Ponovno sem se morala naučiti jokati

Danaja je pogumna mlada ženska. In saj veste, kako je s pogumom. Z njim se ne rodiš, temveč se počasi utrjuje. Z vsakim novim korakom. Eden velikih je bil gotovo njen prvenec Ana v meni, iskrena zgodba o njenem boju z anoreksijo. Ki še traja. A je danes lažje. Ker zmore reči – ne. »Učim se, da lahko vse počaka,« pove. »Dobro mi gre. Da skoraj nič ni nujno, to zavedanje so mi dala potovanja. No, morda bom kruta, a nujno je le umreti.« Za to pa še ni pravi čas.

Poleg vsega drugega vas je v najbolj akutnih obdobjih anoreksije »napadal« občutek krivde, krivde, ker ste neješči iz napačnih razlogov. V Tanzaniji in Indiji ste srečali sestradane posameznike, ki dejansko niso imeli ničesar, kar bi lahko dali na krožnik. Vi ste se polnemu krožniku zavestno odrekali. Sodoben paradoks.

Nenehno sem se počutila razdvojeno. Kaj je prav, kaj je narobe? Velikokrat se spomnim na spopadanje z vprašanji, kako biti pridna. Ko je pred tabo polna miza hrane, ti pa ne ješ, se zavedaš, da v drugih ljudeh vzbujaš občutke nelagodja. Pa si ne moreš pomagati.

Priznam, da me je še včeraj pri srcu stisnila novica o številu ljudi, ki v Mariboru prosijo za brezplačen obrok. Jaz pa sem izdala knjigo o nekom, ki ni hotel jesti? Sicer zato, ker ni znal drugače, morda celo iz občutka, da si ne zasluži nečesa dobrega, a vseeno.

Dolgo nisem razumela, da je moje zavračanje hrane bolezen; o anoreksiji sem namreč mislila, da je modna muha, »bolezen« razvajenih in privilegiranih najstnic. Kar nisem bila.

Pridnost. Skupna točka mnogih, ki imajo anoreksijo. Kaj vam pomeni ta beseda − pridnost (ali pa morda tudi disciplina)? Disciplina, da kljub lakoti ne posežeš po hrani?

To je asketsko življenje, ki ti zleze pod kožo. Prijateljica mi je nekoč zaupala, da ima težave z besedo priden. Poglej se, mi je rekla, tebe je pridnost pripeljala tako daleč! In res je tako. Če premišljujem o motnjah hranjenja, moram priznati, da je kompulzivno prenajedanje nedvomno pospremljeno s stigmo, bulimiki so prav tako stigmatizirani (po svojem ritualu »očiščenja« začutijo sram). Anoreksiki pa sicer poznamo občutek krivde, a nismo tako močno stigmatizirani, ker je anoreksijo mogoče skrivati pod plastmi oblačil in obrambnih mehanizmov.

Prijateljica me je morala spomniti na močen stavek v knjigi, in sicer da so motnje hranjenja, še posebno anoreksija, kruta manipulacija vrednot, ki jih svet danes sicer časti: vrednot, kot so pridnost, storilna naravnanost, odpovedovanje, asketsko življenje, žrtvovanje za druge.

Kar se uživanja drog in alkohola tiče, z vseh strani prihajajo opozorila, da je to nekaj slabega. Anoreksija pa ... Vsebuje vse, kar je danes nujno za »uspešno« življenje.

Sami ste priznali, da ste živeli v zanikanju. Tudi alkoholik se ne imenuje s pravim imenom. Vi ste pet let preučevali motnje hranjenja, pa ste še vedno verjeli, da nimate težav.

Res je. Ker se mi je zdelo, da je to, kar koli že imam, nekaj, kar je običajno, način življenja. Šele ko sem temu načinu življenja dala ime, sem se osvobodila. Do takrat sem si govorila, da ni nič posebnega v tem, da malo manj jem, malo več delam, ne znam počivati. Zdelo se mi je, da živim po evropskih standardih. Prigovarjala sem si tudi, da uspeh zahteva žrtvovanje. Da tako pač je.

Večletni študij vam ni ponudil enopomenskega odgovora na vprašanje, zakaj. Ste bili razočarani?

Sem bila, ja, a vendarle sem prišla do pomembnejšega spoznanja. Bukowski je rekel: »Bralci poberejo od pisatelja ali pisanja tisto, kar potrebujejo, ostalo pa pustijo. A to, kar vzamejo, je navadno tisto, kar najmanj potrebujejo, tisto, kar pustijo, pa potrebujejo najbolj.« Enako sem sama počela z znanstvenimi teksti. Kronično sem spuščala – a se tega nisem zavedala – tiste dele, ki se nanašajo na doživljanje otrok. Znala sem vse skupaj postaviti v kontekst – otroka, mamo, vplive iz okolja, a nisem analizirala delov, kjer bi se morala soočiti sama s seboj. Ko me je mentorica na to opozorila in sem se tekstov ponovno lotila, sem se zgrozila. Živela sem v tako močnem zanikanju, da sem podzavestno izpuščala tisto, s čimer se mi je bilo groza soočiti.

V našem telesu marsikaj tli, a le določene stvari se ob spletu »pravih« okoliščin zbudijo. Kdaj se je pri vas, če pogledate nazaj, začela anoreksija?

Vse se je začelo pri razhodu s partnerjem, s koncem neke ljubezni. Razočaranje nad tem, da mi ne uspe zadržati odnosa, me je »pokopalo«. Dolgo sem druge dajala na prvo mesto. Še danes me boli, če razpade kakšno prijateljstvo, ker to vedno razumem kot osebni neuspeh, občutek imam, da nisem dala vsega od sebe.

Začelo se je s tem, da od razočaranja nisem mogla jesti. Potem pa sem nadaljevala. Očitno je bilo to »tisto moje«, kar mi je dajalo občutek varnosti, potešenosti.

Kako ste se počutili? Ljudje, če smo lačni, večinoma komaj čakamo, da kaj zaužijemo. Morda se nadzorujemo toliko, da ne pojemo prve neumnosti, ki nam pride pod roke, temveč počakamo na polnovreden obrok. A da ničesar ne bi jedli? Nepredstavljivo.

Všeč mi je bil občutek praznine. Hrana me je utrujala. Občutek sem imela, da bom, če bom jedla, manj produktivna; zavedanje, da lahko zatrem lakoto, mi je dalo moč. Vem, da se grozljivo sliši, a čutila sem se nepremagljivo, ko sem imela občutek, da lahko zatrem nekaj, česar drugi ne morejo.

Hrana je temelj za preživetje. Lahko razumem, da ste o sebi, ko ste zatirali nekaj tako osnovnega, kot je odziv na lakoto, mislili, da ste nekaj posebnega.

Res je, mislila sem, da sem nekaj več. Ta svetniški sij, ki ti zraste nad glavo, ko zmoreš tolikšno askezo v kapitalizmu, v družbi, kjer večina želi čim več, res žari.

Spomnim se, kako sem se pred dvema letoma z avtobusom vozila po Maroku in opazovala moške v kavarnah, ko so pili čaj. Gledala sem jih v oči in v njih sem, ker niso pili alkohola, zaznavala občutek nadmoči. Kot da bi si mislili: »Vi kar pijte, Zahodnjaki, bodite razvratni, a mi vas bomo počasi 'nadvladali'.«

Strokovnjaki bi radi, tudi zato, da bi sami lažje živeli, zapičili puščico samo v eno tarčo in rekli: To! Pa je najti kaj skupnih točk pri tistih, ki imajo anoreksijo?

Prvih nekaj let raziskovanja je bila Freudova razlaga dominantna. Anoreksijo je pogosto opazil pri histeričnih ženskah, ki so bile zlorabljene v otroštvu, zato je bila spolna zloraba skupni imenovalec. Potem so vendarle odkrili, da ni tako. V zadnjem času se rado krivi medije, krivca pogosto vidijo tudi v barbiki.

V priročniku za starše, ki sem ga prebrala, potem ko sem napisala knjigo, sem opazila pomemben stavek: »Morda ni tako zelo bistveno, zakaj se mi je to zgodilo, temveč kaj bom naredil, da bom okreval.« Enako je pri psihoterapiji; do neke točke je pametno razčiščevati, potem pa moraš začeti živeti. Sama sem psihoterapijo dojemala kot avtomehanično delavnico, kjer avto najprej razstavijo, potem pa znova sestavijo. A v določeni točki je vseeno treba sesti vanj in ga začeti voziti.

Tudi sama sem predavala o tem, da so mediji vsega krivi, a hkrati živela v popolnem zanikanju, da imam problem, ki pa ni posledica, zdaj vem, medijev, temveč posledica spleta zelo različnih dejavnikov.

Iskreno si želim, da se čim manj ljudi prepozna v moji zgodbi, a če se, naj ne pozabijo, da se vsi na težave odzivamo po svoje. S tistimi, ki imajo anoreksijo, imam toliko skupnega kot s tistimi, ki imajo modre oči, s tistimi, ki imajo svetle lase. Anoreksija ni enopomenski problem, »napade« zelo različne ljudi v zelo različnih časovnih obdobjih. Eno je tudi, če živi z njo najstnica, nekaj povsem drugega, če odrasla ženska.

Priznam, da sem vedno znova šokirana, ko slišim za bolnega otroka. Težko je predavati, če imaš pred seboj enajstletno anoreksično punčko. Upaš, da te bo ogovorila, ne moreš pa vsiljevati svojega mnenja. Ker vem, kako je to. Vsak poskus vplivanja name sem doživljala kot napad.

Pred intervjujem ste zaupali, da prav nihče ni bil presenečen, ko je izšla vaša osebna izpoved o anoreksiji. Ljudje okoli vas so vedeli, kaj vam je, vi sami pa ste živeli v zanikanju. Pa vas je kdo hotel strezniti, vam odpreti oči?

Morda mi je največji šok pripravil prijatelj, ki me je besedno napadal, češ, kaj je moj načrt v življenju. Da se ubijem? Tako pametna ženska, je rekel, pa s takšno − hibo. Bilo je prvič, da je kdor koli kričal name. Pa saj so starši tudi poskušali na vse načine ...

Danes na anoreksijo gledam kot na izjemno sebično dejanje. Občutek nemoči, ki so ga ob meni imeli starši, je moral biti grozljiv. Najtežji del knjige zame je tisti, ki je namenjen bližnjim. Grozno težko sem ga napisala. Želela sem podeliti, kako je, ko imaš občutek, da ne pripadaš temu svetu, hkrati pa misliš, da si nad vsem, boljši.

Ko zdaj gledam nase v preteklosti, se ne prepoznam. Veliko svojega razmišljanja vidim kot nonšalantnega, šokantnega in arogantnega.

Pred intervjujem ste tudi omenili, da so bili starši zaskrbljeni, a da so nekje znotraj verjeli, da bo ta faza minila. Trajala je skoraj desetino vašega dosedanjega življenja!

Ja, to je grozljivo spoznanje. A verjemite mi, da je težko prebiti zid pri nekom, ki živi v popolnem zanikanju. Nisem bila stara 16 let, da bi me lahko hospitalizirali. Nisem uporabljala prepovedanih substanc, da bi me lahko kaznovali. Hodila sem po robu. Vedela sem, do kod lahko grem. Ko so bili zdravniški izvidi res slabi, sem se najedla vitaminov, da sem se okrepila. Bila sem res grozno suha, a če dobro pomislim, nič manj od zvezdnic, ki jih vidimo po televiziji. In še vedno sem dobro opravljala svoje delo. Kadar koli je torej kdo hotel pripomniti, da imam problem, sem vključila nešteto obrambnih mehanizmov. Super sem delala, študirala, imela sem lepe odnose s prijatelji, redno tekla. By the book. Konec tedna sem bila že ob sedmih zjutraj za računalnikom in pretekla vsaj pet kilometrov. Zato so mi ljudje težko očitali, da ne zmorem.

Obožujemo zgodbe o uspehu; radi bi verjeli tudi, da je vaših težav danes povsem konec in da ste se med pisanjem knjige zredili za deset kilogramov, da je anoreksija le davni spomin. Pa ni tako, ne?

Ah, kje pa! Občutek lakote je nekaj, kar zelo dobro poznam, a sem se ga v letih anoreksije naučila zatreti. Ko mi je to uspelo, sem se počutila kot zasvojena, »zadeta«. To občutenje rada primerjam s stanjem zaljubljenosti v človeka, ki ne more biti tvoj, a se naučiš, kako se nadzorovati. Z zatiranjem lakote sem se naučila obvladovati tudi čustva. Takrat sem razmišljala, da je okoli mene toliko ljudi, ki izgubljajo z ljubeznijo dragoceno energijo, jaz pa sem bila tega osvobojena, ker se niti s čustvi nisem ukvarjala in mi je ostalo več časa za delo. Kasneje sem se morala ponovno naučiti jokati.

Kaj boste danes naredili, ko boste začutili, da ste lačni?

Nekaj si bom kupila in to pojedla. (Po intervjuju si je, to pove smeje dan kasneje, resnično privoščila zamrznjen jogurt). Ker vem, da moram. Ker ne gre drugače. Sestavila sem si strog načrt, ki sem ga imenovala »Pet na Dan(ajo)«. Ker sem namreč med terapijo po dveh mesecih ugotovila, da sem celo shujšala. Takoj mi je bilo jasno, zakaj. V glavi sem si naredila kljukico, češ da je zdaj vse OK, zdaj situacijo rešujem, se pogovarjam. A problema nisem reševala, ugotovili smo celo, da razvojno-analitični princip pri meni ne bo deloval. Morala sem začeti delati kognitivno, torej razumsko – jesti. Petkrat na dan. Po malo. In pisala sem si tabelo, kamor sem vrisala rdečo črto vsakič, ko sem ugotovila, da sem preskočila obrok. Spoznala sem, da je narobe, če ne ješ. Prej se mi je to zdelo normalno.

Še vedno ste vestni in pridni, a v drugo smer.

Res je. Zdaj obrokov ne spuščam več. Razumsko. Redno jem, a se držim tako imenovane varne hrane. Zelena je moja varna hrana, na primer. In priznam, da imam eno od bolj nevarnih odvisnosti, o kateri pa se premalo govori. Odvisna sem od sladkorja, čokolade. Zvečer jo še vedno jem. Zdaj se trudim, da nobene želje po hrani ne zatrem. Pa jem tudi meso in mi kdaj kakšna prijateljica to očita, češ, kako lahko. Pa pravim: saj deset let skoraj nisem jedla! Ne bom se menda zdaj zadrževala! Morala bi biti vesela, da jem. Saj so te vaše veganske in fruktarijanske diete povsem v redu, spoštujem, a meni so se motnje hranjenja začele ravno tako. Spoštujem različne načine prehranjevanja (vegetarijance, vegane, presnojedce), vendar menim, da so primerni za tiste, ki se znajo prehranjevati zdravo in »jedo z glavo«, se torej dobro zavedajo, kaj njihovo telo potrebuje. Jaz tega nisem znala, saj sem z vegetarijanskim prehranjevanjem izpuščala obroke, namesto da bi nadomestila meso z drugimi živili. No, če dobro premislim, se je vse skupaj začelo že mnogo prej, s prenajedanjem, ko sem se neko poletje pri sladkih šestnajstih zredila za osem kilogramov. Spet reakcija na ljubezensko razočaranje. In potem sem dolgo bežala od te »debele« podobe.

Bi danes, kaj menite, ravnali enako, če bi bili ponovno razočarani v ljubezni? Bi si odrekali hrano?

Mislim, da ne. V življenju si puščam odprte poti. Pri svojih letih razumsko vem, da bi z odrekanjem lahko zaprla pot plodnosti. Najverjetneje sem svojemu telesu doslej naredila že precejšnjo škodo. Nočem mu še večje.

Menite, da obstaja popolna iskrenost?

Da. No, vsaj rada bi to verjela. Ne bi napisala te knjige, če ne bi zaupala, da resnica je. Čutim jo. Zato je tudi nisem hotela izdati pod psevdonimom, čeprav so mi to svetovali. Pretreslo me je tudi, ko sem na neki vaški šoli predavala o anoreksiji in mislila, da prav nihče ne bo vedel nič o tej bolezni. Kako sem se motila! Sprejeli so me, ob sedmih zjutraj me je 50 otrok poslušalo z odprtimi usti. In ko sem se odprla jaz, ko sem bila iskrena, so bili tudi oni. In takrat ugotoviš, koliko samopoškodbenega vedenja je med mladimi. Je to nihilizem? Nočem verjeti. Mislim, da gre za občutke manjvrednosti. Težko jim je. Primerjajo se z virtualnimi verzijami svojih sošolcev. In na splet, saj veste, damo najlepše podobe. Mi smo si gledali v superge, kdo ima boljše. In to je bilo največ. Spomnim se celo sošolke, ki je s starši pozimi redno hodila na Bali, pa je v šoli lagala, da hodi v solarij, ker se je bala obsojanja, da ima več kot oni. Danes je ravno nasprotno. Večina objavlja svoje fotografije z dopusta, še preden se vrnejo. V drugih pa hote ali nehote vzbujajo občutke manjvrednosti.