Tiskane izdaje
»Na kaj si mislil zdajle?« me vpraša Matic, ko odpeljem po lesenem zidu. »Na nič,« odvrnem. »No, vidiš, to je to. Ko voziš, gre vse drugo iz glave,« sklene Matic, ki se je pred nekaj leti s prijatelji odločil postaviti kolesarski park.
O njem se je po lanskem odprtju hitro razvedelo: zadnji konec tedna v avgustu bodo gostili prvo dirko v okviru državnega prvenstva v spustu.
Leta 2009 so se Matic in njegovi gorskokolesarski prijatelji odločili, da si bodo v gozdu nad Blagovico postavili kolesarski park.
»Kolega mi je rekel: 'Pri moji sestri je takšen klanec, da še hoditi ne moreš.' Ko smo šli pogledat, so se mi kar oči zasvetile,« se začetkov spominja Matic Brojan, Domžalčan, ki zdaj živi v Lukovici.
»Začeli smo čistiti potke. Poglej tjale,« reče in pokaže na zaraščeno gozdno stezico, »tam bi lahko naredili še eno progo.« In to brez grobega poseganja v gozd.
Z lastniki zemljišč so se hitro dogovorili, saj so večinoma člani lokalnega Športnega kulturnega društva Čelešnk, ki ima nekako na sredini proge tudi svojo kočo in pod katero zdaj sodi kolesarski park MTB Čelešnk.
»Od Zavoda za gozdove smo dobili vse papirje, malo je pomagala tudi občina – no, ni nam nasprotovala. Imeli smo to prednost, da nismo delali novih poti, ampak smo lečistili obstoječe in jih prilagodili svojim željam,« pravi Matic.
Prostovoljno delo
Za progo skrbi od pet do deset fantov – in dekle, pove Matic. On in Bane skrbita za spletno stran in rezervacije proge, Tomaž in Bojan jo urejata , Aleš je predsednik ŠKD Čelešnk in organizira dogodke. Vsak nekaj prispeva, vsi pa brez težav poprimejo za lopato.
»Spoznali smo se na tem ovinku,« reče Tomaž, ki živi nedaleč stran. »Nekaj so delali, pa sem prišel pogledat.« Z bratom Bojanom ne kolesarita, ampak le sodelujeta pri urejanju proge.
»Glej ga,« komentira Bojan, ko Matic leti mimo nas. »Noro! Pa on je zdajle sam. Kakšno je bilo lani na tekmi!« In kako preprosto je videti vse skupaj, modrujemo, ko gledamo Matica.
Tudi v resnici ni tako hudo, kakor bi kdo mislil. Potrebuješ le dobro polnovzmeteno kolo, po možnosti s čim več hoda, zaščitno opremo, 15 evrov za poldnevno vozovnico za kombi, ki ga ponavadi vozi Tomaž, nekaj izkušenj in poguma. Seveda pa je treba poznati progo: noro bi se bilo spustiti kar na slepo.
Od vaške do državne tekme
Zdaj po Čelešnku kolesarijo že tretjo sezono: »Prvo leto smo delali in vozili, drugo leto pa smo naredili že tako rekoč vse. Čeprav dela nikoli ne zmanjka: je treba nametati zemljo tukaj, jo je treba nametati tam.«
Prvo leto so postavili zgornji del proge, lani so dokončali še spodnjega, ki se začne pri cesti pod društvenim domom.
Letos so park odprli že na začetku pomladi. »Dobro je, ker imamo južno lego, zato smo se marca že vozili. Delali smo pa vso zimo.«
Pomagala jim je tudi Fundacija za šport. Na razpisu so zmagali brez težav, saj takšnih športnih objektov pri nas ni prav veliko, tako da so ustrezali vsem postavljenim pogojem. Drugače pa so vse delali sami.
Matic pravi, da je v park vložil že več kot deset tisoč ur dela. »Na začetku smo šli na žago in si sami žagali 'colarce', zdaj je zraven tudi društvo, tako da gre,« pojasni Matic.
Kramo tovorijo na teren z malim štirikolesnikom. »Da popraviš eno bando, potrebuješ desetkilogramsko macolo, lopato, kramp, hobok [škaf za zemljo], motorno žago, olje, bencin, in kar naenkrat imaš sto kilogramov. Poskusi vse to nesti gor štirikrat zapored,« se priduša Matic. In zemljo je bilo treba prinesti v hrib, saj so gozdna tla premehka za gorska kolesa.
Uradno odprtje je bilo lani, ko so priredili tekmo v spustu – »vaško ligo«, kakor ji pravi Matic. »Poskrbeli smo za vse, kar imajo veliki: reševalce, trakove, merilne naprave, napovedoval ca, gostinsko ponudbo.«
Lokalcem, ki takšnega kolesarstva niso poznali, se je zdelo odlično, prišli pa so tudi »fantje iz kolesarske zveze«, ki so bili navdušeni in so jih povabili, naj pripravijo tekmo za državno prvenstvo.
Toda zgornji del proge se jim je zdel prelahek, zato so fantje iz Čelešnka naredili novega z nekaj takšnimi odseki, ki so za laika videti absolutno in popolnoma neprevozni.
»Ja, kje pa se tukaj pelje?« vprašam. »Boljši tekmovalci bodo ves ta problematični teren kar preskočili in pristali neposredno v bandi. Oni so sposobni nameriti doskok na širino gume,« pojasni Matic.
Čez Fonza po Tarzanu
Kot v vsakem pravem kolesarskem parku imajo tudi objekti v Čelešniku imena z zgodbo. Na vrhu proge je Tatami. Ime nosi po Tamari, ki jim je kupila deske, hkrati pa »ta-tam« predstavlja dva kratka zaporedna skoka.
Nato je Fonz, lesena skakalnica čez graben, imenovana po Matičevem kolegu, ki ga kličejo po junaku iz ameriške humoristične serije Happy Days. »S Fonzom sv a deske iz doline pripeljala s starodobnim džipom willisom. Potem nama je zmanjkalo nafte, pa nama je Stane dal nafto in pivo,« pojasni Matic.
Zid oziroma wallride se imenuje Tarzan, ker so tam rasle ovijalke, sledi mu Rocky, ta je ime dobil po skali, ki so jo morali »obdelati«, da so lahko naredili odskočišče vratolomne skakalnice.
Zgornji del proge se konča z Jurčkom, skakalnico, pod katero je Jure – le kdo drug – izkopal jamo, ki jo je treba preleteti, in Pastirčkom, leseno skakalnico, pri kateri je treba preskočiti električnega pastirja, saj se na tem koncu rade pasejo krave.
Sledi mu eden redkih objektov z imenom brez globljega pomena , kar pa ne pomeni, da ni globok – Road gap oziroma skok čez cesto.
Za tehničnim zgornjim delom proge, ki so jo razdelili na dve liniji – freeride in downhill –, po skoku čez cesto sledi hitrejši del, v katerem se skriva Bambi, dvojni wallride s skokom, pri katerem je treba takoj na začetku izbrati pravo linijo vožnje – v resnici gre za dva wallrida z razmikom v sredini in dobrim skokom na koncu.
Ime je dobil po srninem okostju, ki so ga našli na tistem mestu. Kolesarja še zdaj pozdravi Bambijeva lobanja na drevesu.
Na koncu pa je še River gap, skok oziroma že kar polet čez sotesko potoka. Seveda ima vsak od objektov, ki so precej zahtevni, narejeno tudi »chicken izvedbo«, se pravi obvoz za manj izkušene.
Sama proga je dolga dva kilometra s 330 metri višinske razlike.
»Gor se s kombijem voziš slabih deset minut, dol pa tudi približno toliko, če se nekajkrat ustaviš ali ponoviš kak skok,« pojasni Matic, medtem ko v društveni koči srkamo hladno pivce. No, na lanskem downhillu so tekmovalci od starta do cilja potrebovali okoli tri minute, ampak to je nekaj popolnoma drugega.
»V zgornjem delu moraš pokazati znanje, v spodnjem pa jajca, da se upaš spustiti. Laže je pritiskati na plin v avtu kakor spustiti zavore na bajku,« se zareži Matic.
Lokalna podpora
Brez neštetih ur trdega dela in podpore domačinov ne bi šlo. Že omenjeni Stane, kmet iz okolice, rad priskoči na pomoč kolesarjem. Ker ima traktor, so ga že večkrat poprosili, da jim zravna kakšen del proge. Na prostem, da bo jasno, ne v gozdu: tam vse opravijo z ročnim orodjem. V kratkem jim bo iz zemlje naredil novo od- in doskočišče Pastirčka, saj sedanje, leseno, prehitro propada.
»Kadar delamo na progi, imamo v nahrbtniku vedno kakšno pivce, saj se zmeraj oglasijo kakšni okoliški fantje, ki poprimejo za delo. Z vsakim smo se že dogovorili in vse uredili,« zadovoljno pove Matic.
Kolesarji večinoma pridejo ob koncu tedna. »Gre tudi med tednom, če se zbere dovolj ljudi, pet ali več, toliko, da se pokrijejo stroški. To ni posel, to je naša ljubezen,« zatrdi Matic Brojan, ki je sicer pilot potniškega letala, za dušo pa tudi uvoznik vrhunskih gorskih koles Transition.
V park Čelešnk zahajajo tako tekmovalci kakor navadni smrtniki, najpogosteje v soboto popoldne: »Ljudje gredo v petek zvečer ven in v soboto spijo do desetih, potem pa na bajk.«
Upajo, da jih bo na tekmo konec avgusta prišlo čim več , da se bodo pokrili stroški najema merilnih naprav, rešilnega vozila in gorske reševalne službe. »Gorske?« vprašam. »Ja, tam gori se ti lahko kdo razlima in kaj boš potem ? Bo v klanec lezla 45-kilogramska zdravnica?«
Z reševalci je že vse dogovorjeno, pristavi Aleš, predsednik ŠKD Čelešnk, in malce potarna, koliko birokracije s seboj prinese takšen dogodek. Imeli bodo tudi 50 redarjev, ki bodo skrbeli za nemoteno vožnjo po progi in za parkiranje.
»Najbolj noro pa je , da imajo vsi toliko proti kolesarjem. Koliko škode ti naredijo? Nič. Tudi ko se pelješ, je tišina. Če boš na tleh videl en papirček, mi lahko poveš. Naša preljuba mati domovina tako promovira kolesarski turizem, prepovedana pa je vožnja z enoslednimi vozili v naravnem okolju,« spregovori Matic še besedo o domači (gorsko)kolesarski problematiki .
