Tiskane izdaje
Otroci – v začasnem domu jih je zdaj devet, med njimi šest šolarjev, večinoma s Kosova in iz Srbije – se na dan našega obiska po šoli niso posvetili domačim nalogam, temveč so se pripravljali za nastop na praznični prednovoletni prireditvi. Nekatere je to malce zaskrbelo, a učiteljica jih je pomirila, da bodo zamujeno nadomestili kakšen drug dan. Razigrana četica se je malce odpočila in nato zbrala v večnamenskem prostoru, kjer je iz zvočnikov že odmevala melodija pesmice o snežinkah. Gilten in Adrijan s Kosova, Sadik, Fatima, Samir, Dafina, Rigend in Argend iz Srbije ter Ali iz Irana so rade volje pokazali, kaj so se naučili.
Disciplinirano so se postavili v vrsto ter doživeto zaplesali in zapeli pred kuliso pravljičnega gozda, z velikim belim medvedkom in jelenčkom. Tako kot druge okraske so figure s pomočjo mentorjev iz nevladnih organizacij izdelali sami, na popoldanskih delavnicah. Tako so že tedne soustvarjali prednovoletno razpoloženje in se pripravljali na veliki dogodek. Še posebno vztrajno so vadili pesmico Siva kučma, bela brada, saj so jim odrasli obljubili, da bodo z njo zagotovo privabili dedka Mraza.
Točke jim je v sodelovanju s kolegi iz strokovnih služb doma in člani nevladnih organizacij pomagala pripraviti učiteljica slovenščine Iris Buršič iz zavoda Ceneta Štuparja. Zato da vodi tečaje slovenščine in izvaja popoldansko učno pomoč otrokom, prihaja k njim vsak dan. Z njimi je že četrto leto in priznava, da se marsikdaj znajde v situaciji, ko mora biti emocionalno zelo trdna, saj sliši hude življenjske zgodbe.
Spoštujejo običaje in drug drugega
»To so otroci, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in prijatelje. V šoli se učijo v tujem jeziku in ne vedo, kako dolgo bodo ostali. Vse to se kaže v njihovem razvoju, in čeprav imajo v šoli dodatno pomoč za slovenski jezik in dodatno splošno učno pomoč, popoldne z njimi delamo še tukaj, jim ni lahko,« meni. Za predstavo so pripravili plesno-pevske točke in igrico o okraševanju jelke z dobrimi željami, zaplesali so tudi Sankaško polko, na koncu pa dočakali dedka Mraza. Razdelil jim je darilo vseh sodelujočih organizacij, sestavljeno iz igrač, sladkarij, sadja in šolskih potrebščin.
Večina prihaja iz nekatoliškega okolja in iz kultur, kjer ne praznujejo božiča, pa tudi novo leto je za marsikoga med njimi v čisto drugem obdobju. A jih to ne moti. Bomo pač praznovali dvakrat, je preprosto ugotovil eden od odraslih sogovornikov, ki prihaja iz Afganistana, kjer bo novo leto šele marca. »To je del integracije. Ne vsiljujemo jim praznovanja božiča kot krščanskega simbola, temveč jim ga predstavimo kot del naše kulturne tradicije. Po drugi strani pa upoštevamo njihove običaje in, denimo, v času ramadana premaknemo dejavnosti v večerne ure,« pojasni Iris Buršič.
V azilnem domu je zdaj nastanjenih 44 ljudi, med njimi tri družine, 25 samskih moških, ena samska ženska z otrokom in en samski moški z otrokom, predstavi aktualno statistiko Katarina Štrukelj, vodja doma oziroma, uradno, sektorja za nastanitev, oskrbo in integracijo prosilcev za mednarodno zaščito. Največ jih je s Kosova in iz Srbije, prihajajo pa še iz Afganistana, Irana, Konga, Somalije, Ukrajine, Tunizije in Sirije, vendar so predstavniki teh držav v manjšini. Po številu vlog za pridobitev statusa mednarodne zaščite pa prednjačijo Afganistan, Sirija, Irak, Iran.
Tranzitna država
Naša država je za večino prebežnikov tranzitnega pomena, in ne končna postaja. Že več let naš azil nima zasedenih vseh zmogljivosti, to je 203 postelje. Spomnimo – v njem namestijo tiste prebežnike, ki so v svoji domovini preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti in jim njihova država ne zagotavlja ustrezne zaščite. Večinoma pripotujejo po ilegalnih poteh in na meji ali v notranjosti države jih prestreže naša policija. Če zaprosijo za mednarodno zaščito, pridejo v azilni dom, kjer se začne postopek za pridobitev statusa begunca. Pred sprejemom prošnje prosilci od pravnoinformacijskega centra dobijo vse informacije, ki se nanašajo na postopek priznanja mednarodne zaščite in na njihove pravice. Ta lahko traja nekaj mesecev in tudi več kot eno leto, saj so v postopku možne pritožbe. Le kakšnih deset odstotkov na koncu dočaka pozitivni odgovor na vlogo za mednarodno zaščito, veliko pa jih niti ne počaka na formalno odločitev, temveč odidejo, da bi srečo poiskali drugje.
»Slovenija od vstopa v EU izvaja tako imenovani dublinski postopek. Vsakemu prosilcu ob sprejemu odvzamemo prstne odtise in jih pošljemo v evropsko bazo, kjer se v nekaj minutah pokaže, ali je ta oseba že kdaj zaprosila za mednarodno zaščito v kateri drugi članici EU. Če je tako, jo je namreč treba vrniti, ker mora najprej ta država izpeljati postopek do konca, ali pa jo vrniti matični državi. Za tiste prosilce, za katere Slovenija ni bila ciljna država, je to ovira, saj z vložitvijo prošnje v naši državi in odhodom iz Slovenije tvegajo, da bodo vrnjeni k nam. V druge države pa si želijo zato, ker jih tam običajno čakajo sorodniki ali dobro organizirana nacionalna skupnost,« nam je Katarina Štrukelj razložila osnove begunske problematike, medtem ko smo čakali, da so otroci prišli iz šole.
Božič na tečaju slovenščine
Razpoloženje je bilo mirno in domače, iz kuhinje je zadišalo po hrani. Režim je podoben kot v dijaškem domu. Obstaja hišni red, stanovalci so samostojni, skrbijo za higieno in se čez dan prosto gibljejo. Otroke vsak dan odpelje v šolo kombi in jih pripelje nazaj. V domu jih pričakajo matere oziroma v Karenovem primeru oče Ali, saj sta iz Irana prišla sama. Ali o sebi pravi, da je odličen kuhar. S sinom bi rad ostal pri nas. Po devetih mesecih bom lahko delal, pove deloma v slovenščini, pomaga si tudi z angleščino.
Ker so pred vrati prazniki, raje ne govorimo težkih dogodkih, ki jih imata za seboj. Oba ponosno pokažeta voščilnici z novoletnim motivom, ki sta ju dopoldne izdelala na eni od delavnic. Nanju smo naleteli na tečaju slovenščine, kjer ob Aliju sedi tudi zadnji novinec v azilu, iraški državljan, ki se je prav zaradi dublinskega postopka spet znašel pri nas. Prišel je prav dan pred našim obiskom. Čeprav je aprila samovoljno odšel, zatrjuje, da bi rad ostal tukaj, saj mu v Veliki Britaniji, od koder so nam ga vrnili, menda ni preveč všeč, čeprav sta tam ostala njegova brat in sestra.
Tečaj slovenščine je le ena od številnih rednih dejavnosti za otroke in odrasle, ki jih v domu izvajajo nevladne organizacije, na obisk pogosto prihajajo tudi študentje družboslovnih fakultet. Med vsemi je najbolj aktiven Inštitut za afriške študije. Društvo Mozaik skrbi predvsem za integracijo otrok z vrstniki iz bližnje okolice, zato so dejavni zlasti na bližnjih igriščih. Društvo Fridolin skrbi za mladoletnike brez spremstva, Jezuitsko združenje za begunce pa se posveča predšolskim otrokom. Vsi sodelujejo tudi pri pripravi večjih dogodkov, kot je vsakoletna prireditev ob 20. juniju, dnevu beguncev ali nedavno prednovoletno srečanje, ki se je skupaj z glasbenimi gosti (med njimi so vsako leto Darko Nikolovski in Primož z Lisjaki) zavleklo v pozne večerne ure.
