Zuzanna G. Kraskova: Počutim se, kot bi naokrog hodila brez kože

Ne zna in noče si zatiskati oči pred krivicami, zato o njih piše, na njih opozarja, včasih tudi zelo naglas.

tor, 05.08.2014, 06:00

V Oni preberite še:

- Onina zgodba: Minevanje

- Fotonatečaj 2014: DESET IZBRANK - Ljudje z naravo, 
narava za ljudi

- Revolver Heart: Streljava samo s srcem

Slovaško je zamenjala za Slovenijo, slikarstvo in poezijo za psihoterapevtsko pomoč tistim, za katere velja, da so pravzaprav drugorazredni državljani. Ne zna in noče si zatiskati oči pred krivicami, zato o njih piše, na njih opozarja, včasih tudi zelo naglas. V svojem boju se večkrat počuti osamljeno, in čeprav dobro ve, da je sistem trd in neizprosen, vseeno verjame, da je prostor sprememb v večji človeškosti in pristni skrbi za druge.

Kaj vas povezuje s tistimi, ki so prestali ali celo še zmeraj prestajajo zaporno kazen?

Med pisanjem diplome ob koncu študija socialnega menedžmenta sem začela z raziskovanjem, pozneje sem v ženskem zaporu na Igu vodila delavnice kreativnega pisanja. Ne morete si predstavljati, kako so dekleta rada pisala, resnično imajo veliko časa in domišljija deluje še in še! Imeli smo celo idejo, da bi izdali knjižico, a so se vmes zgodile vodstvene reorganizacije, zato projekt za zdaj še stoji. Veliko svetujem tistim, ki so kazen že prestali, največ prek Inštituta za psihosocialno pomoč. Med zapori in centrom za socialno delo ni pravega sodelovanja, zato so ljudje po prihodu ven popolnoma izgubljeni. Kot terapevtka se z njimi pogovarjam, jim svetujem. Vsi smo enaki, nihče ni več ali manj, v to je treba verjeti in tako tudi svetovati. Na ljudi, kot so bivši zaporniki, se pogosto gleda zviška, kako jim lahko takšen človek pomaga? Ne poznam veliko terapevtov in strokovnjakov, ki delajo brezplačno ali na glas opozarjajo na slabosti sistema in krivice, ki se dogajajo. Veliko ljudi raje spregleda neprijetne stvari, jih pomete pod preprogo. To je pravzaprav mazohizem, vsi trpimo zaradi tega, nihče ničesar ne ukrene. Kafkova misel, da nekoč moramo priti do točke, od katere ni vrnitve, bi bila po mojem mnenju pravšnja za temeljite družbene spremembe. A spremembe zahtevajo garanje. Morda se torej v letargiji skriva odgovor, zakaj se ne zgodijo ali le redko.

Kakšni so posamezniki po vrnitvi iz zapora?

Drugačni. Zagrenjeni, distancirani, zadržani, negotovi, nezaupljivi, potrebujejo čas, da lahko znova normalno delujejo. Marsikdo med njimi je doživel krivico, sistem je pač tak, s tem se morajo sprijazniti. Zapori so bili na začetku kraji, kjer so zločince usmrtili, to ni bil kraj za resocializacijo. Ta fama je ostala. So mogočna institucija, podaljšana veja sodstva, ki je izredno močna veja oblasti. Tudi preiskovalni zapori so zelo strogi. Bivanje tam človeka zaznamuje, a takšnim problemom se ne posveča nihče, za mnoge so to drugorazredni državljani, in to me najbolj boli. Kriminalce kot tudi alkoholike in odvisnike naredi družba, potrebuje jih za lastno refleksijo.

Od kod prihaja vaša fascinacija nad zapori, veliko se ji posvečate strokovno in tudi pisateljsko?

Od nekdaj sem bila socialni tip, v tej smeri sem se izobraževala, vse prepletam tudi s prakso. Pisati sem začela na začetku študija, takrat sem študirala slikarstvo. Ne vem, od kod, če imaš dar, stvari pridejo kar same. Prve zgodbe so bile zelo socialno obarvane, takrat sem si rekla, to je to, to sem jaz, čeprav sem v svojem bistvu poetinja, najprej se prepoznam kot pesnico. Kar me je resnično prizadelo pri zapornikih, je dejstvo, da je v zaporih 60 odstotkov takšnih, ki imajo duševne motnje, izvirajo iz ranljivih skupin, v katerih se dejansko ni mogoče drugače razviti. Preostalih 40 odstotkov je takšnih, ki jim je v življenju enkrat spodrsnilo, nič drugega, naredili so napako. Te delamo vsi! Prometne nesreče, gospodarski prekrški – sem ne štejem tajkunov, oni so zame pravi kriminalci – teh prestopkov se ne bi smelo obravnavati enako kot hujše zločine. Če bi bil pristop bolj človeški, srčen, manj institucionalen, bi bili rezultati drugačni, zdaj imamo 80 odstotkov povratnikov. Večina že med prestajanjem kazni razmišlja, kako se bo vrnila na stara pota, takoj ko pridejo ven. Nimajo stanovanja, službe, še socialno podporo teže dobijo. Padejo na rob družbe in ostanejo tam, zelo žalostno. V Sloveniji je najmanj 100.000 takšnih, mesečno zapusti zapore 200, 300 ljudi, nihče ne ve. To so problemi, ki našo družbo delajo invalidno, ves čas pa se omenja socialno državo. Kot bi se kdo šalil. Izločimo potem ta člen iz ustave, če tega nikjer ne uresničujemo. Vsaka politična skupina, ki pride, je enaka.

Kaj je torej recept za preseganje apatije?

Vsak bi si moral začeti prizadevati za zdravo integracijo v družbo, reševanje lastnih problemov. Vsi smo osupli nad ravnodušjem, ki vlada, a nihče ne pomisli, kaj bi sam lahko spremenil, kje bi lahko uresničil kakšno lastno idejo. Moj odgovor so izkustvena spoznanja. Pozitivne, a predvsem negativne izkušnje, ki so zapisane v podzavesti, nas lahko kaj naučijo, seveda če se z njimi pravilno soočimo in jih znamo ovrednotiti. Namesto da opazujemo, kje greši sosed, in sledimo njegovemu zgledu, češ če lahko on, lahko tudi mi. Spoštovati je treba človeka, tudi družbo, ampak predvsem človeka. In človeka ne moreš spoštovati, če ne spoštuješ samega sebe. Za začetek se je treba imeti rad, spoštovanje pa dosežeš z ovrednotenjem slabih in dobrih izkušenj ter iz napredka, ki temu sledi, svojih dobrih odločitev. Tisti, ki imajo eksistencialne probleme, le neradi delajo na sebi, kar je pravzaprav razumljivo, za druge, ki imajo moč in vsa mogoča sredstva, pa ni opravičila. Po mojem mnenju bi bilo treba psihoterapevtsko pomoč vključiti v osnovno zdravstvo. To je še vedno tabu, ljudje se psihoterapevtov naravnost bojijo.

Ustanovili ste Inštitut za psihosocialno pomoč. Čemu?

Trenutno socialno stanje ima prepoznavni vzorec. Kleč je v anksioznosti oziroma tesnobi. Ta ima svoje veje, lahko je generalizirana, v obliki napadov panike, ali pa se izrazi kot socialna anksioznost. Te je ogromno, okoliščine so ji naklonjene, virtualni svet je zamenjal stvarni svet. Ljudje s takšnimi težavami težko zapuščajo dom, zato jih obiskujem kar tam. Z njimi delam počasi, po korakih zapustimo stanovanje, gremo na vedno daljši sprehod, na koncu obiščemo kraje, kjer je večja množica ljudi. Ne gre hitro, na jedrno anksioznost se nalepi cel kup motenj, ki jih je prav tako treba rešiti, motnje spanja, hranjenja, tudi seksualne motnje, teh je zadnje čase, z razvojem spletne tehnologije, čedalje več. V prihodnosti želim delček inštituta prenesti tudi bliže k morju, terapevtsko delo bomo izvajali na prostem, na očarljivem otočku na Hrvaškem primorju. Pišem strokovno študijo o tem, kako se obnesejo terapije zunaj institucionalnega okolja, zato moram to seveda čim večkrat uresničiti tudi v praksi. Tja bom dvakrat na leto peljala tudi nekaj otrok, ki morja pravzaprav ne poznajo, saj si ga starši ne morejo privoščiti. Inštitut želim narediti človeški in pristen, zato so in bodo dejavnosti za tiste, ki jih najbolj potrebujejo, brezplačne. Trajno verjamem v dobroto, zato v tej smeri tudi delujem.

Ste že od nekdaj tako občutljivi za krivice drugih?

Vedno so bili primeri, ko sem reševala in zagovarjala tiste, ki so bili tarča posmeha ali krivic zato, ker niso bili kot drugi. Nekoč so me vrgli iz diskoteke, ker sem moškega polila z vinom, saj se je posmehoval kolegici brez roke. Spet drugič so me odpustili iz študentske službe, ker sem se zavzela za gospo, ki so ji vsi delali krivico. To so bili znaki. Ta čut, empatija, pri meni deluje, včasih mi je grozno hudo. Počutim se, kot bi naokrog hodila brez kože. Če bi vam zdajle kdo naredil krivico, bi se potegnila za vas in jo skušala popraviti. Moj oče je bil tak.

Je s tem težko živeti?

Po svoje je, zato sem v to vpela tudi psihosociološko, terapevtsko pot. Ustvarjanje zahteva samoto, kar je sicer čudovito, a ne implementira konkretne pomoči ljudem. Če bi ostala le pri umetnosti, pesnjenju, pisanju in slikarstvu, praktičnega dela ne bi bilo. Za vse umetnike pravijo, da imajo ta problem, so preveč ranljivi in občutljivi. To drži. Ko sem se kot otrok zavzemala za druge, sem bila večkrat kaznovana, ker sem preveč goreče branila koga pred kakšnim nasilnim otrokom, ki mu je, denimo, poteptal tortice iz peska. Včasih sem res uporabila tudi pesti. Zato sem se jezila nase, bila sem žalostna, spraševala sem se, zakaj sem samo jaz tako občutljiva, drugi pa ne. Z leti sem ugotovila, da ne morem biti drugačna, to je nekakšno poslanstvo. Zato sem po študiju slikarstva, zaradi katerega sem prišla v Slovenijo, vpisala študij sociologije, magistrirala iz psihoterapije, zdaj pišem še doktorat. Terapevtsko delo me osrečuje. Vsakega osreči, če naredi kaj dobrega za druge. Ni denar tisti, temveč dragocenost, ki jo imaš v sebi, to je največja nagrada. Res pa je, da je empatija lahko tudi nevarna, zato v mojem poklicu izvajamo supervizije, saj se moraš znati zaščititi, vidimo in slišimo veliko hudega. Treba je imeti mejo, če jo prekoračiš, ne pomagaš nikomur, sebi pa narediš veliko škode.

Igor Bratož je o romanu Lugovo kopje zapisal: »Kraskova je v roman kot v lično črno škatlo zaprla neznansko množico negativnih energij, dodala še zvrhano mero trpljenja in potem le še opazuje, kako eksperiment poteka ...« Zdi se, kot da trpljenju nikakor ne morete uiti niti pri pisateljevanju?

Alenka Zor Simoniti je v Pisavah o mojih zgodbah dejala, da temačno delujejo le na prvi pogled, v resnici niso. Roman, vsaka umetnost, mora biti brca. Zadeti mora v človekovo bistvo, te narediti boljšega, ti nekaj lepega pustiti. To je najteže, res moraš brskati po sebi, da najdeš, veliko integracije z družbo je treba. Če bi živela na samotnem otoku, tega ne bi potrebovala. Družba je tista, ki od tebe to zahteva, kar je tudi prav, saj te žene k temu, da postajaš boljši. Jaz pri pisanju uporabljam za ravnotežje črni humor, je značilnost moje proze. Lahko je temačno, mračnjaško, odbijajoče, a kar naenkrat me preblisne, ne vem vnaprej, kaj bom napisala. In potem se napisanemu tudi sama smejim.

V katerem jeziku pišete?

V slovenščini. Zelo sem občutljiva za jezik, zame je živ organizem. Z njim imam intimno razmerje. Slovenščina mi je izredno všeč, precej je podobna češčini in slovaščini. Naučila sem se je precej hitro, po treh mesecih sem že tekoče govorila. Veliko sem brala in gledala stare slovenske filme. Vsi so se mi smejali, ker gledam Kekca, ampak jaz sem zelo uživala. Poslušala sem tudi radio, tako sem se največ naučila. Naglas je ostal, včasih je celo štajerski, primorski, bošnjaški, zelo je spremenljiv. (Smeh.) Najverjetneje se ga ne bom nikoli znebila, a to me ne moti, saj me na določen način označuje in je moja posebnost. Sprva sem imela občutek, da ne bom v tujem jeziku nikoli res jaz, saj me je silil k stalnemu učenju in nikoli nisem znala vsega izraziti. Pozneje, ko sem med jezikoma našla sinergijo, me je začel navduševati. Ta ljubezen je proces, ki se nenehno dopolnjuje ter oblikuje.

V Slovenijo vas je prinesel študij, vendar ste tu ostali. Zakaj?

Zaljubila sem se v svojega moža, a Slovenijo sem že prej vzljubila, Ljubljana je moje mesto, obožujem jo. Posvetila sem ji ogromno ljubezni, celo pesem. Veliko mi da, zelo preprosto, in če ti nekaj veliko daje, mu to vračaš, saj to začutiš, kajti tvoje je le tisto, kar daš. Ostajam tukaj.

Še slikate?

Na začetku sem precej, veliko sem tudi kiparila, za dušo to še vedno počnem. Ko sem začela intenzivneje pisati, sem nekako prenesla ta dar, svojo intenco, v pisanje. Prišla bodo leta, ko bom spet slikala, morda celo kmalu. Rišem skice in risbe, a trenutno se bolj vidim v pisateljevanju. A bo že še prišel čas, čutim, tako kot sem čutila, preden so se zgodile knjige. Takrat me je obdajal ogromen nemir, nisem vedela, česa mi manjka, kaj se mi dogaja, padla sem v nekakšno ekstatično stanje. Umetniki smo glodavci, če glodavci ne glodajo, umrejo.

Področji psihoterapije in umetnosti sta si precej različni, kako ju združujete?

To sta dva pola iste stvari, težko sta združljiva, ko pa se enkrat končno povežeta, lahko nastanejo čudovite stvari. Zame je to neločljivo. Nisem se namerno odločila, da postanem slikarka in pisateljica in psihoterapevtka, ampak tako se je zgodilo, prišlo je samo. Morda sem želela stvarem nekako priti do dna. Poznam kar nekaj psihologov in psihiatrov, ki fantastično pišejo. Če v sebi nosiš še nekaj humorja, je to recept za odlično knjigo.

Kje si nabirate moči?

Po intenzivnem pisanju bi človek pričakoval, da si popolnoma izpraznjen, ampak nisi. Si energetsko poln, doživiš zadoščenje, če ti je izdelek všeč, si v nekakšnem nadnaravnem stanju. Če izdelka ne oddaš, si težak, gravitacija te še bolj pritiska k tlom. Po oddaji si znova na začetku. Ne pišem ves čas, iz dneva v dan si delam zapiske, nato se vse naenkrat sprosti. Te energije potem ne pogrešam, saj je bila nakopičena in presežek pravzaprav. Poezija je drugo, tega ne izbiraš, to res zapišeš, ko začutiš. Kot bralec tudi hitro prepoznaš, kaj je iskreno in kaj je umetno ustvarjeno. Nato se vse skupaj ponovi, energija se znova kopiči ter doživi vrhunec. Lepo življenje je to. Če je bolečina za kaj dobra, je za ustvarjanje, ampak ne sme je biti preveč. Potem se izgubiš, ne znaš več pisati, ne da bi izpadlo banalno. Tako kot je to v današnji družbi, grozot je toliko, da postajajo kar samoumevne.

Prijavi sovražni govor