Tiskane izdaje
Temnolasi deček je nehal ciljati koš z žogo in začel zvedavo opazovati dogajanje na vzpetini nad zakloniščem med bloki. »Saj ni res, da delajo tobogan za nas, otroke. To ne more biti res,« je nejeverno zmajeval z glavo in pogledoval zdaj proti prijatelju, zdaj proti skupinici, ki je polagala ponjavo na stezo iz mivke in preizkušala vodno črpalko.
»Seveda bo! Prihodnjič pridi v kopalkah in prinesi s seboj brisačo, ker ga bomo polivali, da bo bolj neslo,« so ga hiteli prepričevati Matjaž, Nejc, Ana, Saša in Urša, »pa še sosede pripelji!« Vsi so sodelavci novega projekta Mladi hišni prijatelji, katerega cilj je oživljanje najstarejše ljubljanske soseske Savsko naselje.
Za začetek so se osredotočili na prostor med Šerkovo in Majaronovo ulico, kjer so se pred nekaj desetletji na urejenih površinah podili otroci iz takrat številnih mladih družin. S staranjem generacij je nekdaj živahno prizorišče opustelo.
Več muh na en mah
Še pred nekaj tedni je okrog košarkarskega igrišča brez košev in odbojkarskega igrišča brez mreže poganjala visoka trava, polomljene klopi pa so odgnale še tiste maloštevilne, ki so želeli posedeti. Idealen prostor za družbeni eksperiment, v katerem bodo ubili več muh na mah, vključili težko zaposljive mlade in na novo povezali skupnost, je pomislil Matjaž Vodeb iz izobraževalnega zavoda Bob. In tako so se rodili Mladi hišni prijatelji, v katerih je združilo moči več nevladnih organizacij. Poleg Boba še Prostorož, Saprabolt in Trkajev kreativni center V.I.B.E. Finančno ga podpira tudi Mestna občina Ljubljana.
Začeli so pri urejanju okolice in pripravi dogodkov za staro in mlado, v naslednji fazi pa se bo njihovo delovanje razširilo še za zidove blokov. »Enemu ali dvema starejšima prebivalcema bomo uredili stanovanje ali klet,« razlaga Matjaž in predstavi »Pumovca« Nejca.
Tako mu pravijo, ker se je kot osipnik udeležil programa Projektno učenje mladih (PUM) in tako izkoristil priložnost za nov začetek – dobil je zaposlitev prek javnih del. Na »tovornem« kolesu prevaža vse, od starega papirja do orodja za košnjo in obdelovanje gredic.
Stična točka je skupnostni vrt ob katerem so razpostavili klopi z mizami. Z živorumeno barvo kar vabijo k posedanju in klepetu. Deček iz uvoda ni bil prvi, ki je ob novostih zamajeval z glavo. Staroselci šele zdaj, ko so klopi in gredice nepoškodovane »preživele« že več kot dva meseca, priznavajo, da so bili prepričani, da jih bodo nepridipravi v kratkem uničili.
A glej, čudo! Preproste in robustne klopi niso ostale same sebi namen. Na njih dopoldne posedajo upokojenci, počivajo stanovalci s polnimi vrečami na poti iz bližnje trgovine, popoldne jih zasedejo mamice ali očetje z malčki, zvečer si jih prisvojijo mladi. »Super so. Zadnjič sem videla, da so jih uporabili za praznovanje rojstnega dne,« smo izvedeli od mlade mamice, ki je z družino preživljala lagodno popoldne na prostem.
Motijo jih le ogorki
»Tudi potujejo. Zvečer jih mulci odnesejo tjale, pod luč, nato pa dolgo v noč igrajo karte,« je povedala gospa iz bližnjega bloka. »Nič me ne motijo, samo ogorke bi lahko pospravili za seboj,« je pribila in kljub temu malce nezaupljivo pogledovala proti mladim prostovoljcem. Je mogoče, da nekdo kar tako in brez plačila naredi nekaj dobrega, je spraševal njen pogled.
Saša in Urša iz Društva za humanistične pristope Saprabolt prikimata in povesta, da so smeti opazili in (večino) tudi pospravili. Koši očitno niso dovolj, zato razmišljajo o namestitvi pločevink ali česa podobnega prav za ogorke. Družbeni eksperiment se pač še razvija.
Sicer skrbita za gredice ob klopcah in v delo vključujeta otroke. V času našega obiska z gredicami niso imeli veliko dela – zelenjava v zabojčkih in vrečah z zemljo se je kar bohotila. S stalno obiskovalko delavnic, Evo iz bližnjega bloka, sta na prazen prostorček najprej posadili fižol, nato pa so narisale načrt zasaditve po gredicah.
Po vzoru iz Berlina
In kdo bo vse to pojedel? O tem se bomo odločili na enem od bližnjih srečanj, sta dejali. Koncept je Saša videla v Berlinu. Tam je bila to velika zelena oaza sredi soseske in prostor za rekreacijo ter druženje prebivalcev. »Navdušilo me je, da je bila zelenjava zasajena v prenosljivih zabojih in da jo je ob določenih urah lahko obdelovala vsak, ki je želel tako preživljati prosti čas. Pridelke prodajajo in z izkupičkom plačujejo najemnino za zemljišče. Pri nas smo zastavili drugače, ker je prostor javen,« pojasnjuje.
Kot skrbnici vrta imata »uradne ure« enkrat na teden (termin objavita na bližnji tabli) in takrat z drugimi prostovoljci obdelujejo gredice. V glavnem so to otroci, ki so prejšnji teden že odnesli domov prve pridelke – berivko in zelišča, jagode so pojedli sproti.
Starejši jih v glavnem opazujejo z oken, dve gospe pa sta se vendarle okorajžili in eno od praznih gredic že takoj na začetku zasadili z rožami. Očitno sta hoteli ostati anonimni, saj še zdaj ne vedo natanko, kdo sta. Eno, mislim, smo že identificirali, se nasmeji Urša. Ob četrtkih dopoldne bosta pripravljali tudi delavnice otroke.
Prvi julijski tedenbo ob lepem vremenu zaživel vodni tobogan s pobočja bližnjega grička nad zakloniščem. »To je peti dogodek, ki ga pripravljamo. Začeli smo aprila s postavljanjem gredic in klopc, košnjo in bolšjakom, v prihodnje si bomo izmislili še kaj drugega. Možnosti je ogromno,« napoveduje Matjaž.
