Prišel je čas, ko so se 
vsi zarotili proti meni

Voditeljica oddaje Gore in ljudje, Marjeta Keršič Svetel.

Objavljeno
10. april 2012 13.06
Ana Turk, Ona
Ana Turk, Ona

Samosvoja, uporniška. Vendar s slogom. Polikanim. Zavedajoč se, kaj hoče in česa ne. Pri čemer ne popušča. Ker je predana. Vseveda. Zato obeta. Marjeta Keršič Svetel. V televizijskih oddajah Gore in ljudje. Pred dvema desetletjema. Ko se cedi mleko. Dokler ne prileti poleno. Po devetih letih trdega dela. In sledi mu – hlod. Ker dregne v osje gnezdo. In postane moteča. Koš za žaljivke. Podtikanja. Grdobije. Za epilog dobi še zadnji udarec, po katerem pobere šila in kopita. Po križu čez njeno z nagradami okiteno oddajo. O planinah. O ljudeh.

Ja, o naravi je res znala pripraviti daleč najboljše prispevke,« po spominih lista Bogdan Barovič, nekdanji sodelavec. »Česar se je lotila, je naredila z odliko. Recimo prispevek o soški fronti za oddajo Zdravo, pri kateri sva sodelovala. No, če pa ji kaj ni bilo po godu, je nalogo kar se da hitro zavrnila,« oriše njeno strogo načelnost, zavoljo katere je brez velikega opletanja že pri prvih televizijskih zamahih – z Barovičem sta noge v televizijski vodi namočila po avdiciji leta 1986 – odslovila vse po vrsti. Neomajna, da se ne bo spričeskala po okusu drugih.

»Ampak pri takih rečeh ni nikoli niti za trohico povzdignila glasu,« besedo poprime njen nekdanji soborec v televizijskem Svetu delavcev Rajko Gerič. »Njen nastop je bil vselej umirjen, ko je prišel pravi trenutek, pa je zamahnila s kladivom in zabila žebelj. A brez groženj. Brez ostrih besed. Ker je znala, česar drugi niso. Ob pravem času najti najbolj prikladno besedo, s katero se je vsem postavila po robu. In vselej dosegla cilj.« Ker je bila, tako Vladimir Jagarinec, na nacionalni televiziji odgovoren za varstvo pri delu, zahtevna. Do sebe in drugih. In zato ji je uspelo.

Triglavski zakon

»A žal je prekrasne oddaje o planinah ustvarjala samo od leta 1992 do 2002, potem pa je s televizije odšla. In odtlej je nisem več srečal,« v temi za njenimi sledmi tava Jagarinec. »Tudi jaz ne vem, kaj počne. Se je pa večkrat spomnim. Zaradi glasnega, iskrenega in nalezljivega nasmeha. Zaradi njenih prav nič po modi izbranih naočnikov. In njene iznajdljivosti. Brez zadrege je kot velika zvezda vodila kvize, komentirala Evrovizijo, dunajski novoletni koncert,« Barovič v šopek poveže televizijske spomine, medtem ko ekolog Tomaž Ogrin že spleta novega. Povsem triglavskega.

»Takoj ko je televizijo zapustila, že je zagrizla v nove izzive. Spet gorske. Začenši s snovanjem boljšega zakona o Triglavskem narodnem parku. Na pobudo takratnega okoljskega ministra Janeza Podobnika. Ki je osnoval celo komisijo za ta zakon, njene vajeti pa je zgrabila prav Marjeta. Kot predstavnica nevladnih organizacij. Kot borka za ohranitev narave. A minister je komisijo začel sčasoma povsem ignorirati. Ampak, veste, Marjete ni bilo mogoče kar tako pregnati. Tudi prelisičiti se ni pustila. Prav nasprotno. Veliko je dosegla. Čeprav ne vsega. Saj veste, kako je v tej politiki. Vedno narobe obrnjen svet. Nič ni, kot bi moralo biti.«


Teden bohinjskega cvetja

»A verjetno bi še več dosegla, če bi ji leta 2005 uspel veliki met in bi jo izbrali za direktorico Triglavskega narodnega parka,« razmišlja Ogrin. Tako pa je titula pripadla tekmici Mariji Markeš. »In od takrat sva se s Keršič Svetelovo res večkrat srečali za pogajalsko mizo. Zaradi zakona. Drugače pa nisva sodelovali. Nikoli. Zato tudi ne vem, kam vse jo je potem vodila pot. Znano mi je le, da je bila dejavna v Bohinju.«

»Pravzaprav je tja pred petimi leti celo pripeljala prireditev Teden cvetja,« je o Keršič Svetelovi dodobra poučen Ogrin. »Vendar domačini tega prvo leto niso sprejeli odprtih rok. Se je pa preobrat zgodil naslednjo pomlad, ko so vsi po vrsti začeli srkati Marjetino osrednje sporočilo, da lahko naravo še kako uspešno tržimo, ne da posežemo vanjo, kaj šele, da jo uničimo. Teden cvetja se je tako prijel, Marjeta je prireditev predala Bohinjcem, sama pa se je lotila drugih opravil. Med drugim je številnim tujcem, ki znajo očitno bolje ceniti njeno znanje, pomagala pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine.«

Dokler se tudi doma ni prižgala zelena luč. Pred štirimi pomladmi. »Službo je dobila na Inštitutu RS za varovanje zdravja. Tam skrbi za pravočasno odkrivanje raka na debelem črevesju,« zadnje sledi za nekdanjo voditeljico odstre Gerič. »Seveda sem to izvedel povsem naključno. Pravzaprav me je pred dobrim letom sama poklicala in me prosila, naj o pravočasnem odkrivanju te zahrbtne bolezni poučimo gledalce.«


Goli in bosi vrh planin


Po pomoč se je v novi suknji obrnila tudi na alpinista Vikija Grošlja. Da bi posneli zdravstveni spot. In z njim ljudem približali preiskave črevesja. »Dela smo se lotili v jami Pekel, kjer sem se po vrvi spustil v globine, tam pa sem se spoprijel s plazenjem po rovih. Ja, zamisel je bila res duhovita, saj jama spominja na zapleteno črevesje. Zato Marjeti samo kapo dol! Res ima neverjeten dar za sliko in zgodbe. Kar je dokazala že za časa oddaj Gore in ljudje, ko me je prav tako večkrat prosila za sodelovanje. In veste, s kakšnim žarom se je z ekipo podala na neverjetne poti! Vendar s kakšno opremo. Jojmene! Pa saj so bili bolj goli kot oblečeni. Brez pravih vetrovk, brez primernih hlač, da o plezalni opremi ne govorim,« se še dandanašnji za glavo drži Grošelj.

In Jagarinec mu pritrjuje. »Podajali so se na res nevarne podvige, za katere pa na nacionalki ni bilo ustrezne opreme. Zato sem seveda storil vse, kar je bilo v moji moči. Naročil sem, da brezkompromisno potrebujejo najboljša oblačila, vrhunsko opremo.« A kaj, ko je ostalo zgolj pri naročilu. Ker denarja pač ni bilo. »Še za dnevnice ga je vedno zmanjkalo! Marjeta je bila zato nič kolikokrat v hudi stiski, kako plačati sodelavcem, kar jim gre,« tegobe niza gorski reševalec Klavdij Mlekuž, ki zavoljo varnosti v zadnjih letih oddaje Gore in ljudje ni manjkal na nobenem snemanju.

Pogled naprej

»Denar je bil večni problem te oddaje. Morda pa tudi vzrok za njeno ukinitev,« ugiba Grošelj. Nejasne misli z njim deli tudi alpinist Silvo Karo. In obžaluje, da Keršič Svetelova silno znanje seje zgolj med študente turistične šole, ne pa tudi v širši krog ljudi. »Ko bi vi vedeli, kakšna enciklopedija je. Prava Biblija o planinah.« Ki jo je pred desetletjem zaprlo televizijsko vodstvo. Ker se mu je uprla. »In to kot predsednica Sveta delavcev, ki naj bi bil svetovalno telo vodstva. Česar pa dotični niso hoteli sprejeti. Zato je Marjeta pravico iskala celo na sodišču. In uspelo ji je,« o zakulisju in očitnih razlogih za slovo spregovori Gerič, ki zlepa ne more pozabiti, kako je takratno vodstvo kmalu po obmolklih sodnih mlinih sila grobo pometlo s Keršič Svetelovo in njeno oddajo.

»Verjetno je bila premočna za vodstvo,« tuhta Ogrin. In se pri tem očitno nagiba v pravo smer. »Na to so me številni opominjali že dve leti pred mojim odhodom,« naposled spregovori Keršič Svetelova. »Pa sem bila zaradi zagnanega dela slepa za vsa svarila. Škoda! Saj bi mi bili prihranjeni najnižji udarci. Tako pa je bilo toliko huje, ko sem v danem trenutku spoznala, da so se vsi zarotili proti meni. Ker so tako hoteli tisti na vrhu. Zato mi ob slovesu ni nihče rekel ne hvala ne adijo. A v vsaki še tako slabi stvari je vedno kaj dobrega, kajne? V tem primeru spoznanje, da včasih le ni tako pametno vztrajati na enem in istem stolu, ker so drugi pač boljši.« Zato namesto nazaj gleda naprej. K boljšemu. In brez vsakršnih zamer.