Po ulicah je vozil tramvaj, po Ljubljanici parnik

V Sloveniji je več sto zbirateljev, ki imajo skupaj nekaj deset tisoč razglednic. Nekatere izmed njih so tako redke in posebne, da predstavljajo pravo bogastvo. V ljubljanski Slovanski knjižnici so na ogled postavili izjemne primerke iz obširne zbirke Milene Žnideršič.

Vsaka zbirka razglednic na koncu pokaže seštevek trenutkov v določenem času življenja. Tako tudi omenjena razstava prinaša izbor najstarejših in najzanimivejših razglednic, ki nas popeljejo v Ljubljano, kakršna je bila ob koncu prve svetovne vojne in nekoliko po njej. Spoznavamo mesto, ki ga ne poznamo, mesto pred potresom in tudi že zasnovo nove, urbane Ljubljane. Pred našimi očmi se odstirajo zgodovinske tanjčice mesta, v katerem so se meščani prevažali z izvoščki in s tramvajem, kjer so perice prale perilo v Ljubljanici, po reki pa je vozil parnik.

Tudi ta je upodobljen na eni od razglednic iz zbirke Milene Žnideršič. Za zbirateljstvo jo je pred četrt stoletja navdušil kolega v službi: »Tudi sam je zbiral razglednice. Rekel je, da je dobro, če si človek, ki se bliža upokojitvi, že v naprej izbere kakšen konjiček. Zbiranje razglednic se mi je zdelo kar primerno, seveda pa sem se morala odločiti, v katero smer bom to zapeljala. Ker sem rojena Ljubljančanka in tu živim vse svoje življenje, se je zdela odločitev za podobe tega mesta zelo smiselna. Začela sem iz popolne ničle. Nekateri so že od prijateljev ali sorodnikov dobili osnovo, jaz nisem imela niti ene takšne razglednice. Vključila sem se v sekcijo za zbiratelje razglednic pri Slovenskem numizmatičnem društvu. Ob nedeljah dopoldne sem začela obiskovati srečanja v hotelu Ilirija. Tam se je prodajalo, menjalo, občasno pa so organizirali tudi avkcije. Tako sem prišla do prvih razglednic, bila sem neznansko srečna in ponosna. Ko sem imela prvih deset se mi je zdelo, da temu že lahko rečem zbirateljstvo.«

Najstarejša iz leta 1894

Tako se je začelo, a domača ponudba kmalu ni več zadovoljevala Mileninih apetitov. »Začela sem zahajati v antikvarjate v Ljubljani, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. V času med obema vojnama je veliko slovenskih študentov živelo v teh mestih, z razglednicami pa so ohranjali komunikacijo z domačimi. Kamor koli sem se odpravila na izlet ali potovanje, sem po antikvarjatih stikala za razglednicami Ljubljane, ki so bile izdane do začetka druge svetovne vojne. V moji zbirki razglednic je najstarejša iz leta 1894, ki je menda sploh ena izmed prvih s podobo Ljubljane,« ponosno pove Žnideršičeva.

Domovina razglednice je sicer Velika Britanija, kjer je že leta 1840 pisatelj Theodore Hook narisal na košček tršega papirja risbo, na drugo stran nalepil pravkar izdano znamko za en peni s podobo kraljice Viktorije in ta kartonček po pošti poslal samemu sebi na dom. »Zanimiva ideja o pošiljanju dopisnic s podobami se je hitro razširila po Evropi in svetu. Zacvetel je založniški posel z litografijami različnih podob in krajev, ki so imele na hrbtni strani prostor za prejemnikov naslov. Sprva hrbtna stran ni bila namenjena pisanju sporočil, zato so dopisovali pozdrave in sporočila kar na naslovno stran. Kdaj točno je bila izdana prva razglednica Ljubljane, ni znano, verjetno pa kmalu po letu 1890,« je zbirateljico dopolnil Jurij Primožič, ki je s soavtorji postavil razstavo v Slovanski knjižnici, kjer deljejo usposobljeni strokovnjaki za domoznanstvo. Obiskovalci si bodo razglednice lahko ogledali do 5. julija.

Zbirka gospe Žnideršič se je ustavila pri številki 830 razglednic, ki so lepo shranjene v treh obsežnih, prav zanje oblikovanih albumih. Količina tega slikovitega zgodovinskega gradiva je tolikšna, da se, razumljivo, ne more spomniti, kdaj in kje je dobila najstarejšo razglednico iz zbirke. »Ves čas sem vedela, kako vredni so ti primerki, saj so bili med zbiralci najbolj zaželeni in seveda najdražji. Zelo iskane so tudi razglednice s podobo ljubljanskih gostiln ali hotelov, ki jih že zdavnaj ni več. Zanimivi so tudi posamezni deli ulic, ki so danes popolnoma spremenjeni. Tromostovje, denimo, je na mnogih razglednicah, medtem ko za en majhen hotelček na Trubarjevi ulici, včasih je bila to ulica Sv. Petra, danes sploh nihče ne ve, da je bil tam. Mene je zelo navduševalo gledati, kako je bilo včasih. Določene stvari so še iz mojega otroštva trdno zapisane v mojem spominu. Stanovala sem v Streliški ulici in spomnim se, kako so tam vozile konjske vprege, ko sem bila še otrok. Spomnim se starega Figovca, pa gostilne Frlinc na koncu naše ulice, ki je imela veliko dvorišče za konje. Gledala sem, ko so to podirali in na novo gradili. Tudi tramvaj je je upodobljen na več razglednicah. Denimo, pred magistratom, pred Marijinim mostom, takrat še ni bilo Tromostovja, ali na primer na Ambroževem trgu. Jaz sem se z njim še vozila. Vidite, zato so mi te stare stvari tako zelo pri srcu,« poudarja Milena Žnideršič. Njeno zbirateljsko strast je podpiral tudi soprog, dr. Martin Žnideršič, tudi sam zaprisežen zbiratelj. V Delu smo že pisali o njegovi zelo obsežni zbirki miniaturnih knjig, ki jo je pred tremi leti radodarno poklonil Mestni knjižnici Ljubljana.

Kotički, ki jih ni več

Vsaka od Mileninih razglednic predstavlja posebno okno v podobo stare Ljubljane, v kotičke, ki jih danes ni več. Iz vsakega od njih lahko razberemo celo zgodbo. Žnideršičeva pravi, da iz svoje zbirke ljubljanskih razglednic lahko prebere, da se je mesto neprestano spreminjalo in da še vedno živi: »Razglednice hotela Union, na primer, kažejo, kako je bil urejen, da je imel ogromno dvorano, že takrat tudi centralno ogravanje, pokažejo tudi znamenito slanikovo pojedino. Z možem sva doma našla račun izpred prtdesetih let, ko sva se je udeležila. No, lani sva jo v čast te obletnice znova obiskala. Bilo je precej drugače. V zbirki imam tudi razglednico stare kavarne Evropa. Pred njo je še kužno znamenje, ki so ga pozneje prenesli na Kongrsni trg, na tleh pa se vidi lesen tlak. Prvi v Ljubljani. Zelo zanimiv je tudi besedilni del razglednic. Ljudje so si na njih sporočali najrazličnejše stvari. Nek dijak je sošolcu z razglednico sporočil, denimo, da je lopnil v drugem letniku, pošiljali so si pozdrave, čestitke, vprašanja. Vse mogoče. Nekateri rokopisi so izredno lepi.«

S tem se strinja tudi Jurij Primožič, ki je v Slovanski knjižnici pristojnim za domoznansko dokumentacijo, lastnico zbirke pa dopolni: »Zanimivo je tudi to, da pri najstarejših razglednicah zadnja stran ni bila namenjena pisanju sporočil. Tam se je napisalo le naslovnika, vsebino pa so ljudje pisali kar na čelno stran, kjer so bile natisnjene podobe pogosto ročno pobarvane. Naslovi pa kažejo, da so razglednice potovale na Dunaj, v Prago, Trst, Gradec, Budimpešto, veliko pa so si jih pošiljali tudi po Sloveniji. Zelo zanimiva je ugotovitev, da so si ljudje, na primer, pisali kar v kavarno, kamor so vsak dan hodili na kavo in brat časopise. Danes si napačno predstavljamo takratne komunikacijske poti. Tudi zbirke starih časopisov nam kažejo, da so bile novice z Dunaja ali iz Pariza objavljene že naslednji dan. Očitno je pošta v tistem času zelo dobro delovala. Takrat so prejemniki pošiljko dobili v enem dnevu, zdaj pa ni vedno tako.«

Milena Žnideršič zdaj starih razglednic Ljubljane ne zbira več, kajti zbirateljstvo nekoliko zamira, pa tudi pri njej je strast malce popustila: »Nekaj časa so bile cene za bolj iskane primerke precej zasoljene, tako da si jih je upokojenec že kar težko privošči.« Kljub temu je njena zbirka podob iz stare Ljubljane zelo pestra, zanimiva in povedna. Vsekakor vredna ogleda.