Prazne hiše se mi nastavijo same, zato moram vstopiti

Viktorija Rozman s fotoaparatom obiskuje osamljene hiše, zaklonišča, jame. Tam najde marsikaj in marsikoga...

tor, 22.11.2011, 09:00
V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa od leta 2004 (skoraj) vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu, ali pa so z mestom kako drugače povezani.

Ljubljana – Silhueta mesta ne miruje: tu zraste kristalni dvorec, tam se vase sesuje dvorna konjušnica, nekje se razpne brv, drugje zabriše sled vrtnih lop. Ob novem študentka Viktorija Rozman zamahne z roko, ob starem pritiska na sprožilec fotoaparata. V njen fokus se je zataknil razkroj – razkroj mesta.

Na prvi pogled gole, prazne, tihe stavbe …

… me nemudoma potegnejo vase. Izstopim drugačna. Kolizej je oblival duh preteklosti, zanimiva pa mi je bila tudi njegova sedanjost. S fotoaparatom in brez njega sem ga obredla po dolgem in počez. Že vstopiti vanj je bilo adrenalinsko, a si nisem mogla pomagati. Včasih se počutim kot zapuščena hiša, zato me vleče vanje. Raziskujem po njih in sebi. Najdem marsikaj in marsikoga, večinoma narkomane in brezdomce, pa tudi sebe.

Razkrivate zlasti življenje, ki naj bi jih že dolgo tega zapustilo?

Kar koli. Enako zanimivi so jame ali zaklonišča. Zadnjič sem našla metke in jih zdaj že kar zbiram. Včasih se mi zdi, da nepovabljena vstopam že zaradi tega, da bi premagala strah. Ali pa da vsaj poskusim videti in slišati, čeprav je prostor tih in prazen.

Kot kaže, se spotaknete prav ob tisto, kar drugi v velikem loku obidejo.

Hiše se mi kar same nastavijo. Pred kratkim sem se peljala po Rožni dolini, se obrnila in zagledala zapuščeno vilo. Pa še eno.

Nato ste vstopili?

Ni še čas. Bo pa prišel kmalu. Medtem sem izvedela za zapuščena zaklonišča pod Rožnikom.

Nobena vrata za vas niso dovolj trdno zapahnjena?

Če se za nekaj odločim, to storim. Pravi način bom že našla.

O, vi, ki vstopate, vsak up opustite, je zapisal Dante pa tudi neznanec na šentviško gimnazijo. Kako brezupne so notranjosti?

Precej. Življenje jih je zapustilo, čeprav se včasih vanje vrača, vendar ne kot brezskrbna živahnost, ampak kot propad, zlom, brezup. Včasih slišim kaj, kar ne obstaja. Nekoč sem se pridružila kolegoma, ki sta se selila iz Kolizeja in si našla prazno hišo na Viču. Ni mi bila prijetna, zato nisem vstopila. Onadva sta, vendar vso noč nista spala, ker sta slišala nekoga hoditi po stopnicah. Seveda si to lahko pojasnite kot prisluhe, preganjavico zaradi zlorabe drog. Pa vseeno. Mnogim je bilo v hiši tesnobno. Zame pa je nato postala vir fotografiranja.

Vas fotoaparat kot precej opazen voajerski pripomoček nikdar ni oviral?

Niti ne. Vedeli so, da ga imam. Dovolili so mi, da jih snemam, tudi med drogiranjem, vendar ne neposredno, morda roko ali silhueto. Včasih sem jih posnela na skrivaj.

Kakšni so sploh bili zadnji dnevi Kolizeja?

Bilo je 6. avgusta. Takrat sem tam zadnjič spala. V kotu stavbe smo odkrili novo sobo. Zakonska postelja, omari, radio. Kot nova. Rušenje je bilo predvideno v ponedeljek, zato so se vsi izselili, vendar so se nato še vrnili. Kolega sta v sredo zjutraj, tik pred rušenjem, še zadnja zapustila stavbo.

Ne da bi ju kdo opazil?

Ne. Zdaj je te zgodovine nepreklicno konec. Padla je moja muza. Bil mi je vir navdiha. Pa še to, zadnje dni je bilo res prijetno. Od njega smo se poslovili s steklenico ruma. Sicer pa smo imeli pogosto gostije. Sladkali smo se do onemoglosti in vse noči gledali filme. Medtem so Ljubljančani imeli svoje neodložljive opravke. Kolizej jih že dolgo ni več zanimal.

Smo bili brezbrižni do opek in golega okostja stavbe ali stanovalcev in naraščajočega socialnega problema?

Obojega. Kar je grdo in zapuščeno, nas odbija, vzbuja strah, to pa je zame dovolj dober razlog, da vstopim. Moti nas vse, kar ni lepo in prijazno, tudi ljudje. Brezdomci so tudi naša odgovornost. Nekoč sem hitela na srečanje z mamo, ravno sem si zvila cigareto, vendar nisem imela vžigalnika. Koga naj prosim? Mimoidočega, ki se mu mudi? Ne, odšla sem do brezdomcev na Prešernovem trgu. Tam se je začelo novo poglavje v mojem življenju. Veste, koliko jim pomeni, da pristopite, se pogovarjate z njimi? Na koncu so me objeli. Moram priznati, da ni bilo neprijetno. Njihov objem sem potrebovala. Ne bom posebej razlagala, da sem debelo uro zamudila na sestanek z mamo. Mislim, da so hiše kot brezdomci. Vsi hodijo mimo, a jih ne vidijo, še pogledajo jih ne. Vendar so zanimive. Zame so ljubezen, za druge strah.

Nam zbujajo slabo vest?

Ne moremo se znebiti predsodkov. Smo polni kompleksov, omejitev, striktnih meril. Nepopolnosti ne prenašamo dobro, ne pri sebi ne pri drugih. Za vso družbo bi bilo zdravo, če bi se vsaj za 15 minut usedli na pogovor z nekom, ki nam je trn v peti ali pa ga ne prenašamo že, ker nam njegov videz ali način življenja ni všeč, in se ga zato bojimo.

S strahovi se najbolje neposredno soočiti?

Tako. Ozdravljena narkomanka mi je nedavno rekla: vsa čast, da si bila z nami podnevi in ponoči in nas gledala, medtem ko se pribijamo, vendar nisi niti enkrat poskusila. Nisem potrebovala droge, ampak njih. Ne bom se zlagala in trdila, da si je nisem želela. Vendar nisem poskusila že zato, ker sem videla, kako bi lahko končala. Bi zamenjala prijatelje, da bi si vsak dan morala nekje izprositi 25 evrov? Nikakor. Sicer pa si tudi oni ne bi izbrali takšnega življenja. Spoznala sem fanta, star je 39 in je 12 let preživel v zaporu, je brezdomec in narkoman. Pri 18 letih, ga je mama zaradi očima vrgla na cesti, ni mu priskrbela niti tople sobe. Zato tudi želim prikazati življenje teh zapuščenih ljudi in stavb v mestu. Hočem, da jih Ljubljančani začutijo. Bili so moja ljubezen.

Kam izpuhti ljubezen, ko izgine stavba?

Ljudje se razidejo, socialna skupnost, čeprav je bolj nenavadna, razpade. Kulturna dediščina je pozabljena. Vendar moram prav zaradi tega natančneje prebrskati še ostale: livarno, cukrarno, rižarno, Rožno dolino, Plečnikov stadion, zapuščeno gradbišče za Bežigradom, zaklonišča, pa ponovno dokumentirati Bellevue, bazene na Koleziji. Pripraviti moram zemljevid vsega zapuščenega. Še dobro, da se lahko naslonim na brezdomce in narkomane.

Kakšna bi bila po vaše alternativna prihodnost mesta, če ne bi bile posamezne stavbe zapisane propadu?

Ohranjati bi morale pomen, kakršnega so imele. Drži, da ne živimo v 19. stoletju, vendar bi morali paziti, da bi jih preuredili tako, da bi ohranile stik s preteklostjo. Brez posebnih okraskov, večnadstropnih parkirišč v podzemlju.

Je sploh smiselno verjeti, da bo mest nekoč očiščeno ruševin?

Mesto jih sicer ne potrebuje, vendar mislim, da bi jih lahko vseeno bolje izrabili. Poglejte Rog in Metelkovo. Naučili smo se ju drugače uporabljati. Enako bi lahko storili s praznimi kinodvoranami. Ne potrebujejo oblazinjenih stolov in aparata za pokovko. Brez težav bi lahko postale prostori, udobni tudi za manj neustrašne Ljubljančane, morda celo takšni, kamor bi si upali vstopiti sami.

Viktorija Rozman je dolgo obiskovala in raziskovala Kolizej. Pripravila je obsežno fotogradivo in ga povezala v več multimedijskih prispevkov.

Prijavi sovražni govor