Prva slovenska šola med najbolj inovativnimi na svetu

Posebnost Zavod Antona Martina Slomška ni bogata tehnološka oprema, ampak prijazno okolje in odnosi.

Objavljeno
20. december 2011 17.03
Posodobljeno
20. december 2011 20.00
Nevenka Žolnir, notranja politika
Nevenka Žolnir, notranja politika

Na prvi slovenski šoli, uvrščeni med najbolj inovativne na svetu, ne mrgoli računalnikov. Vsaka učilnica je sicer opremljena s projektorjem in brezžičnim omrežjem, vsi učitelji imajo prenosnik. Vendar ni posebna v opremi, temveč v odnosih in nizu podrobnosti, ki zelo vplivajo na šolsko življenje.

Tako poslovni direktor Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru Andrej Flogie pojasnjuje bistvo njihove letošnje uvrstitve med 65 najbolj inovativnih izobraževalnih ustanov po izboru Microsofta, medtem ko s kartico odpira vrata različnih gimnazijskih prostorov, ki jih razkazuje.

Gimnazijski program je namreč pedagoški steber njihovega zavoda, katerega ustanovitelj je mariborska nadškofija. V stavbi, sprva namenjeni malemu semenišču pod Kalvarijo na obrobju Maribora – leta 1996 jo je dobila v odmevnem razpletu denacionalizacijskega procesa –, so še vrtec montessori, dijaški dom in glasbena šola, saj je zasnovan kot središče vseživljenjskega učenja. Stari kompleks, ki obsega 10.000 kvadratnih metrov, še ni do konca obnovljen, z dograditvijo telovadnice pa je že razširjen na 20.000 kvadratnih metrov površin.

Ustanovo so pri Microsoftu izbrali na razpisu med 210 prijavljenimi šolami z vsega sveta. Projekt Pathfinder Schools je del njihovega izobraževalnega programa in je od leta 2003 zajel skoraj dvesto milijonov učiteljev in učencev iz 114 držav. Izbor ne prinaša denarja, temveč podporo pri nadaljnjem delu.

»Zdaj imamo možnost vpogleda v procese in način dela v najbolj inovativnih šolah po svetu. Microsoft nam odpira vrata za testiranja najrazličnejše programske in strojne opreme, ki jo lahko smiselno umestimo v pedagoški proces, in vpogled v najnovejše razvojne smernice,« razloži Andrej Flogie.

Mirko Đukić, učitelj informatike, se zaveda, da zdaj vsekakor ne morejo obsedeti na lovorikah: »Z uvrstitvijo med najbolj inovativne so nam predvsem sporočili, da so prepoznali naš potencial. Pravo sodelovanje se šele začenja. Za nagrado dobimo podporo, ne opreme in denarja. Veliko pa je vredna možnost, da se bomo srečevali s podobno naprednimi šolami in si izmenjali izkušnje. Pomemben je tudi dostop do izobraževanj, ki jih vodijo njihovi strokovnjaki za izobraževalno področje. Od tega vsaka šola pobere, kar ji ustreza.«

E-redovalnice nimajo

Zavezati so se morali tudi k izvedbi inovativnega projekta, ki ga bo korporacija spremljala in ocenjevala. Od njegove uspešnosti je odvisno, ali bodo napredovali v mentorsko šolo in dobili možnost sodelovanja v virtualni univerzi, kjer predstavljajo primere dobre prakse. Izbrali so projekt, ki je povezan s športno vzgojo, in ga šele začenjajo. Na pametnih telefonih (en razred dijakov jih je dobil za eno leto v uporabo) imajo aplikacijo, s katero spremljajo rezultate treningov. Prek spleta je povezana v skupno aplikacijo, v okviru katere bodo rezultate analizirali.

Dijaki vstopajo v stavbo in v razrede s kartico, vendar s seboj ne nosijo računalnikov. Nekaj jih je dostopnih na otočkih na hodnikih, v knjižnici ter računalniški in multimedijski učilnici, na razpolago je tudi 15 prenosnikov. Redno uporabljajo spletne učilnice, elektronske redovalnice pa nimajo, ker menijo, da morajo dijaki imeti možnost sami poročati staršem o svojih ocenah.

Za obveščanje, od jedilnika, urnika, nadomeščanj in do napovedi dogodkov, uporabljajo elektronske informacijske table. Toda bližnji pogled v način njihovega delovanja razkrije, da se njihova inovativnost kaže bolj v odnosih in v načinu poučevanja kot pa v navzočnosti tehnologije. Bistvo je v spreminjanju pedagoške paradigme, ne pa v uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije za vsako ceno. Nobena, še tako sodobna oprema ne pomaga, če je ne znaš smiselno uporabljati, poudarjajo naši sogovorniki na vsakem koraku.

»Prenova gimnazijskih učnih načrtov poudarja aktivno vlogo dijaka pri pouku in praksa mi je pokazala, da z metodami iz časov Marije Terezije v 21. stoletju ni mogoče uspešno poučevati. Vendar tudi ugotavljam, da tehnologija omogoča marsikaj, nikakor ni pa vsemogočna. Zato kombiniram oboje – klasični model pouka in nove oblike,« je povedala učiteljica zgodovine Damjana Krivec Čarman.

Ujeli smo jo pri razlagi nastanka grškega polisa na interaktivni tabli. Njen način podajanja snovi je bil zelo podoben klasičnemu pouku, se je pa nanj gotovo drugače, bolj aktivno pripravila. Črpala je iz več virov in dijakom snov multimedijsko nazorno predstavila. Še večjo vlogo ima tehnologija pri pouku naravoslovnih predmetov. Tako smo pri biologiji poslušali razlago sestave tkiva s pomočjo projiciranega in s kamero povečanega modela. Prihodnjič pa bo pouk še bolj praktičen. Dijaki bodo z senzorjem UVA preverili kakovost svojih sončnih očal.

Interaktivno o veri in kulturi

Sodoben je tudi pouk vere in kultura. Duhovnik Jani Družovec, ki poučuje ta, za katoliške gimnazije specifičen predmet, poudarja veliko uporabnost e-gradiva, ki je nastalo v projektu e-šolstvo. Velik poudarek je na izmenjavi mnenj, in če so podlage za razlago glavnih pojmov že pripravljene, za debate ostane dovolj časa.

Tako je obiskovalcu Zavoda Antona Martina Slomška kmalu jasno, da ni svet zase zgolj zaradi katoliške usmeritve, temveč zaradi velike zavzetosti zaposlenih. Kot so zatrdili, niso nič bolje plačani kot učitelji v javnih šolah, bržkone so celo nekoliko bolj obremenjeni. So pa odnosi pri njih boljši kot v marsikateri javni šoli, so vedeli povedati tisti, ki imajo primerjavo.

Ob vpisu na njihovo gimnazijo morajo dijaki in starši podpisati posebno izjavo, da se strinjajo s katoliško usmeritvijo šole, zato pritožb zaradi razpela v vsaki učilnici in drugih prostorih ne more biti. »Ne preverjamo, ali je naš bodoči dijak veren in ali je bil krščen ali ne,« pravi ravnateljica Irena Rebolj Kraner, to po njenem niti ne bi imelo smisla. Čeprav je v kompleksu tudi kapelica, so vsakodnevne maše skromno obiskane. Drugače pa je ob začetku in koncu šolskega leta, ko je udeležba vseh obvezna, ne pa tudi aktivno sodelovanje v obredu, kot zatrjujejo.

Motiv za vpis

Po nekaterih ocenah več kot polovica vpisanih ni opredeljenih katoličanov. Kaj je torej motiv za vpis na tako usmerjeno gimnazijo? Je v ospredju pričakovanje staršev, da bo v taki ustanovi več reda? Vsekakor, potrdijo sogovorniki iz učiteljskega zbora in tudi izkušnja ob našem obisku. Na hodnikih tudi med odmori ni hrupno. Čuti se, da resnici na ljubo prihaja v to šolo izbrana populacija, toda k šolskemu vzdušju gotovo precej prispeva tudi to, da so prostori lepi, svetli in premišljeno opremljeni. Dijaki so obuti v copate, kar je dandanes v srednjih šolah redkost. V predbožičnem času seveda ne manjkajo niti adventni venčki in nabiralnik za Božičkovo pošto, ki jo piše skriti prijatelj (dvojice so izžrebali).

Urnik jim uspe sestaviti tako, da nimajo prostih ur. Pa tudi če bi jih imeli, ne bi imeli časa za postopanje. Seznam mednarodnih, prostovoljskih in drugih projektov, v katere so vpeti, je dolg. In kakšni so njihovi uspehi na maturi? Vedno nadpovprečni, pojasni ravnateljica. Vsako leto imajo kakšnega zlatega maturanta, drugače pa si ne prizadevajo za to, da bi za vsako ceno izdelali vsi, poudarja. Pomembneje jim je dijake ustrezno pripraviti na življenje.

Pri vsem tem najbrž ni naključje, da ima eno najlepših pisarn šolska svetovalka. Vidi se, da je v njej redko sama, saj je v ospredju velik kavč, namenjen pogovorom. Alenka Tarkuš potrdi, da je osebnih stisk tudi pri njih vse več in da se dijakom veliko posveča.

Tudi projekt učenje učenja so razvili, in čeprav se za srednjo šolo to sliši malo nenavadno, je očitno potreben. Pred njeno pisarno je sedežni kotiček za pogovore s starši, uporabljajo pa ga tudi dijaki, če potrebujejo malo umika.

Tudi ob našem obisku ni bil prazen – neko dekle je počivalo z blazinico pod glavo in nihče je ni gnjavil z vprašanjem, kaj je narobe. Včasih je že to dovolj.

Na hodnikih je živahno, a ne hrupno. Dijaki se preobuvajo v copate. Pri pouku biologije je veliko priložnosti za smiselno uporabo sodobne tehnologije. Za obveščanje uporabljajo informacijske table, ki so v vsakem nadstropju na hodniku pred razredi. V tem času si skriti prijatelji pošiljajo Božičkovo pošto z dobrimi mislimi. V zavodu je sodobna kapelica.