Tiskane izdaje
Britanec, ki živi v Brooklynu. Novinar Oliver Burkeman, ki vsak teden v časniku Guardian v zapisu »Ta kolumna vam bo spremenila življenje« piše o socialni psihologiji, kulturi samopomoči, produktivnosti in znanosti o sreči. Tu in tam se dotakne tudi »svete« knjige Skrivnost. V svoji zadnji, pred kratkim izdani knjigi Protistrup raziskuje pojme negativnosti, negotovosti, neuspeha in nepopolnosti, pojme torej, ki se jih ogibamo kot steklih psov.
»Sreča za tiste, ki ne prenesejo pozitivnega razmišljanja« je podnaslov vaše knjige Protistrup. Kaj je bil povod zanjo?
Preplet več stvari v resnici. Izhodišče knjige so bile moje kolumne. Kmalu sem opazil, da se veliko tem o samopomoči vrti okoli tega, kako v samem sebi vzpostaviti pozitivno usmerjen miselni proces. Premišljevanje o negativnih čustvih, dogodkih je bilo pogosto odrinjeno na stran in to me je začelo motiti. Saj veste, kako je, novinarji se radi lotevamo tem, ki nas tudi osebno zanimajo, postavljamo si vprašanja tam, kjer nas najbolj boli, da ne vemo odgovorov. Tako sem najbrž tudi sam veliko razmišljal o sreči in da preprosto ne deluje, če samo pričakujemo, da nam jo bo prinesel pozitivni miselni proces. Iskal sem nasvete, kako biti optimističen, motiviran. Saj ne da sem bil depresiven, a iskal sem poti, kako bi bil še srečnejši. Presenetilo me je, da vsi ti moderni načini motiviranja ljudi prinesejo približno dve uri pozitivnih učinkov, na koncu pa si v še slabši koži kot prej. Novinarstvo je čudovito za to, ker je dober izgovor za samoraziskovanje. (Smeh)
Ko sem brala knjigo, sem si še prav posebno zapomnila prizor ženske, ki je šla na motivacijski seminar, se nekje vmes počutila krivo, ker se ne počuti motivirane, a že trenutek pozneje je sledila samokontrola, ko se je okregala, ker premišljuje tako negativno. Zakaj smo se tako zavzeto prisilili v idejo pozitivnosti?
Vse skupaj se ni začelo v času velike depresije v ZDA, a nedvomno je res, da se je takrat ta miselnost še prav posebno utrdila. Jasno je torej, da ideologija pozitivnega dobiva moč, ko družba pusti ljudi na cedilu, ko se socialna varnost drastično zmanjša. Vse glasneje se sliši zapovedovanje o individualni odgovornosti, vsiljuje možnost, da transcendenca preseže vsakdanje tegobe. Če si se v tridesetih letih preteklega stoletja počutil povsem zapuščenega, te je nedvomno pritegnila miselnost, ki ti je govorila, da je vse mogoče, če se le dovolj potrudiš, če le pravilno misliš. Individualnost sodobne družbe in pomanjkanje podpore skupnosti osredotočata na moč pozitivnih misli. Danes ni nič drugače.
Zdi se mi narobe in škodljivo širiti idejo, da si lahko vse, kar ti srce poželi, če se le zares odločiš, če misliš pozitivno in greš strumno v eni smeri. Če kdo reče, da je utrujen, da ne more, velikokrat sliši tudi: Zberi se, razmišljaj pozitivno, vse bo v redu.
Hja, kaj naj rečem, pozitivno razmišljanje ne deluje. Če se trudite preveč, da bi v sebi vzbudili določena čustva ali izide, boste dosegli ravno nasprotne učinke. Pa tudi izjemno stresno je, če ste vse življenje v pripravljenosti, da se vam negativne misli ne prikradejo v glavo, in gotovo to ne prinese sreče. Dejstvo je, da smo omejeni v svojih možnostih. Neodgovorno se je pretvarjati, da je mogoče prav vse. A ne pozabimo še drugega zornega kota: če ljudem rečeš, da je vsak uspeh v celoti odvisen od njihovih misli, to spodbuja tudi prepričanje, da so neuspehi odvisni samo in zgolj od negativnih misli, od njihove lastne nezmožnosti.
Mnogi trdijo, da si sam odgovoren, če trpiš zaradi kronične bolezni, ali pa si zelo reven, ker nisi razmišljal prav, sam si pritegnil vse te slabe okoliščine. Najbolj hudobna stvar, ki jo lahko rečete človeku, je, da si je za vse grozne reči, ki so se mu zgodile, kriv čisto sam. Mislim, da se da bolj prefinjeno reševati probleme lakote in bolezni kot z obtoževanjem.
Bistvo tega, kar skušam povedati v knjigi, ni, kako izničiti uspeh pozitivnega razmišljanja, bolj se nagibam k temu, da bi ponudil še kakšne druge možnosti za srečo. Ne gre samo za to, da pozitivno razmišljanje ne deluje, gre za to, da sprejemanje tudi negativnih stvari pomaga, deluje. Ni treba kar obupati in reči, da vse skupaj nima smisla, da si sami ne moremo pomagati k sreči; seveda si lahko! A ne tako, kot nam skuša dopovedati vsa ta kultura za samopomoč.
Nekje v knjigi zapišete, da ne bi bilo nič narobe, če bi tu in tam malo več premišljevali o smrti. Na prvi pogled se to sliši še kar morbidno, no, ampak vas razumem. Ko se enkrat zaveš svoje minljivosti (čeprav smrti do samega konca ne dojemamo zares), potem morda življenje jemlješ malo manj resno.
Seveda je težko premišljevati o smrti! Ne želim se pretvarjati, da sem sam že na točki, ko sem se z njo povsem pomiril. Nisem se. Je pa res, da je izjemno koristno začutiti, da je tvoje življenje minljivo, in s tem biti bolj živ, bolj pozoren na to, da si ... Kaj če bi se skušali počutiti bolj udobno ob dejstvu, da nas bo enkrat konec? Vse preveč časa zapravljamo za to, da bi se izognili groznim stvarem, vse premalo pa se osredotočamo na to, kar je za nas res pomembno.
V knjigi lepo pokažete, kako zlahka verjamemo dogmam. Omenili ste študijo Yale, ki naj bi pravila, da večji uspeh v življenju dosežejo tisti, ki si že vnaprej natančno zarišejo pot in gredo po njej, ne da bi gledali levo in desno, si torej začrtajo svojo prihodnost, kar tudi dokazuje, da naj bi osredotočene misli dosegle zagotovljen uspeh. Izsledke so ponavljali vsi veliki motivacijski guruji, tudi Anthony Robbins, vi pa ste ugotovili, da ta študija sploh nikoli ni bila narejena! Kakšna presenečenja ste med pisanjem še doživeli, kar se dogem o pozitivnem razmišljanju tiče?
Zgodba o študiji Yale je res smešna, ker dokazuje, kako strašno radi bi verjeli v to, da začrtani cilji prinesejo uspeh, da se negotovostim lahko izognemo z močjo misli. Prav tako so me izjemno presenetile študije o afirmacijah, ki jih danes znanstveniki na veliko delajo. Desetletja ni nihče podvomil o njih, ker smo nekako kar verjeli, da nekega dne postaneš zmagovalec, če si dovolj dolgo govoriš, da si. A v Kanadi so naredili čudovito študijo, ki je pokazala, da se na koncu počutiš samo še slabše, če imaš nizko samopodobo in si vsak dan ponavljaš fraze, kot recimo, da si ljubljena oseba, ker v tebi v hipu vznikne upor.
Seveda bi rad videl, da bi vsi ljudje verjeli, da so vredni ljubezni. A če tako ne čutijo, nenehno prigovarjanje žal ne bo pomagalo. Fraza iz knjige je samo – fraza iz knjige. Tako pač naši možgani ne delujejo. Ne moremo se lepega dne kar odločiti, da bomo nekaj mislili in čutili, če nam to ni znano že od prej. Ne gre. Ni tako preprosto.
V enem od vaših zadnjih zapisov v Guardianu sem brala o upanju. Kako lepa beseda, a tako stresna v resnici. Zakaj?
Pisal sem o skupini ljudi, ki se je upokojila, potem ko je bila dlje nezaposlena. Ko so še bili na trgu dela, so upali, da bo kaj padlo z neba, da se bo prikazala priložnost za delo. Stresno početje. A isti hip, ko so se upokojili, niso več potrebovali upanja za novo delovno mesto. Postali so zadovoljni. No, vsaj mnogo bolj kot prej.
Upanje kot del kulture pozitivnega razmišljanja je zelo problematično, ker ves fokus usmerja v prihodnost. Hrepenenje po sreči ni nekaj slabega, a mislim, da delamo veliko napako, če smo miselno nenehno pet minut, pet let v prihodnosti. Saj veste, kako je s prihodnostjo – nikoli ne napoči.
Kje bi potegnili črto med razmišljanjem o najslabšem mogočem scenariju, ki je, če smo pozitivci, malodane prepovedano dejanje, in apokaliptičnim življenjskim nazorom, ki pravi, da bo tako in tako vse šlo k vragu?
Obstajata dve različni ideji; ideja sprejetja in ideja resignacije. Sprevideti moramo, kar je, in ne kar vsega spustiti iz rok, se že vnaprej odpovedati sreči. Po svoje pozitivno razmišljanje spodbuja obup, ker ti da tiho vedeti, da si brezupen primer, če ti ne prinese želenih rezultatov, in potem je zate res konec. Rad bi ljudem dopovedal, da obstaja alternativa, in sicer bolj plodna filozofija sreče.
Presenetilo me je, da ste v Kanadi obiskali guruja Eckharta Tolla, ki je v zadnjih letih postal mainstream fenomen zaželenega razmišljanja, ki podpira idejo čuječnosti. A zakaj njegovo učenje vendar ni le pop psihologija za sodobne potrošnike? Kako ste ga doživeli, kot novinar, ki išče svojo resnico?
Kar sem se med pisanjem res naučil je, da moraš biti skeptičen do neumnosti in šarlatanov, a hkrati sprejeti možnost, da modrost obstaja, tudi v stvareh, ki so se ti morda nekdaj zdele osladne, včasih bi se jih morda celo sramoval. (Smeh) Kar se Eckharta Tolla tiče, ne bi dal roke v ogenj za vsako besedo, ki jo je kdaj izgovoril, vseeno pa ima to, kar razglaša, veliko moč. In sicer da nam ni treba spremeniti vsebine naših misli, temveč samo odnos do njih. Da si svoje misli lahko ogledaš od daleč, si ne prizadevaš na vse kriplje, da so prežete samo z radostjo, namesto tudi z žalostjo. In seveda, govori Eckhart, je dobro, če ostaneš v tem trenutku, zdaj. To je zelo močna ideja, ne pozabite. Zdaj!
Ko sem ga obiskal, da bi ga intervjuval, sem si moral priznati, da izžareva tisto nekaj, a ne atmosfere, ki dopoveduje, da bo vse dobro, torej atmosfere motivacije in angažiranosti, temveč vzdušje miru in sprejemanja. Kajti na koncu morda ne bo vse dobro, a tudi to bo ok.
To, da si predstavljate najslabše mogoče scenarije, je za vas ena največjih življenjskih uteh, pravite. No, kako je to videti?
Naj vam razložim ... Pred dvema tednoma sem predaval na konferenci v New Yorku, kjer me je v centru Lincoln poslušalo več tisoč ljudi. In ko sem se pripravljal na govor, mi je v glavo šinila misel, da moram poslušalce očarati. A kar me je ustvarjanje naučilo, je to, da sem si v glavo takoj potem narisal sliko, kakšen bi bil lahko najslabši možni scenarij. To, da se popolnoma osramotim pred 3000-glavo množico. V redu, to ne bi bilo prijetno, a vseeno manj usodno, kot če bi jedrska bomba eksplodirala nad Manhattnom. Recimo. (Smeh)
In ko vidim to »grozno« sliko, se kar nekako zberem. Pa ne zato, ker mislim, da se mi nikakor ne more zalomiti, temveč zato, ker bi bilo z mano vse v redu, tudi če bi se mi. In če tako misliš, obstaja večja možnost, da se tvoj osebni najslabši možni scenarij ne uresniči.
