Tiskane izdaje
Prostovoljci poljskega železničarskega muzeja ped za pedjo odstranjujejo desetletja rje in umazanije, da bi starim parnim lokomotivam vrnili nekdanji sijaj. Njihovo navdušenje nad paro pa se ne neha pri mukotrpnem in počasnem delu.
Več prostovoljcev je z veseljem odštelo po 400 evrov za »posvojitev« sto let stare lokomotive.
»Ta parna lokomotiva simbolizira svobodo,« pravi navdušenec nad parnimi stroji Janusz Boratynski, sicer profesor imunologije, star malo več kot šestdeset let.
»Ko sem bil majhen, me je vozila iz domačega Vroclava, ki ga je razdejala vojna in kjer je kar mrgolelo podgan, na počitnice na drugi konec države.«
Boratynski prizna, da je takoj zgrabil priložnost, ko se je pojavila možnost posvojitve ene izmed lokomotiv. To je bila Tki3, velika gmota črnega železja z rdečimi progami, ki so jo sestavili v začetku dvajsetega stoletja.
V zameno za denar, s katerim so lahko prebarvali celotno lokomotivo, pa bo njegovo ime vgravirano v tablo na stari lokomotivi, ki je nekoč slovela po tem, da je kot prva presegla hitrost 110 kilometrov na uro.
Boratynski pravi, da sanja o dnevu, ko bo njegova lokomotiva z vso hitrostjo spet brzela po tračnicah. »Ni dovolj, da lokomotivo le prebarvamo, moramo jo oživiti,« goreče trdi in dodaja, da bi še raje videl, da bi njen parni stroj zamenjali z dizelskim motorjem, da bi lahko šla še hitreje. »Toda puristov in vodstva muzeja ni tako preprosto prepričati,« priznava.
Železničarski muzej je pravzaprav nekdanja železniška depotna postaja v mestecu Jaworzyna Šlaska, približno 60 kilometrov od Vroclava na zahodu Poljske. Ko se je postaja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaprla, je velik del starih lokomotiv ostal tam, kjer jim je grozilo, da jih bodo prodali za staro železo.
Mogočne parne stroje pa so rešili ljubitelji starih lokomotiv, nekdanji železničarji in lokalne pristojne službe v navezi z zasebnim donatorjem.
Najstarejše izmed 120 lokomotiv, kolikor jih premore muzej, izvirajo s konca devetnajstega stoletja, ljubitelji pa še posebno cenijo modele, izdelane na Poljskem med svetovnima vojnama.
Prostovoljci bodo imeli s petimi novimi »posvojenci« letos polne roke dela. »Če hočeš delati tukaj, moraš biti res nor na parne lokomotive,« pravi Michal Krawczyk, medtem ko odstranjuje rjo s starega stroja in ga pripravlja za barvanje.
Direktorica muzeja Katarzyna Szczerbinska-Tercjak pravi, da »posvojitelji« prihajajo z vseh koncev: »Imamo mlado mamico, ki je posvojila lokomotivo za sinov rojstni dan.
Nemško-poljski par se je za posvojitev odločil ob 30-letnici zakona.« Po njenih besedah so v muzeju s pomočjo »posvojitev« rešili vrsto zgodovinskih parnih strojev, ki bi sicer končali na odpadu.
Marsikdo na Zahodu poljsko železnico še vedno povezuje s prevozom Judov v nacistična koncentracijska taborišča med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni. V muzeju ne vedo, koliko njihovih lokomotiv je bilo v uporabi med vojno, saj je večina vlakov, ki so prevažali Jude, prišla iz drugih držav.
Zasebni muzej je lani privabil 30.000 obiskovalcev, med katerimi so bili številni ljubitelji železnic z vseh koncev Evrope, pove Krzysztof Gryzgot, uslužbenec muzeja in upokojeni strojevodja, ki je večino kariere upravljal parne lokomotive.
Še zdaj se mu dobesedno kar zatrese glas, kadar govori o 80-tonski poljski lokomotivi PT31. Od 110 lokomotiv tega tipa, kolikor so jih na Poljskem izdelali leta 1931, sta drugo svetovno vojno preživeli le dve.
»Še danes je ponos poljskih železnic,« pove Gryzgot pred eno omenjenih lokomotiv.
Popolna restavracija bi muzej stala okoli 350.000 evrov. A kljub vrtoglavemu znesku Gryzgot še vedno upa, da bo nekega dne spet vozila po tračnicah.
»Našli smo že podjetje, ki bi to lahko izvedlo. Želim pa si tudi, da bi lokomotiva peljala po svoji stari progi, ki jo je vodila iz Vroclava skozi Budimpešto vse do Istanbula,« je sklenil stari strojevodja
