Poglej si doma, podrobnosti boš izvedel v šoli

Učenci si doma ogledajo kratek posnetek z razlago določene teme in ko pridejo k pouku, glavna dejstva že poznajo.

Objavljeno
19. november 2013 16.22
lvu*Ustvarjam kjerkoli
Nevenka Žolnir, Panorama
Nevenka Žolnir, Panorama

Razlaga doma, domače naloge pa v šoli – narobe svet? Ne, nova metoda obrnjenega, »flipped« učenja, ki ima po svetu vse več pristašev.

Učenci si doma ogledajo kratek posnetek z razlago določene teme. Ko pridejo k pouku, glavna dejstva že poznajo, tako da se na uri skupaj z učiteljem posvetijo utrjevanju in predvsem uporabi naučenega.

Sodobni učitelj mora znati podpreti učenca pri samostojnem učenju in prav to se dogaja pri metodi obrnjenega učenja. »Združuje izobraževanje v živo in na daljavo, saj se odvija doma in v šoli. Razlaga se prenaša na prostor zunaj šole, razprave o snovi in domače naloge se selijo v šolo,« pojasnjuje metodo Breda Gruden iz podjetja Miška, kjer so pred nedavnim pripravili konferenco edid (EDucational IDeas) z mednarodno udeležbo, posvečeno prvim izkušnjam z obrnjenim učenjem pri nas.

Učenje na daljavo in v šoli

»Klasična postavitev učilnice se s to metodo ruši. Učenca navajamo na učenje na daljavo in na dostopanje do različnih virov informacij, omogoča veččutno učenje, kar sovpada z načini učenja, uglašenimi s kompetencami 21. stoletja. Bistvo je v tem, da prav njihov učitelj pripravi kratek posnetek z razlago določene teme, učenci pa si ga ogledajo pred obravnavo v šoli. Gradivo si lahko pogledajo doma ali kjer koli drugje in takrat, ko jim to ustreza. Posnetek lahko ustavijo, zavrtijo nazaj, ga vnovič pogledajo, lahko poiščejo dodatne informacije. Tako si ustvarjajo lastno učno okolje, takšno, ki mu najbolj ustreza,« razlaga Grudnova.

Ker ne »izgubljajo« več časa z razlago, se lahko učitelj pri pouku osredotočijo na eno svojih ključnih nalog – spodbujanje razmišljanja o snovi, praktično uporabo naučenega, s čimer učence usmerijo k aktivnem, ustvarjalnemu, problemskemu učenju.

Tako samodejno preskočijo v svojo novo, sodobnejšo, vlogo. Postajajo moderatorji, usmerjevalci učnega procesa in skupini ali posameznikom pomagajo, da napredujejo skozi različne učne dejavnosti, kot so prepoznavanje različnih podatkov, zbiranje informacij, reševanje problemov, oblikovanje hipotez ... Učencem se laže posvečajo individualno – podprejo slabše in naložijo dodatne naloge boljšim.

Naloga za učitelja

Kljub temu njihova osrednja vloga ostaja, pravzaprav postaja še pomembnejša, so poudarili na konferenci. Učencem so na razpolago, ko imajo vprašanja, da jim poda sprotne povratne informacije, jih spodbuja in usmerja v naslednje korake. Poleg tega sprotno preverjajo razumevanje tematike. »Ves čas smo govorili o tem, kaj pričakujemo od učencev, zdaj lahko povemo, kaj sodobni čas pričakuje od učiteljev, » je na konferenci novost komentirala Nives Kreuh z Zavoda za šolstvo.

Metodo sta za učence, ki so bili veliko odsotni, razvila ameriška profesorja kemije. Kmalu se je izkazalo, da se je obnesla tudi za druge. Obsežnejših evalvacijskih študij uspešnosti metode še ni, saj je na široko še ne uporabljajo dovolj dolgo, a rezultati prvih izkušenj so zelo spodbudni.

Učitelji poročajo, da lahko več časa namenijo praktičnemu, aktivnemu delu z učenci in tako spodbujajo njihovo problemsko učenje, raziskovalno delo in učenje, ki temelji na avtentičnih, praktičnih primerih. Pri tem medsebojno sodelujejo, skupaj iščejo informacije, razvijajo kritično mišljenje, sistemsko razmišljanje, medijsko pismenost.

»Tehnologija se kaže še kot najmanjša ovira. Če učenec nima dostopa do interneta, lahko dobi razlago na spominskem ključku ali devedeju,« odgovarja Breda Gruden na najpogostejše vprašanje v zvezi z novostjo.

Drugo najpogostejše vprašanje je, kaj če si učenec ne ogleda razlage. Ker je kratka, lahko to nadoknadi med poukom, lahko mu jo ponovijo sošolci v skupini, kar spet spodbudi medsebojno sodelovanje in učenje učenja. »Ti načini dela podpirajo razvoj vseživljenjskih kompetenc, pri katerih ni pomembno le, koliko podatkov se naučimo, temveč je pomembna predvsem uporabnost pridobljenega znanja,« poudarja sogovornica.

Prve slovenske izkušnje

Na konferenci so učitelji – iz različnih koncev Slovenije jih je prišlo več kot sto – od kolegov, ki so že preizkusili metodo, dobili tudi konkretne napotke. Predvsem je treba razmisliti, katera tema je primerna za to metodo. Pomembno je, da je posneta zaslonska slika in da je dodan glas matičnega učitelja, saj se učenci se ob tem počutijo bolje, so izvedeli.

Posnetki naj bodo kratki (največ pet do sedem minutni), lahko so videoposnetki ali podcasti. Učenci ta gradiva gledajo in poslušajo na bodisi računalniku, pametnem telefonu ali tablici.

Na konferenci smo spoznali primere uporabe omenjene metode in odzivi učencev so bili, po posnetkih sodeč, dobri. Novost jih je pritegnila, saj je skladna z njihovim današnjim načinom življenja. Redki dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, ki so bili vključeni v poskus, niso že prvič pogledali posnetka z razlago. Če ne želja po znanju, jih je k temu gnala običajna človeška radovednost.

Njihova učiteljica kemije Rafaela Kožlakar je metodo preizkusila v gimnazijskem programu tretjega letnika. Posnetka je pripravila za dve uvodni temi, za kateri je vedela, da dijakom običajno povzročajo največ težav. Na prvem posnetku razlaga poimenovanje organskih spojin in poleg skic se sliši samo njen glas. Na drugem, pa je pred i-tablo posnela svojo razlago izomerije.

Radovednost je premagala skoraj vse

»Dijaki so dobili povezavo do obeh gradiv prek spletne učilnice, ki so vajeni uporabljati tudi sicer, saj najdejo v njej tudi druga učna gradiva. In to nekaj dni prej, da so si posnetek lahko v miru pogledali in naredili morebitne izpiske. Na začetku je bilo veliko radovednosti, zato se je pokazalo, da posnetka niso pogledali le trije, štirje,« je povedala.

Pri pouku so se dijaki razdelili v skupine po štiri in takoj prešli k reševanju nalog v delovnem zvezku. Pri lažjih nalogah so si sprva pomagali med seboj, nato pa zelo hitro prešli na težje. Če so prišli do različnih rešitev, so jo poklicali na pomoč

Razpoloženje v razredu je bilo spodbudno. Včasih je določen primer razložila samo enemu dijaku, včasih pa celi skupini. Če pa se je enako vprašanje pojavilo v dveh skupinah, je nalogo razložila vsem, je o svoji izkušnji navdušeno pripovedovala učiteljica.

Na podlagi izkušenj v štirih razredih ugotavlja, da tako obdelana vsebina dijakom ni povzročala toliko težav kot v prejšnjih letih, zato bo tako nadaljevala še pri nekaterih drugih temah. »Kolega, ki sta metodo uvedla, sta na ta način posnela razlago za vso snov, jaz pa se odločam za teme, ki jih ponavadi delajo težave,« napoveduje in se pošali, da jo bodo k pogostejši uporabi te metode gotovo prisilili tudi dijaki sami.

Priložnost tudi za starše

S kolegi je izkušnjo z metodo obrnjenega učenja delila tudi Viljenka Šavli, učiteljica angleščine, ki po upokojitvi dela kot učiteljica učiteljev na mednarodnih delavnicah. »Ta metoda se po delčkih v šolstvu uveljavlja že precej časa, učitelji pa o njeni izvedbi težko razmišljamo, saj terja veliko različnih znanj.

Priprava gradiva je vsebinsko in tehnično zahtevna, a se splača, saj je kratek posnetek s strnjeno vsebino vsestransko uporaben. Za utrjevanje snovi ga lahko, denimo, še enkrat pogledamo med poukom, učenci doma pred preverjanjem, nenazadnje se starši lahko učijo skupaj z otrokom,« je omenila še nekaj drugih prednosti metode, ki ima nedvomno prihodnost tudi v naši šolah.