Tiskane izdaje
»Na vogalu je delovala Vegetarijanska in splošna kuhinja, najbrž ena prvih. In očitno je stavba ohranila kuharsko tradicijo, saj tu živita in snemata oddaje Luka in Valentina Novak,« je dr. Bogo Zupančič, kustos Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, nizal zanimive drobce iz življenja v Malem nebotičniku, pol nižjem od njegovega slovitejšega brata, Nebotičnika.
Da je Vegetarijanska in splošna kuhinja delovala tam, kjer je danes izobešen napis Domača peka, in to že ob odprtju stavbe leta 1932, kaže stara razglednica iz zbirke Zmaga Tančiča.
Kakšne trgovine so bile v tistem času v preostalih treh atrijskih lokalih na križišču Igriške in Gregorčičeve, pa doslej kustosu za novejšo slovensko arhitekturo Bogu Zupančiču še ni uspelo izbrskati. Te podatke skrivajo stari adresarji, ki zahtevajo čas in potrpljenje.
Osemdeseti rojstni dan
Če se naslonimo na zapis P. Z. H. D. B. 1932 (Pokojninski zaklad Hranilnice Dravske banovine), izpisan na tleh avle te stavbe arhitekta Hermana Husa, lahko ugotovimo, da prvi zgrajeni ljubljanski nebotičnik letos praznuje svoj osemdeseti rojstni dan.
»Mali nebotičnik je sicer drugi ljubljanski nebotičnik, vendar je bil zgrajen pol leta pred svojim slovitejšim bratom, Šubičevim Nebotičnikom. V resnici sta zgodbi Nebotičnika in Malega nebotičnika med seboj precej povezani. Direktor Hranilnice Dravske banovine dr. Mirko Božič je bil hkrati podpredsednik Pokojninskega zavoda, ki je gradil ljubljanski Nebotičnik. Ta je v mestu dvigoval precej prahu, predstavljal je grožnjo baročni Ljubljani in pogledu na Ljubljanski grad. Po moji domnevi je dr. Mirko Božič tisto, kar je bilo pri Nebotičniku spornega, pri Malem nebotičniku omilil, na kar nakazuje tudi to, da so ga zgradili v letu dni in brez nasprotovanj,« ugiba arhitekturni zgodovinar Zupančič.
Nanizal je še druge podobnosti z višjim in slavnejšim »bratom«, ki je požel vso slavo, danes pa se v druščini bistveno višjih svetovnih rekorderjev ne eden ne drugi ne bi več mogla hvaliti, da se dotikata neba. Nebotičnik s špico vred sega 70 metrov pod nebo, Mali nebotičnik je približno polovico nižji (33,60 metra), tloris Šubičevega nebotičnika obsega 20 metrov v dolžino in 20 v širino, kvadratasti tloris pa se kaže tudi pri Malem nebotičniku, saj stranica ob Igriški meri 33 metrov pa tudi stranica ob Nemški hiši približno 30 metrov.
Bolj ali manj se ločita predvsem po slogovnem izrazu, saj se Nebotičnik ponaša s klasičnim okrasjem in pilastri, Mali je v primerjavi z njim bolj modernističen. Značilen za modernizem je parter z velikimi izložbenimi okni, ki daje stavbi vtis lebdenja. Na njegov osrednji vertikalni kubus so priključeni podolgovati balkoni s polkrožnimi zaključki, ki koketirajo z art decojem. Znamenitejši ljubljanski Nebotičnik v nasprotju z njim nima balkonov, saj je bila stavba zasnovana kot poslovna, zaradi takratne gospodarske krize in pomanjkanja najemnikov pa so nato pisarne spremenili v stanovanja. Je pa res, da se ponaša z reprenzetativno vhodno avlo iz podpeškega marmorja. Reprezentativnost pri Malem pogrešamo.
Pomanjkljive izkušnje z ravnimi strehami in očitno slaba izvedba – pri Malem nebotičniku so jo prekrili s svinčeno oblogo – so povzročile tudi oblikovno spremembo. Streha je namreč že po nekaj letih začela puščati, za sanacijo pa so poklicali inženirja Antona Suhadolca, ki je predlagal, da bo najboljša rešitev kar dvig za eno etažo, kar so leta 1937 tudi storili. Čeprav je Suhadolc v novo zgrajenem nadstropju predvidel še ateljeje za kiparja, slikarja in arhitekta, je investitor zamisel ovrgel in tam uredil najemne prostore.
Še pred dozidavo so se stanovalci na teraso hodili sončit, sušit perilo in tudi razgledovat, tako imenovano gledišče pa se je odpiralo iz gloriete, ki je bila v nasprotju z okroglo Šubičevo pravokotne oblike. Stanovalci so v tem času še lahko uživali v razgledu na zasebne vrtove in Uršulinski vrt, z višjih nadstropij pa vse do Rožnika in na Staro Ljubljano oziroma Grad. Zato je stavba že v tistem času stala na imenitni lokaciji.
Četrt, v kateri prevladuje pred- in povojna modernistična arhitektura še s stavbami in posegi arhitektov, kot so Jože Mesar, Josip Costaperaria, Edvard Ravnikar in Dušan Medved, stoji na območju rimske Emone. V njej je vladala stroga geometrija, ko pa so jo porušili, se je med podrtimi stavbami sčasoma ustvarila diagonala. Zaradi bližnje plesne dvorane na mestu današnje Drame je dobila ime Ballhaus Strasse, naposled je postala Igriška ulica. Njen osrednji del se kaže prav na trgu pred Malim nebotičnikom, ki ga je z umestitvijo Ferantovega vrta Edvard Ravnikar le še poudaril.
Tudi arhitekt Herman Hus, o katerem dr. Bogo Zupančič pravi, da je kljub njegovi plodni poklicni poti za njim ostalo zelo malo zapuščine oziroma se ne ve, kje je končala, je živel na Gregorčičevi ulici, zato je predel dobro poznal. Bil je Plečnikov učenec, študij pa je končal pri profesorju Ivanu Vurniku. Že kot študent je poučeval na Tehniški srednji šoli, torej v času, ko so tam poučevali med drugim Avgust Černigoj, Vladimir Šubic in Dragotin Fatur. Po uspešno opravljenem strokovnem izpitu v Beogradu je odprl samostojni atelje.
»Poznate še kakšna njegova arhitekturna dela?« je Zupančič vprašal udeležence vodstva, ki ga je pripravil Muzej za arhitekturo in oblikovanje. In kar takoj odgovoril, da so to cerkev svete Terezike na Kodeljevem, Poštni dom za Bežigradom, podstavek spomeniku kralju Aleksandru v Zvezdi, vili Golob in Wider ter posodje in okrasje za trnovsko cerkev, bolj znana pa so njegova dela na Gorenjskem. Na Bledu so po njegovih načrtih zgradili zdaj že predelana današnja hotela Jelovica in Park, kazino, vilo dr. Saboty-Savnik, Staro pošto v Kranju, izdelal pa je tudi številne regulacijske načrte, projekte za železniški vozel, bolnišnico, atelje kiparju Lojzetu Dolinarju v Beogradu ter kompleks za salezijance v Bratislavi.
Štirindvajset stanovanj
Na začetku je bilo v Malem nebotičniku urejenih štirindvajset stanovanj: tri štirisobna stanovanja (ob Gregorčičevi), sedem trisobnih, dvanajst dvosobnih in dve enosobni. Celoletna najemnina, denimo, za trisobno stanovanje je znašala 10.000 dinarjev, kar bi bilo danes okoli 10.000 evrov. Že od začetka je tu živelo precej uglednih meščanov, med drugim člani Rotary kluba Ljubljana, bančni uslužbenci, novinarji in dramski igralci, precej znanih imen pa je tudi na seznamu današnjih stanovalcev. Stavbo zaznamujeta dve stopnišči in dva svetlobna jaška, v zgornja nadstropja pa sta že v začetku vozili tudi eni prvih dvigal v Ljubljani, ki je bilo menda po pripovedovanjih tistih, ki so se z njim še vozili – tako je na vodstvu povedal eden od stanovalcev – krasen element iz kovanega železa in vse v steklu.
Ker se Mali nebotičnik drži znamenite in s puti oziroma keramiko Dunajskih delavnic okrašeno Nemško hišo, se zdi, pravi Bogo Zupančič, da je Hus hotel ponoviti logiko s krožnim nadaljevanjem figur. V skladu s takratnimi standardi, ko je bil določen odstotek investicije predviden tudi za umetniška dela, kot so kipi, poslikave in mozaiki, je bilo po obodu Malega nebotičnika predvidenih kar dvajset kiparskih upodobitev Matere z otrokom Franceta Kralja; dvanajst ob Igriški in osem ob Gregorčičevi.
»V časopisu so zapisali, da je to hommage plodnosti, toda ker je banovinski gradbeni uradnik Josip Černivec zaradi racionalnosti dopustil samo enega, težko govorimo o plodnosti,« je prepričan Zupančič. Opomnil je tudi na dobro ohranjenost prvotne fasade. Najbrž predvsem po zaslugi takratnih skrivnih receptur in kakovostne izvedbe je zdržala osem desetletij vremenskih vplivov in se ubranila učinkov smoga, kar je za današnje gradbince znanstvena fantastika. Očitno pa jo odlikujejo tudi primesi kremenčevega peska oziroma drobljenega stekla, ki ji ob pravi svetlobi in kotu opazovanja poklanja svetlikajoči se videz.
Prvotne lončene peči
Kaj se skriva za fasado, je pokazal vstop v enega od trisobnih stanovanj v prvem nadstropju, kjer ima arhitekt in profesor s fakultete za arhitekturo Miloš Florjančič urejen biro. Sto dvajset kvadratnih metrov veliko stanovanje je imelo pred preureditvijo prehodne sobe in kuhinjo ob Igriški ulici, zadaj pa je bil urejen servisni del. V stanovanju še vedno stojijo tudi prvotne lončene peči – v vsaki sobi drugačna.
»Če sem kot arhitekt lahko malo kritičen, notranjost hiše deluje kot nekakšen labirint. Toda treba je vedeti, da arhitekti notranjosti nekoč niso povečali toliko pozornosti,« je hudomušno pripomnil Florjančič. Tudi soba, v kateri smo stali, se končuje z zadnjo steno, prirezano v diagonalo. Omenil je še izsledke konservatorske študije, ki je menda pokazala na precej zanimivo nekdanjo podobo te ljubljanske zgradbe. »Izložbena okna niso imela hrastovih okvirjev, ampak so bila pobarvana na rdeče, črno in srebrno, na glorieti je bila predvidena tudi figura. Vse skupaj daje vtis, da je stavba poskušala posnemati futuristično arhitekturo,« je omenil gostitelj in tako dodal še en, na prvi pogled prezrti košček v zgodovini te ljubljanske stavbe.
