Petsto afriških otrok v nove šolske klopi

Čeprav imajo pri Slovenski karitas polne roke dela z lajšanjem življenjskih razmer domačim otrokom, so pomagali tudi njihovim vrstnikom v Ruandi. Konec junija so uspešno končali dveletni projekt, iz katerega je zrasla osnovna šola za petsto otrok iz revnih družin.

Projekta so se na Slovenski karitas lotili na podlagi analize potreb lokalnega prebivalstva v Kigaliju, s 60.000 evri pa ga je sofinanciralo tudi slovensko zunanje ministrstvo. »Starši so prosili lokalno partnerico Filles de la Charite iz Kigalija, v okviru katere od leta 2003 deluje vrtec, naj za njihove otroke priskrbijo tudi osnovno šolo. V Ruandi je namreč premalo javnih šol, učilnice so prenatrpane, z do sto otroki v enem razredu. Tako se le malo naučijo ali pa zaradi revščine celo prenehajo hoditi v šolo, ki je tam plačljiva. Nova šola pa bo omogočila kakovostno izobrazbo najrevnejšim otrokom s tega območja,« je poudaril Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas.

Gradnja je stala 350.000 evrov, nekaj denarja sta primaknila tudi Misijonsko središče Slovenije in Italijanska karitas. Lani, 15. aprila, po državnem praznovanju spomina na dogodke iz leta 1994 in po deževni dobi, so na ozemlju lokalne partnerske organizacije izkopali temelje zanjo. Ko so zgradili osnovno stavbo in učilnice, so namestili strop in strešno kritino, kar je financiralo zunanje ministrstvo. »Ministrstvo je zagotovilo tudi sredstva za zgradbo s sedmimi stranišči za deklice in učiteljice ter za nakup in montažo dveh velikih cistern za zbiranje deževnice s šolskih streh, ki pride zelo prav v sanitarijah. Podprli so še nakup šolskega pohištva za opremo štirih učilnic, šolskih tabel za vse učilnice ter učbenikov za prvi in drugi razred osnovne šole,« so povedali pri Karitas.

Zaposlili domačine

V dela je bilo vključenih približno osemdeset domačinov iz Kigalija in okolice, ki so tako dobili priložnost za zaslužek. »Marsikatera družina teh delavcev, predvsem zidarjev in pomočnikov, varilcev, mizarjev in pleskarjev, ki sicer dobijo delo le ob večjih projektih, bi brez gradnje te šole živela v pomanjkanju. Njihovo delo je bilo pošteno plačano, na gradbišču pa so imeli vsak dan na voljo tudi topel obrok hrane. Redno, vsak teden, so dobili zaslužek, zidarji so bili plačani po pet evrov na dan, pomočniki pa po približno dva in pol, kar je za tamkajšnje razmere kar precej. V lažja in bolj natančna zidarska dela pa je bilo vključenih pet žensk, ki so tako zaslužile za preživetje svojih družin in se enakopravno pomerile z moškimi,« je opisala Vesna Hiti, slovenska misijonarka, ki v Ruandi deluje že 24 let.

Ker je v misijonih spremljala že več gradenj, je ocenila, da je šolska zgradba kakovostno in trdno zidana, kar ji zagotavlja tudi protipotresno varnost. Zidovi so zidani dvojno, iz debelejših na notranji strani in na zunanji še iz tanjših opek. Vodja Lokalne partnerice, sestra Remedioz Lopez, je povedala, da so v cement za gradnjo zmešali poseben material, da zidovi ne bodo vlekli vlage in bo šola bolje izolirana.

Jana Lampe se je v imenu Karitas med obiskom v Ruandi udeležila odprtja: »Tako si bodo lažje pridobili dobro izobrazbo. Osnovna šola v Ruandi ima šest razredov. Pouk bo potekal dvoizmensko, da ga bo lahko obiskovalo več otrok. V enem razredu jih bo do 42, deklic in dečkov. Učenci od prvega do petega razreda bodo v šolo hodili dopoldne in popoldne, pouk v dveh šestih razredih pa bo potekal samo dopoldne, da bodo imeli učenci na voljo več ur za pripravo na končne izpite. Predstavniki ministrstva za šolstvo v Ruandi so si že maja ogledali šolo in izdali delovanje za njeno delovanje. Pouk v novi šoli se bo začel januarja 2015, ko se v Ruandi začne novo šolsko leto.«

Dežela z velikim srcem

Šola ima šest učilnic, knjižnico in dva manjša prostora. »Eden bo namenjen prvi pomoči za učence. Notri bo tudi postelja, če bo kateri od otrok zbolel v času pouka ali če bo imela katera od deklet hude menstrualne bolečine. Drugi prostor pa bo namenjen shranjevanju didaktičnih pripomočkov. Tudi zunanja okolica šole je lepo urejena, učilnice pa so opremljene s pohištvom, ki ga je iz prekuhane in dolgo sušene cipresovine izdelal lokalni mizar iz mesta Butare. V vsako učilnico sta nameščeni po dve šolski tabli, sprednja za vsakdanje stvari, v zadnjem delu pa za tiste, ki ostanejo zapisane dlje, na primer za urnik in podobno. Takšne so zahteve ruandskega šolskega ministrstva,« je poročala Jana Lampe. Na odprtju so jo očarali nastopi vrtčevskih otrok, ki bodo kmalu obiskovali to šolo. Že zdaj so preverili, ali jim bodo mize in klopi prav … Šolska ekonominja, sestra Tedodosie, ki je bdela nad kakovostjo gradnje s pooblastilom ruandske Karitas, pa je na prireditvi ob odprtju šole povedala: »Na zemljevidu sem gledala, kako majhna država je Slovenija, a je dežela z velikim srcem. Hvala vsem, ki so pomagali uresničiti ta projekt in tako pomagali najrevnejšim otrokom v naši državi.«