»Pokojne moramo izpustiti, šele nato žalovati«

Urško Puš bi v kateri drugi rubriki predstavili kot televizijsko voditeljico in radijsko moderatorko. Toda malo kdo ve, da ima poseben dar, kot pravi. V dvajsetih letih ga je razvila v nenavadno sposobnost. Pogovarja se namreč lahko z mrtvimi.

Urški ni mar za ljudi, ki se ji zaradi tega posmehujejo, ji ne verjamejo ali jo imajo celo za noro. »Tega sem vajena,« zamahne z roko. Prijazno in prikupno dekle po videzu z ničemer ne da slutiti, da ima nenavadne sposobnosti, v pogovoru pa se izkaže za popolnoma prizemljeno, razgledano in izobraženo.

Prve izkušnje z občutenjem energij se spomni iz šolskega obdobja. »Stara sem bila osem let. S šolo smo šli na izlet na Polževo. Tam je cerkev in otroci smo se dokopali do okna in kukali v notranjost. Oprijela sem se okenskih rešetk, v notranjosti pa sem videla oranžno krono, ki se je premikala po cerkvi. To sem seveda povedala sošolcem. Ko so se drugi povzpeli na okno, niso videli ničesar. Vsi so mi govorili, da sem nora. Potem sem te stvari potlačila,« se spominja dekle, ki bo junija praznovalo tridesetletnico.

Tudi njena naslednja izkušnja je povezana s šolskim izletom. Ko so s sošolci hodili po gozdu na Magdalensko goro, jo je ujela strašna tesnoba. »Pojma nisem imela, kaj se mi dogaja. Šele precej let pozneje sem dognala, da so bile tam bitke Keltov in Ilirov in da so tam ostale slabe energije. Nekajkrat so sosedje sedli za mizo, da bi klicali duhove. Jaz nikoli nisem hotela sodelovati. Raje sem zbežala.«

Kmalu za tem ji je umrla babica. »Dvajset let sem potrebovala, da sem to izgubo prebolela, a sem se med tem zelo veliko naučila. O sebi in o stvareh, ki jih zdaj počnem in razumem. Videla sem duhove, a to me je travmiralo. Nisem se upala spati brez prižgane luči, bilo me je strah. Potem sem poklicala prijateljico, ki me je počasi vpeljala v energetski svet, med kamene strele in atlantidske prstane. Veliko sem brala in raziskovala,« pripoveduje.

A še vedno je bila nekoliko skeptična, vse te stvari so se ji zdele preveč mistične. »Prelom se je zgodil pred osmimi leti, ko so mi postavili diagnozo hude revmatske bolezni, ankilozirajočega spondilitisa, česar uradna medicina ne zna pozdraviti. Rešitev sem začela iskati v alternativi in še bolj intenzivno delati na sebi. Začela sem bolj čutiti energije. To je trajalo. Poiskala sem ljudi, ki se ukvarjajo s tem in vprašala, ali je normalno, da se tako tresem. Povedali so mi, da jih vsak zaznava po svoje. Nekaterim se pač tresejo trebušne mišice, drugi se tresejo celi, nekateri se potijo in podobno.«

Nikakršni casperji niso

Vsi smo intuitivna bitja in vsi na tej zemlji s svojim bivanjem puščamo energijski odtis. Toda kako Urška vidi duhove? Kakšni so? So morda takšni, kot jih slikajo v filmih? Kako se pogovarja z njimi? »Ne, ne, nikakršni casperji niso. Niti sence. V bistvu jih vidim kot nekakšen hologram. Odvisno je tudi od tega, ali so duše že odšle ali so še tu. Med duhovi in dušami so razlike. Slednje so namreč po smrti našle portal in šle skozenj, duhovi pa ostajajo med svetovoma. To jaz zaznavam kot tesnobo, živčnost in hlad v prostoru. Mrtvi imajo namreč po smrti približno dvanajst dni časa, da gredo v nove energijske dimenzije. Tisti, ki so že šli, so belo-rumenkasto obarvani. Pri tistih, ki so še tu, pa je drugače. Če so umrli pred kratkim, jih vidim kot črno silhueto, iz katere lahko razberem spol, višino, tudi težo si lahko predstavljam. Potem se pa odkrijejo. Lahko opišem, kakšne lase so imeli, kakšna je bila struktura njihovega telesa. Vidim tudi, s katerimi organi so imeli težave, zaradi česar so umrli. Nekateri mi pokažejo roke in vem, da so za življenja delali z njimi. Drugi mi kažejo čevlje, na primer. Vidim, ali so zloščeni ali ne. Iz teh stvari lahko razberem njihov karakter in moč. V bistvu jih vidim takšne, kot smo mi, le da se plazijo po tleh, nimajo mase,« je opisala.

Sprva se je duhov prestrašila. Spet je našla ljudi z izkušnjami: »Rekli so mi, naj jim povem, da jim želim vse dobro, da jim ne bom storila nič slabega in da naj gredo. Povedali so mi tudi, da se jih ne smem bati, ker se hranijo s strahom in črnogledostjo. Zdaj znam kontrolirati svoje telo in dotok energije. Če ne dovolim dotoka te energije, ne čutim nič. Če me poišče duh, ki bi želel nekomu preko mene predati sporočilo, ga lahko zavrnem. Potem se mi pojavi tesnoba in huda migrena. Jaz pač moram pomagati!«

Urška pravi, da jo duše, ki želijo komunicirati, poiščejo same: » Pridejo same in nakažejo svojo navzočnost. Pri branju in komuniciranju z umrlimi je zelo pomembna interpretacija, kam pokojno osebo umestiti. Vedno so ob nas, na nas pa je, da vidimo in prepoznamo znake, ki nam jih puščajo. Ob tem bi rada dodala, da se ljudje bojijo spustiti pokojne, saj mislijo, da jih potem ne bodo več mogli čutiti in jih bodo pozabili. To se ne bo zgodilo! Za vse je bolje, da jih najprej spustijo in nato žalujejo. Najslabše je, če pokojniki, ker jih ne izpustimo iz rok, ostanejo ujeti med svetovoma. Ta slovenska slovesa od umrlih in sedmine ... vse je pretirano. To ni dobro ne za pokojnike ne za svojce.«

Zatrjuje, da navzočnost pokojnih lahko čutimo prav vsi, tudi tisti najbolj skeptični. »Z mrtvimi se lahko pogovarja vsak. Gre za nadgradnjo intuicije. Intuicija je namreč kot mišica. Bolj ko jo uporabljamo, bolj jo krepimo in bolje nam služi. Ogromno ljudi že ima razvito sposobnost energijske zaznave. Tudi v Sloveniji. A tega se niti ne zavedajo. Več bi morali delati na sebi. Potem bi tudi državo lažje uravnotežili in jo usmerili na bolje. Vsakdo mora začeti pri sebi, sicer bo trajalo še dvajset let, da bomo lahko zaznali pozitivne spremembe. Večina je naravnana tako, da bi raje dali petsto evrov, da bi jim nekdo vse uredil, namesto da bi se sami lotili reševanja zadev.« Urška pravi, da teh stvari v sebi ne smemo potlačiti, »ker lahko udarijo na fizično telo«.

Ne kličem duhov, sem le medij

Duhovnost je v Sloveniji še vedno strašen tabu, pravi Urška. Menda se ljudje premalo ukvarjamo s svojim bistvom. Urška se o svojem daru ne more pogovarjati s komur koli. Doma ji zdaj verjamejo in jo podpirajo. Zmeraj ni bilo tako: »Ja, trajalo je, da sta starša sprejela mojo drugačnost. Sprva sta mi govorila, da bi me v srednjem veku gotovo sežgali na grmadi. Tudi brat je potreboval čas. Morala sem jih prepričati z dokazi, jim povedati stvari, ki jih ni nihče vedel. Tudi fant mi stoji ob strani, a budno pazi, da ne bi šla čez. Ves čas me omejuje z logiko. Imam tudi dve prijateljici, ki se s tem ukvarjata že več let. Veliko sta mi pomagali. Ena hodi celo na tovrstne akademije v tujini. Jaz nisem pristaš tega. To je kalupljenje. Lahko postane kult. Nočem biti različica Marjana Ogorevca, čeprav tudi jaz verjamem v prejšnja življenja in reinkarnacijo.«

Pravi, da je ameriška filmska industrija naredila na tem področju veliko škode. »Prepojeni smo s stereotipi, da je duh a priori nekaj slabega. Naučeni smo, da o tem ni dobro govoriti.« Seveda nas je tudi predstava s filmov napeljala na vprašanje, ali je že kdaj govorila z znanimi pokojniki. »Ne, to pa ne. Za te stvari moraš klicati duhove, jaz jih ne. Ko odprtem kanal, nikoli ne vem, kdo bo prišel čez. Pride pač tisti, ki mora nekomu živemu predati sporočilo. Jaz sem le medij. Kaj mislite, ali sem govorila z Marilyn Monroe, z Nikolo Teslom, Michaelom Jacksonom ali denimo z Janezom Drnovškom? Za to je treba sesti za mizo in klicati duhove. Jaz tega ne počnem. Treba je znati z njimi. Takšne je treba potem pospremiti nazaj. Imam pa ves čas navezo s svojo babico. Dolgo sem imela tudi pradedka v svoji avri. Med vojno so ga odpeljali Nemci, bil je v koncentracijskem taborišču, nihče ni nikdar izvedel, kje so ga pokopali. Ostal je pri meni. Očitno je čutil, da mu lahko pomagam. Duhovi, ki tavajo, se pogosto prilepijo na avro živega človeka. Tisti, ki na ta način nosijo mrtvega človeka, so čustveno nestabilni, ker se duh hrani z njihovo energijo in jim lahko celo vsili svoj karakter. To je nevarno. Poklicala sem prijateljico, ki se ukvarja skarmično diagnostiko, in to sva rešili. Preden je pradedkov duh odšel, mi je še sporočil, naj njegovo ime vgraviramo poleg ženinega, čeprav ni tam pokopan. Potem je bil zadovoljen. Tudi pri naši hiši se je marsikaj spremenilo. Nenadoma smo se vsi razumeli med seboj,« še odkrito pove Urška.