Ponosni na svoje golfe, četudi ne vedo, zakaj

32. srečanje GTI: štridnevna zabava za lastnike starih športnih golfov na Vrbskem jezeru pri Celovcu.

Objavljeno
10. maj 2013 16.29
GTI Show Celovec 9.maj 2013
Petra Grujičić,  Panorama
Petra Grujičić, Panorama

Na dogodku, kakršen je srečanje DTI ob Vrbskem jezeru pri Celovcu, profitirajo skorajda vsi. Lastniki avtomobilov se sončijo v pozornosti radovednežev, obiskovalci se imajo lepo, občinski proračun pa se bo letos zaradi štiri dni trajajočega srečanja predvidoma okrepil za okoli 20 milijonov evrov.

Zato se pritoževanje zelenih nad pločevino, ki dodobra zasmradi ozračje in idilično naravno okolje začasno spremeni v meko bolj ali manj resničnih ljubiteljev golfov, občinskih oblasti ne dotakne, kakor jim ni odveč, da morajo za ta dogodek na pomoč poklicati dodatne policijske okrepitve in po njem majhno naselje na južni obali največjega jezera na Avstrijskem Koroškem še štirinajst dni spravljati v normalno stanje.

Kajti avtomobili so povsod. Zanesenjaki prispejo že teden ali dva prej, tisti malo manj predani na dan otvoritve ali kakšnega pozneje. Na enega od njih se je ob jezeru že zjutraj vila dolga kolona starih avtomobilov. Četudi so se pomikali po polžje, sta iz njih odmevala glasba in vpitje. Tudi ko so stali v »prometnem zamašku« na edini širši ulici naselja, vozniki niso bili nestrpni. Čemu? Saj so se prišli pokazati, prav kakor Thomas. Že deset let uživa v pogledih, ki jih radovedneži namenjajo njegovemu staremu črnemu golfu. Kaj je tako čarobnega na njem, le enem od štirih avtomobilov v njegovem voznem parku? Po dolgem razmisleku je globoko vzdihil in nemočno izdihnil: »Ne vem!«

Ni bil edini, ki je za volanom sedel ponosno, ne da bi vedel, na kaj je ponosen. Tatiana iz Nemčije je po treh letih, kar je lastnica starega golfa, vedela povedati le, da je na njem najbolj privlačno to, da je dizel. No, potem je izjemnih kar nekaj avtomobilov na cestah. »Zabavno ga je voziti,« se je naposled le domislila razloga, zakaj ga ima. Daniel iz Nemčije se ni odrezal nič bolje. Golfa si ni želel, ker pa je svoj stari avto »razbil« in mu je pred štirimi meseci svak podaril tega, ga je pač »obdelal«. Prebarval ga je na rdeče in nanj prilepil sekiro. »Poseben je, takšnega nima nihče drug,« je ponosno pokazal nanj.

Tri leta dela in 20.000 evrov

Res je, takšnega v množico golfov ni bilo videti, a je res tudi, da nekateri svojih starih avtomobilov niso »sfrizirali« le površinsko. Švicar Olaf je avto Kübelwagen iskal pet let, preden ga je našel v Nemčiji, tri leta »delal na njem« in zanj skupno porabil okoli 20.000 evrov, da se je zdaj lahko z njim pripeljal iz Švice in ga predstavil v vsej njegovi bleščeči lepoti.

Nihče ga ni gledal po strani, ker se ni postavljal z avtomobilom, ki mu je srečanje namenjeno, saj so se razmere od leta 1982, ko so se ob Vrbskem jezeru srečali prvi lastniki golfov, temeljito spremenile. Sodelujejo športni in običajni avtombili, stari in novi, najrazličnejših blagovnih znamk, večini pa je skupno to, da poskušajo njihovi lastniki pritegniti kar največ pozornosti. Brkha mladenka z barvo las, skladno s seatom, ki ga je dala prebarvati na roza in nanj napisati Princeska, je vozila z odprtim prtljažnikom.

V njem je tkanina z leopardjim vzorcem, pod katero so se skrivali zvočniki, divje vibrirala ob bučeči glasbi. Moški so se raje oglašali z zvoki, ki so prihajali iz izpušnih cevi, in na cesti tekmovali, kateri lahko proizvede močnejšega. Lastnik »naravno« rjavega, torej zarjavelega, golfa je za opaznejšo dekoracijo potreboval le črto bele barve.

Avstrijec Daniel ne potrebuje nič. On je resnični ljubitelj starih avtomobilov in edini, ki ob omembi svojega golfa samodejno pove tudi letnico, kdaj je bil ta izdelan. Leta 1982. Te dni stoji v garaži, ker je bil za kakšnih petsto kilometrov dolgo pot z družino, ki je srečanje raztegnila na štirinajstdnevne počitnice, primernejši passat karavan iz leta 1988. Ne, skoraj dveletna navihana Mona za avtomobile ne kaže interesa, a ima zabave ob jezeru dovolj, žena Manuela jih je vzljubila zaradi moža. Kljub temu je letos, ko sta na srečanju skupaj četrtič, ugotovila, da lahko gre naslednje leto sam.

S prijatelji, kakor pred petnajstimi leti, ko je bilo »fantastično, ker je bilo prvič«, a je njegovo navdušenje nad srečanjem padalo skladno z vsakoletnim naraščanjem števila obiskovalcev. Vendar manjkal ni nikoli. Družba, ki jo srečuje le tukaj, ostaja enaka.

Danes petdesetletni Švicar, na primer, ki je letos na srečanju že osemindvajsetič. Zaradi ljubezni do starih golfov je ob Vrbskem jezeru nepričakovano našel srčno. Zaljubil se je v domačinko in se z njo poročil. »A ni lepa zgodba?« Lepa. Elizabeth, Birgit in Regina iz Gradca imajo svojo predstavo o lepoti. In o kakovostnem preživljanju prostega časa. Že dopoldan so v rokah držale vsaka svoje veliko pivo. »Zabavno je gledati naokoli, vendar ne avtombilov,« so se smejale. Zadnjih pet ali šest let so to zanje štiridnevne počitnice, med katerimi šotorijo v bližnjem kampu. Tam se vedno najde družba, pravijo, da malo posedijo in kakšno rečejo, predvsem pa skupaj pijejo.

Pet do šest velikih piv na dan

Povprečni obiskovalec spije od pet do šest velikih piv na dan, je razložila Barbara, tirolska točajka v enem od številnih improviziranih »barov«, vendar gredo najbolje v promet bacardi ali viski s kokakolo in vodka z redbullom ali s sokom. Čeprav dela od pol desetih dopoldne do dveh zjutraj in je delo »težko«, je vzdušje »totalno dobro. Vsako leto je več ljudi in vsako leto stočimo več alkohola. Ne, nobenih težav nimam zaradi njega. Popoldne so tukaj tako varnostniki.«

Dopoldne niso potrebni, čeprav se zabava začne zgodaj. Na enem od prizorišč je odmevala živa glasba, na drugem so se vrstili šovi. Silak je poskušal prevrniti avto. Fant s kolesom je čezenj zapelj. Nepogrešljiva seksi dekleta so prala avto.

Emil – tako je vsaj pisalo na tablicah njegovega golfa, predelanega, da se je mogel na zadnjih kolesih vrteti okoli svoje osi – je razkazoval svoje spretnosti. Občinstvo ga je v zasmrajenem ozračju uničenih gum navdušeno spodbujalo, vsaj tisti, ki se v istem času niso sprehajali med avtomobili, nakupovali na stojnicah, pili ali si ogledovali avtomobilske novosti različnih blagovnih znamk. Seat, na primer, je priložnost izkoristil za napoved vrnitve v svet športnega avtomobilizma, iz katerega se je pred leti umaknil zaradi gospodarske krize. Nekaj za Manuela in Daniela. Stari avti ju ne zanimajo. Prihajata zaradi novih in, kdo bi si mislil, zabave. Manuel bo tri dni pil.

Domačini se lahko izselijo ali prilagodijo

Da starejših v množici obiskovalcev ni bilo veliko, tako ni presenetljivo, čeprav so se v belem golfu s premično streho, ki so si ga nabavali pred dvema letoma, po polžje in z nekoliko zmedenimi pogledi, a prav zadovoljno premikali trije starostniki. Izstopali so, a v oči niso bodli tako kot mama in hči, oblečeni v tradicionalni koroško opravo. Med srečanjem imajo domačini le dve možnosti – ali se začasno izselijo ali se prilagodijo.

»Včasih je bilo veliko slabše. Ljudi je bilo ogromno, a nobenega, ki bi čistil za njimi. Zjutraj so bile smeti povsod. Odkar se je kot sponozor vključil Volkswagen, je organizacija boljša in okolje bolj urejeno,« je razložil Daniel, ki v petnajstih letih še ni srečal ženske, resnično navdušene nad starimi golfi, čeprav jih za njihovimi volani sedi kar nekaj. Moški jih znajo ceniti, a so številni prav komično navezani na svojo novejšo pločevino.

Nekateri so jo neutrudno loščili, eden med njimi je celo z dlanjo odstranjeval prah s koles, da jih je lahko poškropil s sprejem. Lastniki športnih golfov jih tolerirajo, kakor tudi lastnike avtomobilov drugih blagovnih znamk. Ker avto, kakršen koli že je, daje občutek svobode. Vsaj po Thomasovem mnenju.