Povrnimo učencem veselje do učenja in življenja

Začelo se je novo šolsko leto in številni učenci so ga pričakali z mešanimi občutki. Na eni strani veselje ob ponovnem srečanju sošolcev, na drugi strani pa vse prepogost odpor do učenja. Toda ali mora nabiranje znanja res biti nujno zlo? Mojca Stojkovič iz Orleka pri Sežani, zasebna učiteljica z dvajsetletnimi izkušnjami poučevanja, dokazuje, da je učenje vseh predmetov lahko tudi izredno zabavno. Pred leti je razvila metodo freestyle, ključ do lažjega in hitrejšega učenja. Mladi so navdušeni in samo vprašanje časa je, kdaj bodo njene preverjeno uspešne metode začeli uporabljati v slovenskih šolah.

Kaj je bistvo freestyle učenja?

Naše poslanstvo je spremeniti zdajšnje učne navade učencev. Verjamemo, da otrokom in mladostnikom zagotovimo motivacijsko učno izkušnjo z zabavnim učenjem še tako suhoparne snovi. Prisegamo na hitre metode učenja, zabavne asociacije in zgodbice, memotehniko, vizualizacijo, metodo ustvarjalnega giba, rime, učenje ob glasbi. Dokazano je, da na hitrejše učenje vplivajo smeh, sproščenost, komunikacija in sodelovanje. Ali ni to zabavno, da lahko plešeš na svojo najljubšo glasbo ob učenju učne snovi? Bistvo je vzpostavitev ključa zapomnitve, s katerim nove besede in učno snov katerega koli predmeta shranimo v dolgoročni spomin. Spodbujamo prav kinestetične tipe učencev – tiste, ki imajo v šolah največji problem, saj težko sedijo pri miru in sledijo učni snovi. Metode freestyle učenja so namenjene prav vsem učencem pa tudi dislektikom, hiperaktivnim otrokom in tistim, ki imajo učne težave. Z našo pomočjo učenec poišče v sebi najboljšo metodo. Freestyle pomeni prosti slog učenja, ki je najprimernejši za vsakega posameznika z upoštevanjem njegovih lastnosti, saj prebuja skrite potenciale, ki jih večina učiteljev spregleda.

Zakaj je tako pomembno, da pri učenju uporabljamo čim več čutil?

Čutila vplivajo na zaznavanje in hitrejše učenje ter pomnjenje. Vsako ima v možganih shranjen svoj predalček zaznavanja. Včasih so še bolj kot čutila pomembna čustva. S smešnimi nevsakdanjimi zgodbicami si s freestyle učenjem lahko zapomnimo telefonske številke, matematične formule, izreke … Saj poznate tisti rek: bolj ko je neumno, več si zapomnimo. Ob tem se sprašujem o preresnih učiteljih v šolah, ki se niti sami ne znajo posmejati, kako naj bi potem naučili zabavnega učenja svoje učence. Vse prevečkrat pozabljamo, da je učenje naraven proces vsakega otroka, ki ga prav šolski sistem najbolj prizadene, da dobi odpor do učenja.

Trdite, da celo masaže pomagajo.

Med pedagoškim študijem sem se poleg tega, da sem učiteljica razrednega pouka in angleščine, specializirala za poučevanje z metodo ustvarjalnega giba, med katero spadajo tudi masaže. Na svetovno priznani maserski šoli Axelsons institute v Stockholmu sem pridobila naziv poklicne maserke za vrtce in šole. Z masažo prikažemo gibe učne snovi po hrbtu (dež, sonce, sestavine pice, učenje zgodovine ali naravoslovja …). Sama sem te metode preizkusila na več kot 2500 učencih na poletnih delavnicah na Športni univerzi v Ljubljani, na raznih osnovnih šolah na Obali ter v svojih številnih plesnih skupinah. Rezultati sprejemanja masaž pri otrocih so res čudoviti. Kako je hudo, da se odrasli začnemo bati dotikov, ki so med otroki tako naravni. Dotiki zdravijo, nam pomagajo v stresu – tudi učenci prvih razredov ga že doživljajo. Seveda je tukaj najpomembneje, da nobenega ne silimo v masaže ob učni snovi in da predvsem učitelji ne zlorabijo zaupanja otrok in staršev ter odgovorno ravnajo. Na osnovni šoli na Švedskem, kjer sem poučevala, je prvo šolsko uro ravnatelj zmasiral celoten razred učencev in videla sem pozitivne rezultate v odnosih med učenci v razredu ter z ravnateljem, ki je bil hkrati učitelj. Tam imajo na šoli zaposleno učiteljico samo za masaže. V vrtcih pa pred spanjem zmasirajo otroke z oljem, da se laže potopijo v spanec.

Ali na kateri od slovenskih šol uporabljajo te prijeme oz. ali naš šolski sistem sploh dopušča takšno poučevanje?

Žal je naš šolski sistem še vedno neprilagodljiv in predvsem nezaupljiv do novih metod poučevanja, predvsem masaž. Ko pridem na šolo predstavit freestyle učenje, se jim zdi zanimivo, a šole si še vedno ne upajo sprejeti nobenega sodelovanja, razen tistih, ki verjamejo v nove načine poučevanja.

Učitelji in ravnatelji vse prevečkrat slepo verjamejo le svojim preizkušenim metodam, tudi če so neučinkovite. Nekateri pa so bolj razgledani. Zelo sem hvaležna, da me je ravnateljica OŠ A. Ukmarja v Kopru vedno podpirala pri uvajanju vseh teh učnih metod v običajen pouk, ko sem bila tam kot učiteljica zaposlena. Ravnateljica OŠ Košana pa je bila vselej navdušena nad takim poučevanjem in v poletni šoli letos so se učenci z veseljem učili na freestyle način. Odzivi vseh učencev, dijakov, študentov so fantastični in navdušujoči, saj od nas odhajajo z novim znanjem.

Kakšni so rezultati? Kako je učencem všeč takšno učenje?

Letošnji konec šolskega leta je bil nor, imeli smo izjemno povpraševanje po individualnem svetovanju za lažje učenje, kar je nam, učencem in staršem, dokazalo, da so metode strokovno podkovane, učinkovite in res hitre. Starši so celo dovolili, da so otroci, ki so pod stresom, ko niso vedeli, ali bodo imeli popravni izpit ali ne, obiskovali ves dopoldan individualno svetovanje pri nas, se sproščali in s terapijo ter inovativnim učenjem premikali dojemanje hitrega učenja.

Najboljša je izjava učiteljice, ki me je učila v prvem razredu osnovne šole in še danes poučuje na moji lokalni šoli: »Veš, danes smo učno snov naravoslovja v četrtih razredih plesali s tvojimi plesnimi koreografijami ob pesmih Timber ter Hollywood: prebava, vrste zob, spočetje, kako se razlikujemo živa bitja. Vse to je ena od učenk, ki se uči pri tebi, naučila celoten razred in res je učinkovito, učenci se radi učijo tako! Jaz in oni si želimo še več takšnih učnih ur.« Takrat sem se zavedala, da za spreminjanje šolskega sistema nisem porabila skoraj nič energije za učenje novih metod, saj so učenci začeli sami spreminjati poučevanje v običajnih šolah, in bila sem najsrečnejša.

Kaj učence najbolj ubije, da izgubijo veselje do učenja?

Meni so otroci največji učitelji, ko jih opazujem pri učenju. Kako se veselijo ob vsaki novosti, ko imajo pet let, in kako skačejo, se gibajo. Prvih pet let nas učijo govoriti, hoditi, tekati, skakati, nato pa nas naslednjih 16 let ali več šola uči, da moramo biti v tišini in le sedeti pri miru, če se želimo učiti. To je tako nenaravno za mladostnike, ki so polni življenjske energije. In ko dopolnijo 13 let, jih je večina že zamorjenih, učenje jim postane dolgočasno. Resno se sprašujem, kdo ubije to energijo do veselega učenja. Ravno v šoli bi se vsak učitelj moral zamisliti, s kakšno energijo (navdušen ali zamorjen) stopi v razred, preden začne poučevati učence.

Zakaj menite, da je naš šolski sistem tako zastarel in v mnogo pogledih celo škodljiv za otrokov razvoj?

Naravni otrokov razvoj, ko je še majhen in dojemljiv za nove informacije ter učenje, ubijejo ravno počasen ritem šolstva in hkrati prenatrpane knjige z veliko informacij, s katerimi ne ve, kaj bi počel. Ne zna več ločiti bistvenega od nebistvenega, pomembnega od balasta. Ravno zato pa v Centru za lažje učenje in življenje uvajamo tudi metodo brainobrain, ki otrokom omogoča, da hkrati uporabljajo levo in desno polovico možganov in s tem brusijo tako svoje možganske sposobnosti kot tudi življenjske spretnosti s pomočjo miselnih tehnik in abakusa ter nevrolingvističnega programiranja. Dolgoletno raziskovanje človekovih možganov je pokazalo, da je med obdobjem oblikovanja mentalnega razvoja (od 4. do 14. leta) pomembno izvajati miselno gimnastiko za boljši razvoj možganske kapacitete.

Sama nisem mogla verjeti, kako čudovita je ta metoda, ko sem videla posnetke otrok, ki tako hitro računajo matematične izraze, da jih meni niti ne uspe zapisati, ko oni že povedo rezultate. Pa da ob računanju težkih računov še pojejo ali repajo. Ne vem, zakaj naš šolski sistem še vedno tako počasi uči računanja na prste, ki je res neučinkovito. Poleg tega me je najbolj navdušilo, da se ob računanju z abakusom med igricami naučijo lahko življenjskih veščin, kot so urjenje koncentracije, boljšega spomina, domišljije in kreativnosti, hitrosti in natančnosti, nadpovprečne številčne spretnosti, vodstva, odločnosti, samozavesti.

Na šolah je v zadnjih letih vedno več nasilja in nemira med poukom. Ali je eden od razlogov lahko tudi ta, da se učenci dolgočasijo?

Seveda, učitelj pa ne ve, kaj narediti in kako motivirati takšnega učenca. Pri nas so ravno taki najbolj ustvarjalni, ker jim enostavno dovolimo, da so to, kar so. Priznamo jim, da ni z njimi nič narobe, in otroci začutijo, da verjamemo v njih. In tako tudi ne zlorabijo našega zaupanja ter meja, ki jih postavimo.

Pred kratkim so v naših kinematografih predvajali film Abeceda, ki iz različnih zornih kotov predstavi kritičen pogled na sodoben izobraževalni sistem. Zanimiv je citat iz filma: »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi visoko nadarjenih. Po šolanju je takšnih le še dva odstotka.«

Seveda šolski sistem deluje rutinsko in vsi učenci morajo biti tiho in sedeti pri miru, resni in brez smeha. Pozabljamo na iskreno veselje, ki ga imajo otroci v srcu. Poleg tega je šolski sistem preveč usmerjen v levo možgansko polovico, ne pa v desno, ki je odgovorna za domišljijo. Nadarjenost je posledica sinhronega delovanja obeh skupaj. Kaj ti pomaga nadarjenost, ko si majhen, če pa se jo tako lepo naučimo uničiti in zatreti, predvsem pa ne verjeti več vase in prisluhniti svoji intuiciji, ki nam je dana vedno z namenom, ne pa kar tako. Petdeset odstotkov inteligence otroka se razvija do petega leta starosti, ko se giba, vrti, skače, in ravno to šola preprečuje med učenjem, razen pri športni vzgoji.

Učenci so pogosto pod stresom. Kako ga odpraviti, zlasti pred testi?

Na naših tečajih in svetovanjih poskušamo otroke naučiti premagovati stres in strah ob sproščanju v sprostitveni sobi ob mirni glasbi, tako da se prepustijo vodenju in vizualizaciji, s tem pa razvijajo desno možgansko polovico. Freestyle učenje je na eni strani aktivno učenje z glasbo ob gibih, po drugi strani pa zelo umirjeno učenje v alfa stanju, ko so naši možgani sposobni sprejemati tudi štirikrat več novih informacij kot v običajnem beta stanju v vsakdanu. Ker sem ezoterična terapevtka že deset let ter se intenzivno ukvarjam z energetsko medicino, v praksi med poučevanjem vidim vsakodnevne rezultate pri poučevanju, ko se učenci sprostijo in vizualizirajo svoje sanje ter dosežke, se res bolje počutijo. Na delavnicah zaupanja, ki sem jih vodila veliko let, smo se z učenci veliko masirali, ob tem pa jim nisem skoraj nič govorila o tehnikah masaže, le večkrat na dan sem jim prišepnila: »Predstavljaj si, da si najboljša maserka, da obvladaš. Zaupaj si.« Rezultati masaž so bili več kot fantastični, ko so si punce ali fantje začeli res zaupati in verjeti besedam.



Če bi bili vi ministrica za šolstvo, kaj vse bi spremenili v naših šolah?

Najprej bi bolj prisluhnila učiteljem, ki se morajo nenehno ukvarjati z birokracijo in zato žal toliko manj z učenci. Naučila bi jih, da je njihova energija, s katero vstopijo v razred, najpomembnejša. Učencem bi omogočila več učenja v naravi, saj se je grozno učiti v razredu o drevesih, zunaj pa jih imamo tako veliko. Tukaj bi pohvalila primer učenja prof. Tinke Podjavoršek v Eliza šoli (na Obali), na kateri sem delala veliko let; učenje naravoslovja je vedno potekalo z izkušenim gozdarjem v gozdu. Če učitelj ni navdušen nad predmetom, ga ne more učiti. Šele ko spremenimo odnos do dela in učenja, se lahko začnemo veseliti.

Zame je dober učitelj tisti, ki učence nauči med učno uro bistvo, tako da se jim ni treba kasneje doma toliko učiti in piflati. Prav je, da bi učno snov ponovili, si kaj o njej še prebrali, ampak raziskava emphaty map, ki sem jo pred kratkim opravila z najstniki, je pokazala, da si pri pouku premalo zapomnijo, zaradi slabih metod poučevanja in predvsem neznanja, kako si zapomniti nove podatke. Zelo enostavno je biti učitelj, ki učencem le govori, kaj se morajo naučiti in znati. Mi pa jim pomagamo pri tem, kako se naučiti, in se pri tem še skupaj zabavamo.