Tiskane izdaje
Po strmem pobočju Kovka se je razlegel glasen pisk in dal vedeti, da je Vipavska dolina, ki se je v soncu in blagem vetru kopala pod njim, pripravljena. Še zadnji napotki, preden so se z dveh vzletišč začeli spuščati prvi zmajarji.
Nekaj korakov v prostem teku v zraku, nato so se noge skrile v posebno vrečo in roke začele usmerjati krila, ki so »plovilu« zagotovila vzgon, da je brez pomoči motorja poletelo skozi zrak.
V manj kot uri so krila šestdesetih zmajev prekrila nebo in pogled nanje je bil naravnost veličasten. Matjaž Valjavec, ki je še malo prej pripravil zbor tekmovalcev in delil zadnje napotke pred tekmo, si je najbrž kar nekoliko oddahnil.
»Kakšna so tovrstna tekmovanja? Zmajarjem postavimo nalogo. Preleteti morajo določeno razdaljo, kjer določimo več točk, kakršna je, denimo, antena na Nanosu ali kakšna markantna stvar na tleh, na primer cerkev ali šola. Tisti, ki to najhitreje naredi, zmaga.«
»Trasa današnje proge bo tako najprej šla prav proti anteni na Nanosu, zatem do Predmeje pa nazaj do lovske koče na Nanosu, nato proti Otlici in nazadnje do Goč ter do picerije Anja v Budanjah, kjer je predviden tudi pristanek. Vsega skupaj 86 kilometrov.«
»Razdaljo smo od prvotno načrtovane sicer morali nekoliko skrajšati, saj razmere za letenje še vedno niso ravno najboljše, varnost pa mora biti vedno in povsod najpomembnejša... Najhitrejši bo pot opravil v uri in pol, nekako takšna je napoved,« je dejal, potem ko so bili zmajarji iz Avstrije, Italije, Nemčije, Belgije, Češke, Madžarske, Litve, Poljske, Švice in seveda Slovenije že nekaj minut v zraku.
Prav je, da te je malce strah
Čeprav vzletišči na Kovku in manj kot trideset kilometrov oddaljenem Lijaku spadata med najljubše terene zmajarjev z vse Evrope, jim vremenske razmere tu včasih tudi malce ponagajajo.
Še dan prej z vzletom ni bilo nič. Zmaji so počivali, njihovi lastniki pa bolj ali manj iznajdljivo iskali zavetrne kotičke v objemu Gore – kot domačini pravijo planotastemu svetu nad zgornjo Vipavsko dolino, približno od Čavna do Hrušice – in se v njih predajali žarkom pravega spomladanskega sonca.
Ivan Brovč iz Društva za prosto letenje Posočje Tolmin, sicer eden glavnih organizatorjev tekmovanja, je medtem obujal spomine na eno prvih mednarodnih zmajarskih tekem, ki so jo pripravili prav v Vipavski dolini.
»Burja je pihala s hitrostjo okrog dvesto kilometrov na uro. Seveda iz vsega skupaj ni bilo prav veliko, čeprav je vreme ob začetku mednarodne tekmovalne sezone, ki jo velikokrat odpremo prav v tem delu Slovenije, lahko tudi precej drugačno.«
Zato se je pozdrav Iztoka Jarca, enega od tekmovalcev iz Posočja, v petek že lahko glasil: »No, vidite, bomo pa danes leteli...« Na skoraj obvezno vprašanje, kako je kaj s tremo pred tekmo, je odgovoril, da je že prav, da te je vedno malce strah.
»Nikoli seveda toliko, da bi te strah ohromil, in nikoli toliko, da ne bi naredil vsega, da se ne bi zgodila nesreča. Strah te mora biti toliko, da si previden.«
Med pripravami na tekmovanje je o jadralnem zmajarstvu mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Prvi letalec, ki se je resnično vzdignil v zrak, je bil menda Otto Lilienthal, nemški inženir, in ne brata Wright, kot misli večina.
Lilienthal je poletel na zmaju podobnemu plovilu okrog leta 1889, kar je navdušilo brata Wright, ki sta poletela po letu 1900.
Moderno zmajarstvo se je začelo v šestdesetih prejšnjega stoletja, po mnenju nekaterih kot nekakšni stranski produkt Nase pri iskanju idej, kako spustiti vesoljsko kapsulo nazaj na Zemljo.
Od vseh letalskih športov danes prav jadralno zmajarstvo velja za najbolj varnega. A po drugi strani bo večina zmajarjev pritrdila, da je jadralno zmajarstvo varno samo toliko, kolikor je pilot spoštljiv do matere narave.
Preko 99 odstotkov nesreč naj bi namreč povzročila prav človeška napaka. Konstrukcija zmaja je v večini primerov menda trdnejša kot pri večini letal, ki jih vidimo na nebu.
»Ta šport je varen ravno toliko, kolikor so varni piloti. Podobno kot pri motoristih. Pri letenju so stvari sicer nekoliko drugačne, a princip je isti. Vedeti moraš, kje so meje in kaj lahko sledi, če prekoračiš hitrost ...«
»Fizična pripravljenost je sicer pomembna, a po moje je najvažnejše tisto, kar je v glavi. Na tako dolgem preletu, kakršen je današnji, je treba narediti kar nekaj dobrih, taktičnih odločitev, treba je imeti visoko koncentracijo in seveda pozitivne misli. Nekateri se na tovrstne podvige pripravljajo tudi psihološko, a ti so bolj redki,« meni Matjaž Valjavec.
V zraku osem do devet ur
Stanislav Galovec iz Bele Krajine, lastnik najdaljšega poleta z jadralnim zmajem v Sloveniji, je bil dobro razpoložen. »Moj rekord? Prelet s povratkom je meril 306 kilometrov, prelet v eno smer 387 kilometrov. V zraku sem bil kar kakšnih osem, devet ur.«
»Na tak podvig se je treba kar dobro pripraviti. Ustrezne priprave, treningi, oprema... Ne, ne, med tako dolgim poletom za hrano ni časa, samo pijem, saj so roke polno zasedene,« je skoraj zadostil novinarski radovednosti.
»Prvih nekaj ur večjih težav s koncentracijo ni, zadnje tri, štiri ure pa so veliko bolj naporne. Telo je namreč že izčrpano, kar seveda vpliva tudi na koncentracijo.«
Da vzdržiš, je po njegovih besedah treba ogromno leteti in dobro poznati teren, seveda pa ti mora biti naklonjeno tudi vreme.
»Izbrati je treba pravi dan, ko se vse te stvari med seboj v ravnovesju. Potem je tu seveda pomembna še podpora drugih, a nazadnje je vse skupaj odvisno prav od tebe,« priznava izkušeni zmajar z več kot desetletjem izkušenj, ki je bil prvi dan tekmovanja med najhitrejšimi, saj je skupno osvojil šesto.
»Tudi danes se bom potrudil, da ostanem v prvi množici najhitrejših, ki bodo prispeli na cilj. Konkurenca je huda. Veliko je pilotov, ki so zelo znani in v svetovnem merilu zelo, zelo dobri. A tudi Slovenci nismo slabi. Nasprotno, zelo dobri smo...« se zasmeji. In že ga ni več...
Pohajkovanje med evropsko, če že ne kar svetovno smetano jadralnega zmajarstva, razkrije še nekaj zanimivih podatkov o tem športu. Današnji tekmovalni zmaji menda dosegajo maksimalne hitrosti preko 130 kilometrov na uro. Povprečni let traja od dve do tri ure, dolg je okrog sto kilometrov in na višini okoli 2500 metrov.
Da lahko poletiš, poleg zmaja potrebuješ še ustrezne vezi, čelado, instrumente, rezervno padalo, radijsko postajo.
Cena vrhunskega tekmovalnega zmaja z vso novo opremo znaša 10.000 evrov, za začetnike in reakreativce pa približno polovico manj.
»Pa še njega kaj povprašajte, on je v zraku pravi car,« se glasi usmeritev proti visokemu mladeniču v čop spetih kodrastih kostanjevih las, sicer večkratnemu slovenskemu državnemu prvaku Primožu Gričarju iz okolice Lenarta, ki velja hkrati tudi za enega najboljših jadralnih zmajarjev sveta.
»Ne, ne, nisem najboljši. Tu merijo moči resnično vrhunski tekmovalci,« skromno odvrne. Zatem izda, da si na prvi mednarodni zmajarski tekmi v tej sezoni želi narediti čim manj napak.
»Najpogostejša napaka tekmovalcev je sicer neučakanost in s tem povezano letenje na mesta, kjer izgubljajo čas in zato niso dovolj hitri. Tako lahko izgubiš tudi skupino.«
Seveda govori o taktičnih napakah zmajarjev, a hitro doda, da je psihična pripravljenost prav v tem športu mogoče še važnejša kot pri drugih.
»Prav slednja je po mojem mnenju tista, ki prinese dobre rezultate. Seveda pomagata tudi meditacija in vegetarijanska hrana, ki pomiri um. O, ne, vsi pa nismo vegetarijanci, čeprav nas je vedno več. A še vedno smo manjšina...« se pošali.
Vprašanje, kaj je najlepše pri tem športu, nekaj sekund čaka na odgovor. »To je težko opisati. Da si v harmoniji z naravo, da izkoristiš zračne mase in letiš z oblaki...«
Kot zasvojenost? »Priznam, ta šport ima nekakšen zasvojitveni faktor. Ko sem se začel z njim ukvarjati, sem najprej opustil vse ostale športe: Preprosto niso bili več zanimivi. Ta zasvojenost sčasoma sicer mine, ostajajo pa zelo lepi aspekti tega športa, ki te vodijo naprej. Mislim, da prav jadralno zmajarstvo pomaga, da stvari v življenju delaš na neki višji, bolj zreli ravni. Če pa govoriva o previdnosti bi rekel, da smo tisti, ki smo tukaj, dokazano dovolj previdni ...«
