Tiskane izdaje
Tako kot sinoči se bodo tudi nocoj (ob 20. uri) v Emonski hiši nekdaj premožne in ugledne rimske družine na ljubljanskem Mirju 4 ob zvokih harfe prebudile Emonke novega tisočletja.
Mimo mozaičnih kamenčkov, centralne kurjave in ostankov latrin bodo svetle silhuete, v katerih je prepoznati tunike, toge in legionarska oblačila pa tudi arhitekturne ostaline nekdaj mogočnega rimskega imperija, popeljale na ulice Emone 2014.
»Zelo sodobne, hkrati pa nostalgične in rustikalne,« jih opisuje Nataša Peršuh, izredna profesorica in ena od sedmih mentoric priložnostne skupinske modne revije in razstave (z naslovom Emonska oblačila nekoč in danes) vseh petih letnikov študentk in študentov oblikovanja tekstilij in oblačil z Oddelka za tekstilstvo Naravoslovno-tehniške fakultete, ki je eden od številnih dogodkov v okviru letošnjega jubilejnega projekta Emona 2000.
Še posebej izpostavlja študente prvega letnika, nad katerimi je bedela, saj so razmišljali zelo oblačilno, prêt-à-porterjevsko ter zelo sodobno in hkrati precej eksperimentalno. V svojem občutenju Emone, arheoloških ostankov in arhitekture so brskali za detajli in tako med drugim mozaike, značilne prepletene pričeske in ornamentaliko vtkali v svoje kreacije in dosegli zelo lahkotno in sproščeno poletno kolekcijo.
Prvič konec 18. stoletja
V skupnem seštevku se je v dveh mesecih rodilo več kot 150 oblačil, tretjina pa je bila izbrana tudi za predstavitev someščankam in someščanom.
Druga od mentoric in redna profesorica Karin Košak kot glavno likovno temo kolekcije izpostavlja belino – belo oblačilo je pred tisočletjema razkrivalo, da v njem stoji svoboden rimski meščan –, med skupnimi imenovalci pa navaja različna prevezovanja s trakovi, nabiranje in seveda drapiranje, ki slovi kot eden najbolj prepoznavnih elementov rimske oblačilne kulture.
»To je vedno znova aktualno tudi pri vseh reinterpretacijah, ki so se prvič vidneje pojavile v empiru konec 18. stoletja, ko so odkrili s pepelom zasute Pompeje in Herkulaneum. Takrat so se rodile tudi prve historične kostumografije, do tedaj so namreč antična gledališka in operna dela uprizarjali, rimske in grške bogove pa slikali kar v oblačilih aktualnega časa; v renesansi so jih naslikali kar v renesančnih oblačilih. Šele konec 18. stoletja se je predvsem po zaslugi nemškega pisatelja, znanstvenika in politika Johanna Wolfganga von Goetheja začela uveljavljati historična verodostojnost, in to tako v slikarstvu in arhitekturi kot tudi v oblačilni kulturi,« je dejala sogovornica.
Opominja, da je še danes zaznati, da si gledališki kostumografi v nasprotju s filmskimi jemljejo več umetniške svobode oziroma si dovolijo svobodnejše in drznejše interpretacije – filmi so v tem pogledu verodostojnejši.
Spomnila je, da so v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so Hollywoodu zavladali historični filmi, tako imenovani peplos filmi (peplos je bila značilna ženska obleka v stari Grčiji), podlegli sodobnim modnim vplivom, avtentičnosti pa niso kazala predvsem ženska antična oblačila. Da je takrat v modo stopil Diorjev novi videz, tako imenovani New Look s preščipnjenim pasom in močno poudarjenim in zašiljenim oprsjem, je prepoznati tako v Kleopatri, Spartaku in do neke mere tudi v Quo Vadisu.
V zadnjih letih so filmski ustvarjalci vložili več truda v verodostojnost oblačil, zgleden primer za to pa je med drugim spektakularni Gladiator režiserja Ridleyja Scotta. »V novejšem filmu Pompeji in televizijski seriji Spartak: Kri in pesek, v katerih je videti zelo privlačne kostume, ti niso zgodovinsko verodostojni. Zasnovali sta jih sicer priznani kostumografinji, ki pa sta si vzeli umetniško svobodo in po svoje reinterpretirali oblačila, še zlasti pri ženskah,« ocenjuje Karin Košak.
Vplivi se čutijo tudi v nasprotni smeri. Vedno znova se tudi v mainstreamovsko modo prebijajo značilni antični kroji, obutev in dodatki, kot so denimo pred leti za najbolj modne poletne sandale štele gladiatorke.
Tudi moda v sredini prejšnjega stoletja je klonila pod vplivom peplos filmov, najvidneje pa je antičnim oblekam podlegla francoska modna oblikovalka Madame Grès (s pravim imenom Germaine Émilie Krebs), deloma tudi Dior v večernih kolekcijah haute couture, zelo znan kreator peplos oblek pa je bil tudi Mariano Fortuny.
Odkril je celo svojevrsten način drapiranja in barvanja, to skrivnost pa je s sabo odnesel v grob. V zadnjih desetletjih so predvsem na antične vzorce stavili Gianni Versace – njegov prepoznaven modni podpis je bil meander – pa tudi John Galliano, Alberta Ferretti, Sophia Kokosalaki ...
Najpogosteje volno in lan
In če se vrnemo k začetkom. Najbolj značilno rimsko oblačilo je bila toga, za njeno izdelavo so večinoma uporabljali volno in lan, pozneje so uvedli tudi bombaž, ki pa je bil zato, ker je prihajal iz Egipta, sorazmerno drag, draga pa je bila tudi svila iz Indije in Kitajske, ki se uveljavila šele proti koncu rimskega imperija. Četudi stereotipno gledano, rimska oblačila najpogosteje vidimo bela, pa so Rimljani sloveli po prefinjenih barvnih kombinacijah.
Ena zelo priljubljenih barv je bila golobje siva, oblačili so se tudi v svetlozeleno in škrlatno, poroke pa so sklepali v rumenih ali oranžnih, poudarja Karin Košak. Rimljani so poznali tudi hlače, vendar jih niso nosili, ker so jih šteli za oblačilo barbarskih narodov.
Kaj pa se je nosilo v Emoni? »Podobno kot drugod po rimskem cesarstvu, v garderobo pa so se mešali tudi lokalni vplivi. Lokalno prebivalstvo je nosilo podobne tunike iz volne in lanu, vendar so bila rimska oblačila bolj prefinjena v vzorcih in tkanjih ter lepše izdelana,« odgovarja sogovornica.
Kljub vsemu so bodoči modni oblikovalci nekaj parov hlač zasnovali tudi v počastitev 2000. obletnice Emone, prepoznati pa je tudi sodobna vojaška in legionarska oblačila, ki so nastala večinoma iz bombaža, svile, viskoze in drugih mehko padajočih poletnih materialov. Več deset metrov svile je v rekonstrukcijo oblačil bogatih Rimljanov za svojo magistrsko kolekcijo, ki sestavlja spremljajočo razstavo, pretopila tudi Vendi Jukić Buča.
Arheologinji po izobrazbi je največ časa vzelo raziskovanje. »Treba je bilo izčistiti formo oblačil, hkrati pa rekonstruirati izdelavo ter upoštevati lastnosti materialov, da bi dosegla učinek, kakršnega je videti na antičnih kipih, čeprav za poudarjene gube oblačil na kipih ne vemo natančno, ali so jih kiparji realistično posneli ali jih poudarili kot stilisti. Tudi z lanom in volno, kakršna sta na voljo danes, ne bi mogla doseči želenega učinka, zato sem uporabila različne vrste svile,« pojasnjuje avtorica, ki je tri kostume že izdelala tudi za Mestni muzej Ljubljana.
