Tiskane izdaje
Motnje spanja so v sodobni družbi zelo pogoste, medicina jih pozna že več kot 120, pojasnjuje prof. dr. Manfred Walzl, nevrolog in vodja oddelka za medicino spanja na deželni kliniki v Gradcu.
Hrana, vremenske razmere, spolnost in spanje so štiri najpogostejše teme, o katerih se ljudje pogovarjajo, kar pravzaprav ni nič nenavadnega, saj motnje spanja niso več značilne le za določene skupine prebivalstva.
Napovedi glede težav s spanjem so dramatične, na realnost, ki nas čaka, opozarjajo razmere v ZDA, kjer že 75 odstotkov delovno aktivnih prebivalcev ne spi več zdravo. Analize so pokazale, da ima v Avstriji že 23 odstotkov šolarjev težave zaradi motenj spanja, dodaja dr. Walzl. Podatke pojasnjuje predvsem z obsedenostjo mladih z računalniki, drugimi elektronskimi igralnimi napravami in mobilnimi telefoni. »Tri četrtine takšnih otrok je naslednji dan v šoli nemirnih, neosredotočenih in hiperaktivnih, poleg tega imajo napade jeze. Število takšnih otrok se čedalje hitreje povečuje.«
Pomanjkanje kakovostnega spanca škodi zlasti mladim. Raziskave so pokazale, da je premalo spanja najpogostejši vzrok za neopravičene izostanke od pouka; takšnih je 61 odstotkov primerov izostankov. To morda niti ne bi bilo tako slabo, če ne bi zaradi tega trpel psihološki razvoj otroka, meni prof. Walzl.
Depresija in stres
V številnih znanstvenih raziskavah so ugotovili, da so depresije med mladimi čedalje pogostejše – zaradi njih ima težave že sedem odstotkov prebivalcev, starih od 12 do 18 let. Pri tem je najpomembnejša prav dolžina spanca, poudarja prof. Walzl. »Pri mladih, ki se odpravijo v posteljo opolnoči namesto ob desetih zvečer, je 24 odstotkov več možnosti, da bodo imeli težave zaradi depresije; poleg tega se pri njih za 20 odstotkov poveča tudi možnost, da bodo začeli razmišljati o samomoru. Tisti, ki spijo le pet ur na noč, imajo 71 odstotkov možnosti za pojav depresije, možnosti za razmišljanje o samomoru pa so 48-odstotne.«
Razmere so še bolj skrb vzbujajoče pri zaposlenih, ki imajo (že vsak drugi!) težave zaradi hudega stresa; ta povzroča, da se ponoči pogosto prebujajo in potem več ur razmišljajo, kako rešiti težave v službi. »Približno 40 odstotkov poslovnežev na srednje visokih položajih ima težave zaradi tako imenovane 'nedeljske noči' – ponoči pred začetkom novega delovnega tedna več ur ne spijo zaradi poslovnih skrbi. Zaradi pomanjkanja spanja so podnevi večkrat utrujeni, zato v službi niso več tako učinkoviti,« opozarja prof. Walzl.
Obremenjen gibalni sistem
Za motnje spanja so pogosto krive psihične motnje, trdi tudi Günther W. Amann-Jennson, avstrijski psiholog, ki se je specializiral za problematiko spanja. Amann-Jennson navaja raziskavo univerze v Kaliforniji, s katero so ugotovili, da zaradi slabega, motenega in predvsem prekratkega nočnega počitka nastanejo motnje v čustvenem vedenju in racionalnem nadzoru. »Zdravo spanje omogoča, da si odpočijemo, pomaga preprečevati številne druge zdravstvene motnje in bolezni – od srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni in drugih težav z metabolizmom do alzheimerjeve in parkinsonove bolezni ter raka.«
Za motnje spanja so lahko poleg stresa kriva tudi neprimerna ležišča. Zaradi slabih postelj se lahko pojavijo ne le težave s koncentracijo, ampak tudi gibalne motnje, kajti kakovosten spanec je pomemben tudi za sistem gibalnih organov. »Med nočnim počitkom poleg vseh drugih celic organizma okrevajo tudi tkiva kosti, mišic in tetiv,« pojasnjuje dr. Friedhelm Heber, specialist kirurške ortopedije in športne medicine iz nemškega Ulma. Trajno pomanjkanje spanca vpliva na organizem podobno kakor dva promila alkohola v krvi, dodaja dr. Heber.
Zgodovina proučevanja spanja
Spanje so začeli v medicini sistematično raziskovati pred manj kot 100 leti. Francoski znanstvenik Henri Pieron je leta 1913 objavil knjigo Fiziološki problemi spanja, prvo delo, v katerem so spanje proučevali s fiziološkega zornega kota.
V 20. letih 20. stoletja je dr. Nathaniel Kleitman (1895–1999) v Chicagu začel proučevati spanje in faze budnosti ter cirkadialni ritem. Kleitman je bil prvi znanstvenik, ki se je ukvarjal samo s spanjem, proučeval je tudi spanje različnih skupin prebivalcev in posledice pomanjkanja spanja. Skupaj s študentom dr. Eugenom Aserinskim (1921–1998) sta leta 1953 odkrila, da se pri ljudeh med spanjem pojavijo faze REM, faze hitrega gibanja oči (REM – okrajšava za Rapid Eye Movement). Eden od Kleitmanovih učencev, dr. William C. Dement, rojen leta 1928 in še vedno dejaven profesor na univerzi Stanford, je konec petdesetih let opisal »cikličnost« nočnega spanja in odkril povezavo med fazo REM in sanjami. Analiziral je tudi spanec živali (mačk) in spodbudil številne druge pomembne raziskave spanja, ki so pritegnile znanstvenike z drugih področij: elektrofiziologije, farmakologije, biokemije idr.
Tudi v Evropi so bile opravljene pomembne raziskave spanja. Sredi 60. let je dr. Henri Gastaut (1915–1995), profesor nevrofiziologije na univerzi v Marseillu, odkril obstruktivno apnejo, ki se pojavi med spanjem (prenehanje dihanja). Tako je spodbudil več poznejših raziskav o tem, kako »speči možgani« nadzirajo vitalne funkcije človeškega organizma, in utemeljil novo medicinsko področje »medicine spanja«.
Med pomembnimi dosežki evropske medicine spanja je treba omeniti tudi ugotovitve nemškega inštituta Maxa Plancka za biokemijo – ugotovitve, o katerih se lahko vsi razmeroma preprosto prepričamo v vsakdanjem življenju. Strokovnjaki na tem inštitutu so namreč ugotovili, da naravna magnetna polja vplivajo na organizem in spanje. Zato lahko vsi izboljšamo kakovost spanja (podaljšamo faze globokega spanja), če ne spimo v smeri vzhod-zahod, ampak v smeri sever-jug; med spanjem moramo imeti glavo obrnjeno proti severu, noge pa proti jugu.
