Kako lahko tekoče stopnice in semafor krojijo usodo prodajaln. Spomini na zlate čase še niso povsem obledeli.

Je tako rekoč v središču Ljubljane, pod zemljo, pozabljen, a kdor zaide vanj, je, kakor bi se znašel (vsaj) dve desetletji nazaj. Namig: najpogosteje uporabljena besedna zveza, ki se nanaša nanj, so tekoče stopnice. Kaj je to? Podhod Ajdovščina. Povlekli smo ga iz naftalina in se ne meneč za tekoče stopnice spustili vanj po navadnih.

Nekje na začetku, pri vhodu ob Figovcu, je tabla. Na njej je izklesana letnica 1976. Takrat se je odprl za tisti čas najsodobnejši podhod, ki je Ljubljančanom paral živce, saj je ohromil promet in neznansko dolgo nastajal. Poročila o neznosnih zapletih so polnila časopisne strani, ljudje so bili besni, ker je bil zaprt del takratne Titove ceste med Kidričevo in Ajdovščino in ker je, ko bi že vsega moralo biti konec, podhod padel še na testu za tehnični prevzem. »Egipčani so gradili piramide, Ljubljančani pa podhod na Ajdovščini,« je 8. aprila 1976 pisalo v Delu.

Ob vse te okoliščine se ne bi spotikali, če ne bi bile tako brezčasne in se ne bi ponovile ob skoraj vsakem večjem projektu v mestu in državi. Prav tako so podhod zaznamovale večne težave s tekočimi stopnicami, ki povezujejo ozemlje med Figovcem in Metalko (oziroma stavbo, ki je ohranila to ime, izvijača pa tam ni več mogoče kupiti).

Preglavice so povzročale že takrat, ko so nastajale: »Bodo ali ne?« so se spraševali novinarji. In ko so bile, so dve leti po odprtju poročali, da ne delajo in povzročajo hudo kri med mimoidočimi, željnimi udobnega spusta v podzemlje. Od takrat do par let nazaj so se vesti o slabem delovanju stopnic ponavljale, pospremljene z opozorili o zanemarjenosti in neznosnem smradu.

Še dobro, sicer niti teh drobcev iz preteklosti življenja podhoda Ajdovščina ne bi dobili – kakor da je bil pozabljen od nekdaj, ne šele v zadnjih letih, ko so nad njim na semaforju prižgali tudi rdečega in zelenega možica. Ta je tistim, ki si poskušajo zaslužiti kruh v prostorih, razpredenih prav v podzemlju med Figovcem in Metalko, odtrgal še nekaj naključnih mimoidočih, ki bi se tod odpravili na drugo stran. Tako bi vsaj videli, da je tam mogoče dati izdelati ključ ali, recimo, popraviti čevlje, je razmišljala Majda Belič.

Ključavničarstvo (in čevljarstvo), ki ga zdaj vodi njen sin Boštjan, ustanovil pa ga je njen mož Roman, je tam od prvega dne, ko so odprli podhod. In z njim (sicer ne vseskozi kot delavka) tudi Majda in Boštjan, čeravno se je ta na začetku po podhodu podil še kot 13-letni fantič.

Zaprto!

Ko je Majda Belič razmišljala o dneh, ko so tam odprli ključavničarstvo, so se ji usta raztegnila v nasmeh. »Kako je bilo živahno, vsi lokali so bili polni!« Začela je naštevati in kazati skozi stekleno steno: »Tam je bila Tkanina.« Na vratih z debelimi črkami piše ZAPRTO.

»Tu zraven je bila Delova trafika, zaprta je nekaj let.« Trafika z imenom Ajdovščina je polepljena z zbirko časopisnih strani, predvsem pa naslovnic revij, narejenih v slogu nekdanjega Kaja, s Kajem samim na sredini.

»Lokal ob trafiki se je zaprl, zdaj je nov, a je ves čas prazen.« Rdeče mizice so samevale, niti table, ki so alkoholne pijače ponujale po (za Ljubljano) sumljivo nizkih cenah, niso privabile gostov.

O Galebu, Manufakturi, Svilanitu in še drugih imenih iz naše in vaše mladosti ni več ne duha ne sluha, mnoge napise sta zamenjala Prodam ali Zaprto ali kar tema. Majdo Belič in Tino Janežič, ki je prišla iz sosednjega lokala – Šiviljstva Tina, je prevzela nostalgija. »Kaj pa tista papirnica, kjer so imeli vse mogoče drobnarije?« je vzkliknila Tina in se spomnila, kako imenitno se ji je kot deklici zdelo, če so šli v podhod Ajdovščina.

Ker je bila lokacija zelo dobra in ker so vedeli, da bodo ljudje pogosto hodili skozi, je bil nakup prostora za družino Belič precej drag. Majda se spomni, da so vzeli kredit in ga kar nekaj časa plačevali, vendar je bil posel takrat tudi bolj donosen, saj je bilo v mestu manj ključarjev.

Menda je bil njen mož, ko je leta 1965 začel obrt (zamisel je dobil v Trstu), prvi izdelovalec ključev v Ljubljani. Ponudba je zdaj velika in ljudje ne potrebujejo več toliko ključev. »V času stoenk so prišli in dali delati šop ključev, zdaj pa so avtomobilski večinoma elektronski...«

Za Boštjanom Beličem je visela občudovanja vredna zbirka ključev, tudi takšnih, o katerih bi mislili, da niti vrata zanje ne obstajajo več. Toda ne le zanje, tudi za kakšne bistveno novejše je še treba kdaj vzeti pilo v roke, je razlagal. Zato sta ob strojčkih za izdelovanje ključev še vedno primež in drugo orodje.

Poskusi oživljanja

»Ljudje niti zaidejo ne več sem,« je ugotavljala tudi Tina, ki je šiviljstvo v podhodu odprla pred slabimi sedmimi leti. Nagnila se je h kaloriferju. »Nimam svojega ogrevanja pa se pridem sem malo pogret,« se je nasmejala znancema ključarjema.

Ogrevanje pa ne dela, sta se pogovarjala z Boštjanom, ker bi se morali lastniki zbrati in prispevati denar za popravilo, toda te volje očitno ni. »Samo mi, norci, še vztrajamo tukaj,« je sklenila šivilja. K njej pridejo le stranke, ki vedo, da dela tam, naključnih ni.

»Ko so odprli semafor, sem pisala na ministrstvo in vprašala, zakaj so to naredili, pa so mi odgovorili, da nameravajo prehode urediti na vseh ravneh,« je Majda opisala svoj poskus ohranitve življenja v podhodu in skomignila z rameni.

A ni zapadla v malodušje – pred kratkim so vsaj luči zamenjali, stopnice že nekaj časa delajo (zdaj je nad njimi streha in jim ne pride do živega vsaka vremenska nevšečnost, je pojasnil Boštjan) in komunalni delavci ob jutrih sperejo zadah, ki se v odprti del podhoda zavleče ponoči.

Tik pred novejšim delom, torej pred velikimi vrati, ki ponoči ločijo odprti del podhoda od zaprtega, je trgovina Volna. Z značilno razpostavitvijo bere tkanin, za katere bi težko določili, v katerem desetletju so bile izdelane, daje vtis, kakor da privabi samo še tiste, ki imajo že nekaj časa izkaznico za upokojence.

Da je tam »od nekdaj«, je izdajal tudi napis Kajenje prepovedano – še iz časov, ko je bil to nov ukrep in so inšpektorji zahtevali ustrezno »signalizacijo«, prodajalke pa so morale cigarete pospraviti. Karmen Perme, ki je stala za prodajnim pultom, kakor izrezana različica prodajalke iz starih časov, je sicer prišla šele pred tremi leti. Kljub temu je tudi ona ugotavljala, da se promet ves čas zmanjšuje; pridejo predvsem starejši (tistega dopoldne smo srečali le dvojico), med strankami so kdaj pa kdaj zaposleni v podhodu ali tisti v stavbah »na vrhu«.

Bistveno dlje dela v podhodu Milka Rihar, vodja Alpinine trgovine. Novejši del, ki je precej bolj živahen kot del med Figovcem in Metalko, so odprli leta 1987 in od takrat tam prodaja čevlje. Opora spominu je stara evidenčna knjiga (karirasti zvezek s trdimi platnicami), v kateri so zapisani prav vsi pari, podatki o prometu in tudi vremenu. »Tudi to je bilo včasih pomembno,« je razlagala med listanjem.

»Takrat so prihajale k nam cele družine, vsi so se obuli,« se je spominjala časov, ko je bilo povpraševanje večje od ponudbe. Tudi v prodajo je bilo treba vložiti manj truda, kajti kupci so bili (ravno zaradi pomanjkanja ponudbe) manj zahtevni, poleg tega je v njihovi trgovini nekoč delalo osem ali devet prodajalk, zdaj so samo tri. Pridejo tisti, ki so še vedno zapriseženi znamki, »firbcanja« pa tod ni več – preselilo se je v nakupovalne centre, sva se pomenkovali sredi velike trgovine s toliko čevlji, da se je zdelo, da jih (vsaj ob takšnem obisku) ne bodo prodali v tem stoletju.

Med trgovske prostore, ki očitno – ne le po dejstvih, ampak predvsem po zunanji podobi – sodijo v polpreteklo zgodovino, se pritepejo tisti v koraku s časom. Festival Artish (pripravila ga je Erika Felicijan - Patsy) je štiri dni v decembru podhodu dal nekaj barve, za to si prizadevajo še v Izdelovalnici vsega nemogočega, kjer prirejajo razne delavnice in dogodke, tudi zato, da bi oživili ta problematični prostor, kakor je dejala arhitektka in oblikovalka Tjaša Mavrič. Ljudje nimajo za kaj priti v podhod, saj so mnogi lokali prazni, je tudi ona ugotavljala. Naslednji poskus oživljanja je na sporedu 28. januarja.

Kako si na Mestni občini Ljubljana prizadevajo, da bi podhodu vdahnili vsaj malo življenja, nismo izvedeli, saj niso imeli časa, da bi nam odgovorili na vprašanja. In tako tudi mi ta košček podzemlja vračamo brezčasju.