Platonska avkcija uspela – fičkoti ostanejo lastniku

Marko Brecelj, slovenski kantavtor in mehki terorist, je včeraj s tremi udarci s kladivom po rdečem fičku obdržal tri registrirane in ovinjetene fičote, v tujem imenu postal lastnik svoje glave (še sveže) in končal Brecljevanje po Cankarjevem domu.

Brecljevanje ali uradno »sedemdnevno neprekinjeno in dejavno prisotnost kantavtorja, performerja, nevladnika, novinarja in politika Marka Breclja v Cankarjevem domu« so zaznamovale posušene palme. Razvrščene po stenah Male galerije so ponazarjale Brecljevo kolenovanje, kajti slovenski mehki terorist, kakor si pravi, je ugotovil, da je prav njegovo protestno pešačenje s copati na kolenih tisto, ki je v Koper priklicalo gmote severnega zraka ter z njimi katastrofalno nizke temperature od –2 do –4 stopinj Celzija, zaradi česar je ponos Kopra, palme, klavrno pomrznil in žalostno odvrgel liste. Vse to je Brecelj z ekipo Društva prijateljev zmernega napredka skrbno dokumentiral in naredil palmovid, med vsem tem pa na koncu parkiral še svoje fičke.

Na včerajšnji avkciji jih je dal naprodaj: rdečega, belega in modrega, vse registrirane (dokazne številke: PO D1 953, KP 64 56S in KP D9 221), tudi ovinjetene (v podrobnosti, katere so letnice vinjet, se ni smiselno spuščati). Avkcija se je začela z udarcem po pokrovu motorja – kot blažilec je svojo koristnost na preverjeno zelo vzdržljivem pokrovu motorja verodostojno pokazala knjižica z napisom Štedna knjižica. Dnevni red je zapisoval kar vodja dražbe sam, na hrbtno stran table z jedilnikom menze v Cankarjevem domu.

Dnevni red

Prva točka: Začetni inkaso. Kdor hoče sodelovati na avkciji, naj plača deset evrov, je bilo pravilo, ki ga je Marko Brecelj takole prenesel svoji kamermanki: »Vsakemu boš vzela deset evrov.« »Bom vzela, če bodo dali.« Dali so rade volje in za vračilo dobili še drobiž, jugoslovanske dinarje. Najpogostejši primerek je bil rjavi bankovec z obrazom Alije Sirotanovića s številko deset. Začetni inkaso se je končal s številko sedemdeset (evrov) in Marko Brecelj je bil po brecljevsko zadovoljen: »Navsezadnje ne gre za ljudi, gre za številke.«

Naslednja točka – Platonska avkcija fičotov – se je v tem duhu nadaljevala z dvema ničlama več (izklicna cena je bila 7000 evrov) in končala samo z ničlama, kar je bil tudi edini pravi kazalnik uspešnosti dražbe. »Ta del imenujem platonski, ker predvidevam, da tu ni nobenega kupca, ki bi bil poleg denarja pripravljen pokazati tudi odločenost,« je sklepal ocenjujoč svoje maloglavo občinstvo, med katerim so bile tudi glave direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika, politika Jožefa Školča in režiserja Dragana Živadinova.

A bistveno pomembnejši so bili seveda fičoti. Naj jih predstavimo le na kratko, pri čemer opozarjamo, da ni nujno, da barve povsem ustrezajo podatkom (tukaj je zapisnikarica malo zatajila). Modri ima pred sabo še nekaj deset tisoč kilometrov in je tako rekoč zdravilna komora za vse tiste, ki se radi vozijo s fički. Tudi beli fičo ima to zmogljivost, pa čeprav mu trenutno ne dela zavorni ventil. »Ko sem ga prvič videl v vsej njegovi belini, sem obnemel.« Kupil ga je, pravzaprav pregnal iz tople garaže (pozneje so menda iz nje celo naredili spalnico), in ga navadil na vsakršne vremenske razmere. Pa tudi vozne, kajti v Ljubljano se je zaradi svoje hibe, ki je menda nikakor ne skriva, pripeljal z ročno zavoro. Rdeči fičo je najdlje Brecljev, kajti ta avto se ne ustavi kar tako, pa čeprav mu manjka en bat. »To vozilo se mi ni nikoli pokvarilo, razen enkrat, ko je domnevno zapadlo v depresijo.« Pa še takrat ga je bilo treba samo malo potisniti. O ceni, ki jo je Brecelj plačal za fičke, kajpak ni izgubljal besed, saj bi to lahko škodilo interesom dražbe.

Po dolgem seznanjanju z drobovjem in dušo fičkov se je dražba končala hitro: »S težkim srcem se bom poslovil od fičotov za sedem tisoč evrov, ki jih nobeden od vas noče dati.« Trikrat je zadonelo po pokrovu rdečega, Marko Brecelj se je brez oklevanja zahvalil za sodelovanje in ostal ponosni lastnik. »Priznati moram, da mi je odleglo.«

Koliko je vredna sveža glava?

Zadnja točka dnevnega reda – Živim spomenike – je zaznamovala konec platonskega dela. Marko Brecelj se je ob tej točki malodane spoštljivo odmaknil od mize, na kateri sta si iz oči v oči zrli temni glavi Petra Debeljaka in Marka Breclja. Prvi je direktor Urada za mladino, čast, da je njegova glava naprodaj, pa mu je pripadla tudi zato, ker je »troedini minister«, ko ga je naposled opazil, mladini oziroma njegovemu uradu pustil večino denarja. Brecelj pa je dobil glavo s copati na ušesih prav zaradi svojega dolgega opozorilnega pešačenja z natikači na kolenih, kajti samo tako je še mogoče stopiti pred vladne in občinske institucije – če le na kratko povzamemo kalvarijo, med katero so omahnile palme, Brecelj pa je iz tega potegnil nauk: »Poslušajo svoje 'šlape' in sovražniku se bo zgodila nesreča.« Čarobni copati (malo vlažni, a nesmrdeči, ker so se nosili samo na kolenih) z izklicno ceno 105 evrov so bliskovito dobili lastnika – samo Alija Sirotanović je zaplapolal po zraku.

Še resnejša je bila prodaja glav, pa čeprav so bile nedotakljive. Kiparja Rok Mohar in Marko Kovačič sta ju dostavila še povsem sveži, narejeni včeraj zjutraj z garancijo, da bosta še kakšen teden puščali sledi. Izklicna cena 300 evrov na glavo ni bila niti malo sporna, zato so ji dodali simboličnih pet. Da neplatonski del ne bi bil videti platonsko, je Brecelj za nakup pooblastil Jožefa Školča z jasnim navodilom: »Jaz ti dam 305 evrov, ti pa boš kupil.« Pot kljub vsemu ni bila povsem gladka, kajti pooblaščenec je bil izpostavljen nižanju in višanju cene, a na koncu je bila glava vendarle prodana (ali je bila tudi nameščena in kam, nismo izvedeli). Rdeči fičo pa je utrpel še zadnje udarce in jo odnesel brez praske ali udarnine, tudi knjižica jugoslovanskega porekla se je zdela nedotaknjena.

Štetje v jeseni

Konec je bil slovesen: to je bilo Brecljevanje 2012 v odhajanju in začetek petletnega projekta Štetje v jeseni, katerega cilj je nedvoumen – da bi dosegel takšno stanje na bančnem računu, kot se za osebo v njegovih letih spodobi.

Marko Brecelj, do takrat še na vodi, je vzel v roke pločevinko, ki je ždela kot bonus nagrada ob glavi Petra Debeljaka, in začel pot proti številki, ki je po poročanju (Lahkega) Dodogovora (www.dodogovor.org) končala sleherni dan Brecljevanja: alkohol (okoli) 1,5. Rdeči fičo, še vedno njegova last, pa je na eni strani sporočal: »Najboljši avto je tisti, ki pelje srečne ljudi.« In na drugi: »Socializem ni utopija. Kapitalizem zares ubija.«