Tiskane izdaje
Zmaji posebne vloge niso dobili, so pa bili vključeni v predstavo. Kakor vsak dan so bolščali v svojo smer, ko se je Mirzeta Hasagić postavila obnje in spomnila, da ozelenela bitja, ki simbolizirajo Ljubljano, niso plod ljubljanskih arhitektov, ampak dalmatinskega Jurija Zaninovića. In da reka, ki teče pod njimi, ločuje Balkan od Srednje Evrope, vsaj po nekaterih razlagah. Z Balkana je povabila na sprehod v Srednjo Evropo – na balkansko hrano.
Vse je res in hkrati je vse del predstave, pravzaprav vodenega ogleda, ki ga je danes popoldne v okviru festivala Ana Desetnica uprizorila Sarajevčanka Mirzeta Hasagić. Pravzaprav je to tura z udeležbo: hrano je treba pripraviti in tudi pojesti, je napovedala vodnica. V »srednjeevropskem« delu Ljubljane so udeleženci najprej pripravili bosansko pito – po Mirzetinem receptu. »Tisto pravo bosansko pito, in ne tistega, čemur v Sloveniji pravite burek. V Bosni je burek samo mesni.«
Medtem ko se je pekla, so skočili na turško juho, se vrnili na pito, zavili na čevape in šopsko solato in nazadnje še na baklavo in turško kavo. Vse v središču Ljubljane. Mirzeta se je v glavno mesto Slovenije preselila pred šestimi leti in v tem času ugotovila, da je v Ljubljani precej bosanskega in navsezadnje osmanskega. »Šopsko solato si, denimo, lastijo Bolgari in Srbi. Prvi se naslanjajo na svoje pleme Šopi, drugi pravijo, da so Šopovi imenovali pastirje, ki so pasli na Šar planini. Ta je bila znana po kakovostnem trdem siru, ki je del te solate. Toda tudi drugi narodi imajo podobne: Makedonci, Bosanci, Hrvati, Romuni, Čehi, Albanci, Madžari ...« se je nesmiselnemu prisvajanju solate nasmejala Mirzeta. »Seveda je logično, da imajo podobno hrano vsi narodi, ki so nekdaj sodili pod Osmansko cesarstvo,« je sklenil Danijel Osmanagić, ravno tako Sarajevčan. A po štajerskem naglasu izda, da le ni povsem pristen Bošnjak: »Moja babica je iz Maribora.«
Trije rusofili v Ljubljani
Mirzeta in Danijel sta soudeleženca v projektu Mesto kultur, ki so ga lani začeli v Bošnjaški kulturni zvezi Slovenije, z njim pa bi radi razkrili manjšinsko in manj znano kulturno dediščino Ljubljane. »Hoteli smo izboljšati zaposljivost ranljivih skupin na področju kulture in povečati prepoznavnost kultur priseljenskih skupnosti v Sloveniji,« je povedal Admir Baltić, vodja projekta iz bošnjaške kulturne zveze.
Priložnost je opazil v kulturnem turizmu, kot področju, kjer bi bilo mogoče najti delovna mesta, »ne ravno za polni delovni čas, ampak bolj kot dodatno delo«. Prijavili so se na razpis ministrstva za kulturo in evropskega socialnega sklada; za izvajanje projekta so se zaposlili trije sodelavci (poleg Admirja in Danijela še Denis Striković), s povabili na različnih mestih so privabili še druge sodelujoče ter usposobili skupino vodnikov. Ti so glede na svoje interese in izobrazbo pripravili sedem vodenih ogledov in uličnih predstav, ki sestavljajo Ljubljansko multikulturno pot, in ta se od včeraj do sobote predstavlja na Ani Desetnici.
Danes je Mirzeta vodila med balkanskimi okusi Ljubljane, Danijel ter Darina Voroboyeva in Alenka Rupnik, vsi trije rusofili, pa po sledeh Rusov v preteklosti in sedanjosti. Tura se je začela na Prešernovem trgu, a ne s Francetom Prešernom, ampak z Žigo Herbersteinom, znanim tudi po tem, da je napisal priročnik za diplomate Moskovski zapiski (v njih je prebivalce Moskve opisal kot zvite in goljufive, a dobre pogajalce), in nadaljevala z različnimi akterji bolj ali manj sumljivega ozadja. Naj izdamo le, da so bili med njimi ljudje, kot so Josip Broz Tito, Vladimir Putin, Borut Pahor, Zoran Janković ..., da se je razvnel prepir o tem, čigava je zastava, na kateri si barve sledijo v redu bela, modra, rdeča – slovenska ali ruska. Slovensko si je ogrnila Alenka Rupnik, rusistka in hispanistka, kakor se je predstavilo dekle, rusko pa Darina Voroboyeva, čisto prava Rusinja, sicer pa študentka podiplomskega študija na Univerzi v Ljubljani. Pouličnega prepira med Slovenko in Rusinjo ni mogel končati niti Danijelov pomiritveni stavek »saj smo vendar vsi Slovani ...«, kajti on je – »Bosanc«.
V hranilnico po hrano
Danijel si je na Ljubljanski multikulturni poti zamislil še eno turo, po sledeh nekdanjih jugoslovanskih umetnikov v elitni kulturi mesta. Kajti priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije v Ljubljani niso samo zidali, kakor se je ustalil predsodek, ampak so tudi projektirali, niso samo čistili ulic, ampak tudi oblikovali njihovo podobo, jih okraševali z mostovi, kipi in skulpturami, je spomnil Danijel. Glavni junaki ture so Mirsad Begić in Jakov Brdar, slovenska kiparja bosanskega rodu, ter hrvaški arhitekti Jurij Zaninović, Josip Costeperaria in Josip Vancaš. Zadnji je pustil v Ljubljani nekaj monumentalnih secesijskih stavb, recimo Hotel Union, današnjo Zadružno zvezo in Mestno hranilnico Ljubljana.
Vse so bile zgrajene v dobrem desetletju po potresu leta 1895 in do danes se jih je prijela marsikatera zgodbica, tudi kakšna priseljenska. Denimo o begunki iz Bosne, ki se je zatekla v hranilnico, prepričana, da bo tam lahko dobila hrano. Uslužbenka ji je prijazno pojasnila, da je v zmoti in da tam nimajo opravka s hrano, ampak z denarjem. In ko je bila ženska že v takšni ustanovi, je izrabila priložnost in potegnila na dan hranilno knjižico bosanske podružnice Ljubljanske banke. Tudi s tem ni imela sreče, kajti takoj je izvedela, da je že vse drugače in da je Ljubljanska banka postala Nova Ljubljanska banka, njena knjižica pa je brez vrednosti.
V petek popoldne bodo na multikulturni poti prostor dobili slovenski književniki. »Vendarle so delovali v multikulturnem okolju,« je spomnila Marjeta Vončina, vodnica po turi Cukrarna in popotovanje med slovenske književnike. Literatom, ki so v ljudskem spominu večinoma spravljeni kot črno-beli mrki obrazi, vlije nekaj nagajivosti. Zlasti ko se ustavi na Trubarjevi 28 in postavi predse fotografijo dame z ogromnim klobukom. »To je Milena Rohrmann, ena od Cankarjevih nevest.« Besedo nevesta takoj umesti med narekovaje, kajti znano je, da se pisatelj ni nikoli poročil. In prav tako je znano, da je bil radoživ in si je nabral lep šopek deklet, ki so upale, da se bodo z njim poročile.
Milena mu je pisala: »Naj me zataji tisočkrat, jaz upam še vedno, da goji poleg brezmejne ljubezni do svoje matere tiho ljubav do mene …« Ivan ji je odpisal: »Draga Milena, od tiste ure, odkar sem prejel tvoje pismo, nisem imel ne miru ne obstanka. /…/ Nekaj pa ne veš, tega namreč ne, da nikoli nisem znal človeku povedati, kako ga imam rad, da me je bilo vedno sram ljubezni.« Milena je vendarle imela poseben status v Cankarjevem življenju in ga dala navsezadnje (sicer začasno) pokopati v družinsko grobnico, kajti umrl je v revščini, četudi mu ne bi bilo treba. V tistem času je bil, kot je razkrila Marjeta, eden najbolje plačanih slovenskih novinarjev, vendar neznansko zapravljiv. »Rekli so, da če se je peljal s kočijo, se je v eni peljal on, v drugi pa njegov klobuk.«
V Šiški kmetje, v Mostah delavci
Poleg tega bo v petek popoldne vodeni ogled AKC Metelkova mesto (avtorice Veronike Baša), Ljubljanska multikulturna pot pa se bo sklenila s sobotno turo po fužinščini in Novih Fužinah (vodil jo bo Denis Striković) in s poulično predstavo Zgodovina priseljevanja v delavskih Mostah. Scenarij zanjo je napisal Admir Baltić, režirala jo je Tea Vidmar, iztočnica pa je verz legendarnih Pankrtov: »V Šiški so še kmetje, v Mostah so delavci.«
