Potepanje po Maroku: ko berberski urok vzame glas

Obstala sva na manjšem križišču s stransko potjo, malo pred krajinskim parkom Souss Massa. Tri table ob odcepu, ki ni bil prava cesta, temveč rdeč pesek in kamen, prosto po berbersko, zato sva se vrnila in oklevala ob znakih. Tedaj sta ob asfaltirani poti nasproti prišli dve berberski domačinki. Ena od njiju, zavita v temnejšo ruto z belim vzorcem, je pešačila, druga, zavita v azurno modro ruto in pokrita s slamnatim klobukom, je jahala osla po žensko: z obema nogama ob strani, na njih pa je imela debele nogavice in natikače.

Stopim iz avta in veselo pritisnem. Onidve pa z rokama v zrak in kriče: »La, la, la... No photo!« (La pomeni po arabsko ne.) Meni sta se zdeli berberski popotnici zabavni... Niti pomislil nisem, da bi ju lahko fotoaparat tako motil, saj sta bili čez in čez zakriti. V hipu sta stegnili roke, razprli prste in... me uročili. Njun protest se mi je zdel nepotreben: njunega obraza ni bilo mogoče prepoznati, zakaj bi bilo fotografiranje dveh povsem zakritih oseb sporno? Drago bi bil plačal svojo naivnost. Tista v temnejši obleki je z oslovega sedla razburjena pobrala metrsko leseno palico (namenjeno oslu, kateremu koli) in šla grozeče proti meni. Kričala je in mahala. A se je na spoštljivi razdalji petih metrov ustavila. Vendarle sem še zmeraj moški, mar ne?! Spopad zaradi ene same bedne fotografije? Razumeli sta, da sem razumel, se obrnili in godrnjaje odšli dalje.

Čarobne ptice

Sous Massa se razprostira ob reki Massa. Od leta 1991 je podobno kot Sečoveljske soline pod zaščito ramsarske konvencije. Tu domuje na stotine ptic. Poglavitni vzrok za sprejetje varovalnih ukrepov so klavžarji. Več kot polovico vse svetovne populacije klavžarjev gnezdi in živi ob reki Massa. Če bi bil prej vedel, da so tukaj, bi se drugače pripravil nanje, tako pa sva v park prišla bolj ali manj po naključju. Klavžarji so tiste čarobne ptice, ki so jih v Evropi že pred več kot sto leti povsem iztrebili in jih zdaj avstrijski ornitologi poskušajo pripeljati nazaj. A v Souss Massi so klavžarji še zmeraj doma.

Dežela je še zmeraj kakih sto, včasih dvesto let oddaljena od našega časa. Takih parkov, kot je Sous Massa, je v Maroku še vsaj 20. Ne manjka sivih in belih čapelj, velikih plamencev (flamingovcev), marmornih rac, tatarskih kozark, ribjega orla, sivk, črnih lisk in dolgega seznama drugih vrst. Vstopnine za v park ni. Če pa se pustiš pregovoriti in sprejmeš vodnika, bo znal potegniti dober zaslužek. Pa čeprav brez računa. Za tri ure lahkotnega druženja sva Hassanu odštela približno 24 evrov. Še najbolj sva mu bila hvaležna, ker naju je peljal do plaže Massa. Ob njej so domačini v peščenjak nad morjem skopali luknje, v katerih prebivajo ves toplejši del leta. Spodaj buči, rohni in se peni Atlantik, 20 metrov više pa domači fantje sedijo v kamnitih gnezdih in razpravljajo. Tudi srknejo kaj. Ponudijo viski, in ko alkohol odklonim, naredim vtis. Oni pa so prijazni. Eden med njimi je turistični vodnik (v Maroku jih ne manjka), ki nam da dober nasvet: Če želite v notranjost Anti Atlasa in v Tafraoute (v Ameln Valley), potem je bolje, če tja peljete z južne strani (iz Tiznita).

Vzrok je zelo praktičen in sva mu zanj nekaj dni pozneje tudi hvaležna: cesta, ki pelje od Agadirja proti Tafraoutu je tako prepadna, da je bolje voziti v nasprotni smeri in tako ostati na njeni notranji strani. Zato je v Tafraoute bolje priti z južne strani skozi Tiznit. Zunanja stran ozke ceste je tvegana, saj nikoli ne veš, kdo pripelje nasproti. Imel je prav. V poznejši, približno tri ure trajajoči vožnji sva srečala vsega 15 vozil in videla dve prometni nesreči ter en grdo razbit avto v prepadu, kakih 30 metrov niže.

Legzira ali El Gzira

Naslednjega dne zgodaj popoldne sva prišla kakih 20 kilometrov dlje od Mirlefta. Na križišču nobenega pravega znaka. Od odcepa samo povsem neurejena pot, ki se spušča proti morju. Povprečen Evropejec se z normalnim avtom ne bi podal na tako pot. Vsaj ne z lahkim srcem. Kilometer stran pripeljeva do gruče večjih hiš, ki naj bi bile hoteli. Čuvaj zahteva pet dirhamov (pol evra za parkiranje), midva pa na obalo, kjer se dva otroka z mamo učita surfati. Vreme se tako obrača, da človek ne ve, kaj bo. Le pol kilometra južneje sta dve naravni arkadi v klifu. Velika oboka, plaža gre pod njima skozi hrib.

Arkade naredijo vtis z dimenzijami in barvami. Za nameček z Alantika ves čas prši. Francoz, ki ga srečava, se drži za glavo in teče mimo naju. Zakaj? »Prej mi je padel kamen na glavo. Sem bi bil moral priti s čelado,« je dejal. Nikjer nobenega opozorila, da kamni padajo s stene. Midva nisva videla niti enega.

Legzira je pravljica zase. Lahko bi spala v hotelčku za majhen denar, ampak močan veter, ki se dviguje z Atlantika, naju tokrat ne prepriča. Zato raje zavijeva v zasebno hišo pri Sally, v Mirleftu. Angležinja, ljubiteljica konj, že pet let živi na robu prepadnega klifa, z izjemnim razgledom na Atlantsko obalo. Za večerjo nama svetuje gostilno, kamor prihajajo predvsem Francozi in nekaj Britancev. Posebna ženska je ta Sally, hiša je lepša kot soba, v kateri prespiva.

Ko se drugič vrneva v Tiznit, je nedelja. Evropejci zlahka postanemo žrtve arabskega sistema za »lupljenje« turistov. Še najbolj pošteni so v tele boutiquih, majhnih špecerijah. Kruh, dva zavitka s keksi, voda, robčki in še dve banani: vse skupaj za poldrugi evro. Takšne so poštene cene v Maroku.

Tropi koz na drevju

Pozno popoldne sva v Tafraoutu. Kraj je »bogu za hrbtom«, čeprav v turističnem centru, ki je tudi eno od maroških središč za arganovo olje. Ženske pridne roke tolčejo oreščke in zbirajo jedrca, iz katerih potem hladno stisnejo olje, ki je vsaj od dva- do trikrat dražje od oljčnega.

Arganovemu olju pripisujejo čudežne lastnosti in je menda dobro za vse: za prehrano, kozmetiko, zdravljenje... Na arganovem drevju se zelo pogosto pasejo celi tropi koz. Te splezajo nanj kot za šalo in potem meketaje uživajo, ko se mastijo z zelenimi sadeži. Koze, ki »mulijo arganove plodove« (podobni so velikim oljkam), lahko fotografiramo, črede kamel ob morju pa pastir ni pustil fotografirati – dokler mu nismo stisnili petaka (pol evra) v roke.

Tudi pri ljudeh je podobno. V trgovini, kjer smo kupili nekaj arganovega olja, se je ena od berberskih ženic brez zadržkov pustila fotografirati pri svojem delu, druga ob njej pa se je nemudoma prekrila, da ji le ne bi ukradli duše. Vse gostilne so polne moških, ki uživajo v brezdelju ali gledajo nogomet. Ženske so doma, nezadovoljne se tolažijo s hrano. Po Maroku je najbrž zaradi tega veliko več centrov za diabetike kot lekarn. A tudi zato, ker je treba zdravila plačati.

Če greste v Fesu (vsaj en dan vožnje od Tafraouta) v Medino, potem morate imeti vodnika, ker se boste sicer izgubili. Ni res. Samo strašijo vas. To je res mestece s tisoč uličicami, ki so med seboj prepredene do onemoglosti. Avti ne vozijo (razen v obrobnih delih). Ljudje pešačijo, blago pretovarjajo s konji, osli ali kakšnim motorjem. Ko gredo po živahni ulici, kričijo: Balack, balack! (Prostor, pozor!) Kot pred tisoč leti. Trgovci delajo čudeže, da bi vas prepričali. Na ulicah ves čas preži kdo, ki vam lahko proda kar koli.

Rimljani in štorklje

Toda v Fesu ne vzdržiš dolgo. Lahko si privoščiš trgovanje, hamam, maroške kuhinjske mojstrovine in arabsko arhitekturo. Potem je treba na izlet. Na primer do ruševin antičnega Volubilisa z mozaiki, ki se zdijo še bolj ohranjeni kot ruševine in mozaiki v Pompejih. Na enem od stebrov antičnega kapitola danes gnezdi štorklja in turisti ne vedo, ali naj posvetijo več pozornosti štorkljini družini ali presunljivo ohranjenim mozaikom. Tudi druge ptice se dobro počutijo v tem raju. Tako je bilo tudi pred dva tisoč leti. Zakaj je življenje zastalo, kam so šli ljudje in zakaj je njihovo mesto ostalo?

V bližnjem Moulayu Idrisu se nama je pridružil fant in bilo je samoumevno, da bo najin vodnik. Popeljal naju je do vrha griča, s katerega sva lahko videla mavzolej Moulaya Idrisa, Mohamedovega pravnuka. To je najpomembnejši maroški romarski kraj. Pet romanj v Idris je enakovrednih eni poti v Meko. Seveda so mesto v devetem stoletju zgradili tako, da so najboljše kamne pobrali rimskemu Volubilisu. Antični kraj je zdaj lepa ruševina, Idris pa ima džamijo, ki se blešči in lahko sprejme 20.000 vernikov. Neverniki vanjo ne smemo. Ampak mesto je zdaj veliko bolj strpno do tujcev. Včasih v ta kraj sploh niso smeli.

Na izlet iz Fesa v 60 kilometrov oddaljeni Moulay Idris in Volubilis sva se peljala s taksiji, vlakom in z avtobusom in za vse vožnje skupaj odštela kakih 45 do 50 evrov. Z avtobusi in vlaki potujejo navadni ljudje, delavci, študentje, matere z otroki, branjevke... Avtobus iz Meknesa za Moulay Idris je v Meknesu ustavljal vsakih sto metrov. Najprej sem mislil, da se šofer malce šali. Potem pa sem se vdal v usodo, da je avtobusna postaja pač dolga nekaj kilometrov. Človek stoji ob cesti in avtobus ga bo že nekako pobral. Tudi vstopnine so smešno poceni (za antično mesto Volubilis po en evro na osebo), prav tako notranji leti. Teh nikar ne rezervirajte iz Evrope – notranji let v Maroku je stal okoli 38 evrov (v eno smer).

Na poti domov začne delovati urok in mi ukrade glas. Zdaj vem, zakaj sta berberski pastirici uperili prste proti meni...

Besedilo in fotografije  Legzira – pravljica zase »La, la, la... No photo!« Koze brezskrbno mulijo arganove plodove Utrinek iz Fesa DELO_4X_