Tiskane izdaje
»Na kmetiji v Gorjušah sem rasel, potem sem bil strojnik v Gozdnem gospodarstvu Bled v Bohinjski Bistrici. Po upokojitvi sem se odločil, da ne bom vseskozi živel v bloku in pred štirimi leti sem opravil tečaj sirarstva v biotehniškem centru v Naklem,« je Martin Sodja s planine Zajavornik na hitro povzel svojo življenjsko pot.
S pomočnico Faniko Pogačar, ki zaradi obilice dela s strežbo ni bila prav zgovorna, sta bila z Martinom, kot smo izvedeli, že uglašeni tandem v Zadnjem Voglu. Po obnovi sirarne Zajavornik jima je Agrarna skupnost Gorjuše - Nomenj, ki šteje 45 članov, zaupala še pašo govedi in predelavo mleka na njihovi planini.
Na pripombo, da imata zagotovo težko delo, je Martin z nasmehom odvrnil, da ni težav, kajti »punce se kar same od sebe lepo porihtajo«. O tem, katera izmed 25 krav molznic je najbolj pridna, pa je, kot bi ustrelil iz topa, odločno odvrnil, da je to simentalka Švajca od Jožeta Čudna iz Gorjuš, ki da 17 litrov mleka. In to baje ob prav vsaki molži: 17 litrov ob pol šestih zjutraj in 17 litrov ob šestih zvečer ...
Martin in Fanika bosta vsak dan vse do septembra v sir, skuto, kislo mleko in sirotko na klasičen način in s pomočjo nove tehnologije predelala od 280 do 300 litrov mleka, Fanika bo lačnim, če bodo hoteli, skuhala tudi žgance. Pa še kaj drugega, če bo le čas. Mleko, namolzeno na planini Zajavornik, so člani agrarne skupnosti zadnjih 40 let vozili v predelavo v dolino, ker pa je bila subvencija za prevoz ukinjena, so se dogovorili za obnovo in oživitev sirarne, za katero sta del od 30.000 evrov prispevala tudi občina Bohinj in Turizem Bohinj.
Majarce in majarji imajo radi napovedane obiske
Sirarna na Zajavorniku je že devetnajsta, pridružena turistični sirarski poti, ki se začne na Nemškem Rovtu in konča na Srednjem Vrhu. Kot pravi oče sirarske poti Dušan Jović, kmetijski svetovalec, ki je ob odprtju obnovljene sirarne ponosno razkazoval tablo z novo točko Zajavornik, po dolgih sušnih letih majarji sirijo skupaj v sirarnah na planini Praprotnici, Konjščici, Krstenici, Velem polju, Voglu, v Lazu in Zajavorniku, vsak zase pa na planinah Uskovnica, Zajamniki, Goreljek. Ta zagnanost v planinah pa je spodbudila tudi rejce molznic v dolini, da so uredili svoje sirarne na kmetijah v vaseh Polje, Brod, Studor in Nemški Rovt, v Radovni, Pernikih in Srednjem Vrhu, ponovno pa je začela obratovati sirarna v Srednji vasi, kar je zelo pomembno za nadaljnji razvoj mlečne proizvodnje v Bohinju.
Na omenjene sirarne zdaj obiskovalci Bohinja in okoliških gora bolj ali manj po naključju naletijo na izletih, po besedah direktorja Turizma Bohinj Klemena Langusa pa v Bohinju oblikujejo programe, usmerjene v obiskovanje določenih točk na sirarski poti, tako da bodo turisti pomagali majarjem in majarcam izdelati sir in ga, seveda, tudi poskusili.
Oče sirarske poti Dušan Jović, kmetijski svetovalec z več kot 30 leti izkušenj, ki je ob odprtju obnovljene sirarne ponosno razkazoval tablo z novo točko Planina Zajavornik, je z dosežki zadovoljen, saj so od leta 2003 prav v okviru sirarske poti oživili devet sirarn, v prihodnje pa nameravajo obnoviti vsaj še dve. Tudi s prodajo mlečnih izdelkov ni težav in s kolegi si bo prizadeval, da bi ob spodbujenem planšarstvu zakonsko uredili še spanje v planšarskih stanovih. Turisti namreč zdaj uradno ne smejo prespati v njih, pomagati pri molži pa menda ni prepovedano.
Obiskovalcev na sirarski poti se nihče ne brani, le sirarji radi vidijo, da se jim – če jih že hočejo opazovati ali sodelovati pri delu – napovedo kakšen dan vnaprej, saj si ob obilici dela ne morejo kar tako vzeti časa za razlago.
Največja sirarna na sirarski poti je Bohinjska sirarna v Srednji vasi, v kateri edini delajo znameniti trdi bohinjski sir; »tapravi« hlebec ima okoli 60 centimetrov premera in tehta od 45 do 50 kilogramov. En kolut, ki zori več kot mesec dni, je iz približno 600 litrov mleka – za kilogram sira je potrebnih od 12 do 13 litrov mleka, je razložil Jože Cvetek, duša sirarne, nadvse ponosen, da je o tem, da je dobro, da imajo v Srednji vasi tako sirarno, prepričal tudi sina Primoža, ekonomista, da je prevzel njeno vodenje.
Začetek sirarstva
»Zelo pazimo, da upravičeno nosi to ime,« je zatrdil sogovornik in pojasnil, da imajo v Srednji vasi enak postopek kakor na planinah, za kilogram tovrstnega sira, ki ga oblikujejo v trikilogramske hlebce, je potrebnih od osem do devet litrov mleka.
Cvetek je ponosen tudi na bohinjsko sirarsko skuto, narejeno iz sirotke, ki ima malo maščob in veliko beljakovin ter je nadvse primerna za športnike. Na vprašanje, ali Bohinjci niso nikoli izvažali nepredelanega mleka v Italijo, nam sicer zelo zgovorni sogovornik ni neposredno odgovoril, odločno pa je dejal, da v bohinjskih sirarnah predelajo polovico mleka, druga polovica potuje v sirarno v Kobarid, vendar pa da se delež predelanega mleka povečuje, saj so lani začeli v njihovi sirarni izdelovati tudi jogurt in kislo mleko.
V juniju so v Bohinjski Bistrici, bolj potiho sicer, praznovali 140 let sirarstva. Znano je, da je na povabilo župnika Janeza Mesarja poleti 1873 prišel v Bohinj švicarski sirarski mojster Thomas Hitz iz Ementala. Na Bitenjski planini je junija ali julija naredil prvi hleb sira ementalskega tipa, ki je potem zaslovel kot bohinjski sir, nato je učil sirarstva še druge po drugih planinah.
Janez Mesar je ustanovil prvo sirarsko družbo za Bohinjsko Bistrico, Bitnje in Lepence in ta je začela delovati 11. junija 1873 na Bitenjski planini. Z njegovo pomočjo so ustanavljali sirarske zadruge še v drugih krajih. Župniku Mesarju so v Bohinjski Bistrici zato farani postavili kip v cerkvi, zraven katerega je zapisano, da so mu hvaležni za njegovo dušnopastirsko delo in razvoj kmetijstva. Takšna tradicija pa nikakor ne sme umreti, je odločen Jože Cvetek.
