo prizadela. Vsak od naju je imel svojo pot, zato sva se odtujila. Vsaka ločitev je težka. Takrat še nisem imel nove simpatije. Morda bi bilo tako laže. A ker sem imel zraven še polno strokovno življenje, je vendarle šlo. Če pa doma sediš in premišljuješ le o tem, kako nesrečen si, je lahko zelo hudo. No, doslej mi je bilo življenje naklonjeno.

Kako se vidite v prihodnje?

Velikokrat sem rekel, da sem vse, kar sem znal in kar sem pričakoval, že dal od sebe. Nič več se ne bo zgodilo, sem si včasih mislil. In vedno se je. (Smeh.) Danes sem aktiven zlasti v pisanju in na tem področju bi nadaljeval, četudi bi bil fizično hendikepiran; še posebno če bi moji možgani dobro delali. Zelo zadovoljen sem, na primer, da bo v kratkem v Zdravniškem vestniku izšel moj dolgi intervju s kolegico, dr. Stanko Simoneti, doslej edino predsednico Slovenskega zdravniškega društva. Kot 16-letno dekle je končala v taborišču Ravensbrück. Eno leto je bila tam. Ostrižena, lačna, bolna. Zdaj je stara kot jaz. Odlična ženska.

Kakšne načrte še imam? Dogodki v družbi se me še vedno dotaknejo. Če me kaj razburi, sedem in napišem pripevek. Kot nedavno za Sobotno prilogo o koruptivnosti zdravnikov. Ko začutim krivico, naj bo v politiki ali glasbi, no, takrat ne morem biti tiho. Moram pa priznati, da sem še sam presenečen, da je moja avtobiografija objavljena.

Vaše življenje je težko 2500 gramov.

Presenečen sem, da je tako težka knjiga na 524 straneh sploh izšla. (Smeh.)

Vedno rada vprašam ljudi po nauku, ki jih spremlja skozi življenje, vodilo morda.

To je malo melodramatično.

Vseeno povejte.

Zaupati moraš sebi. Če ocenjuješ, da so tvoji cilji pošteni in dobri – konkretno, ker sem pediater, zlasti za otroke – potem pozabi na simpatije in antipatije. Svoje zamisli skušaj uresničiti ne glede na težave. Upoštevaj, da ne bodo škodljive za druge, in kljub težavam, ki jih ima vsak človek, bodi zadovoljen z življenjem.