Raje brez obleke 
kot v okovih

Kako strogo resnost preobleči v hudomušnost. Kako všečnost pomesti z grotesknostjo. Se otresti ustaljenih okov, vsega predvidljivega. Recept zagnanega, večno zvedavega Ribničana Bojana Adamiča. Recept za njegov veličastni opus. Za niz uspehov. Laskavih in opevanih. V suknji skladatelja, dirigenta, trobentača, pianista, organista. In ne nazadnje: recept za pokončnost. Ob plohi ostrih besed, obsojanja, kaznovanja. Ker je nemalokrat in za nemalo koga – tako na obisku pri Adamičevih ob srebanju vroče kave razpredajo njegova žena, sestra in hči – pač bil kamen spotike. »Veste, vedno je bil drugačen. Svojstven. Zmeraj inovativen. Nemiren duh je bil v njem. Brezdelje mu je bilo povsem tuje. Tudi dolgočasja ni poznal, saj je prav v vsaki stvari videl izziv,« za nit klepeta najprej poprime Adamičeva sestra Antonija Adamič Levart. »Ja, če bi bil še med nami (umrl je leta 1995, op. p.), bi letos praznoval sto let in zagotovo bi spet kaj ustvarjal,« idejo med srkanjem kave za hip popestuje Adamičeva žena Barbara. »Ampak delal ne bi prav nič vsakdanjega,« žebljico na glavico pri pretanjem orisu skladateljeve nravi dokončno zada hči Alenka Adamič. »Zanesljivo bi spet poskusil kaj novega. Kot je denimo pred dobrega pol stoletja zagrizel v jazz. Veste, takrat ga pri nas ni nihče igral. Ker je veljal za nezdravo ameriško propagando. Kar pa mojega očeta ni odvrnilo, ampak mu je dalo samo še večji zagon.«

Z luknjo v želodcu

Z orkestrom, v katerega je zbobnal uka željne z vseh vetrov, je tako v prestolnici nekdanje skupne države Jugoslavije zaigral – kaj drugega kot jazz. S katerim je prepričal. Vendar; samo občinstvo. Pri partijskem vodstvu pa je zanetil bes. Žuganje zato ni bila zadostna kazen. Ampak so mu pridali še delo v Albaniji. »Tam pa je bil večkrat lačen kot sit, saj mu kljub zagnanemu delu niso dali plače. S svojo iznajdljivostjo se je dokopal vsaj do toliko cvenka, da si je vsak dan kupil sendvič. Za kaj drugega pa ni imel. Ja, tako je vsaj pripovedoval,« se po stopinjah glasbene legende zazre 91-letna sestra Antonija, ki je z bratom stkala nepopisno pristne in klene vezi. Prijateljske in zavezniške.

»Ne, z bratom si nisva nikoli skočila v lase. Kako bi le mogla, če pa je bil vedno tako hudomušen. Prav vsako stvar je začinil s smehom. Celo o Albaniji je, kljub lakoti, govoril, kot bi bil na prečudovitem potovanju. No, res pa je, da mu tam sicer ni bilo posebno hudo, saj so ga določili za profesorja telovadbe. To pa mu je bilo pisano na kožo, kajti šport je imel, poleg glasbe seveda, zelo rad.« Še posebno je užival v plavanju, v čemer je bil daleč naokrog nepremagljiv. »Celo tebe je naučil plavalnih zamahov, se spomniš?« se Barbara zasuče k hčerki, ki iz pozabe na mah iztrga bogat šopek očetovih udejstvovanj. »Ja, tudi pri športu ni hotel ničesar zamuditi. Pozimi je smučal, poleti plaval in igral namizni tenis, ob sleherni priložnosti pa za hobi dirkal z avtomobilom. Ampak izključno z alfo romeo. Za kar se je namreč odločil, pri tem je vztrajal. Nič drugače ni bilo z italijanskimi avtomobili.«

Vratolomen padec

»Ja, bilo je še pred drugo vojno, ko je v italijanski reviji – oče je poleg italijanščine in nemščine govoril še srbsko, malo tudi rusko in francosko – zagledal takrat nov model znamke Alfa Romeo in hotel ga je dobiti za vsako ceno,« očetovo svetlo plat trme razgrne Alenka. »To pa to,« besedo naglo preprime pokojnikova sestra. »Prav zaradi trme je dosegel praktično vse, kar si je zadal. In žel je nemogoče.« Sobo napolni prešeren smeh. »Se spomniš, mama, kako smo hodili v Trst po nakupih? Zmeraj smo imeli s sabo dnevnik, v katerega smo zapisovali čas vožnje. In gorje je bilo, da smo do Postojne, kaj šele do Trsta prišli počasneje kot na hitri vožnji poprej. Ja, veliko smeha je bilo pri tem,« očetovo ljubezen do nagle vožnje povzame Alenka.

»Glavno, da je bil veter v laseh. No, pozabil pa ni niti na varnost. Pravzaprav je bila ta vedno na prvem mestu,« svojo plat zgodbe prida še 90-letna skladateljeva žena. »A prav pri avtu jo je, čeprav je še tako pazil, pošteno skupil. Ko je pregledoval motor, je segel preblizu propelerjev, in ta mu je odrezal konice treh prstov. A oče ni niti pisnil. Prav tako je bolečino spretno skrival, ko je med smučanjem na vodi vratolomno padel in si zlomil rebra. Ampak koncertov ni odpovedal. Ne, ne! Z neznosnimi bolečinami je nastopil, pri tem pa ni niti enkrat zajamral. Res je bil neomajen. Nobena ovira ga ni ustavila in zlepa ni odnehal. No, razen pri študiju prava. Tega je namreč obesil na klin.«

Izbral je svobodo

»Ja, ampak samo zato, ker odločitev za ta študij ni zrasla na njegovem zelniku,« pismo na plan izvleče sestra Antonija. In se potopi v vrstice, v katerih je Bojan Adamič med nastopi po Dalmaciji sprevidel, da mu pravo ne diši. Zato je očetu, pardon, papaju, kot ga je imenoval, brž napisal: »Dragi papa, s stališča normalnega, dobrega zemljana si bil prepričan, da je ta oblika službe, v kateri si bil tudi ti, zame najboljša. (Oče, ime mu je bilo Anton, je bil davčni uradnik, op. p.) A na žalost sem podedoval veliko ciganske krvi. Zato mi je ljubše, da hodim brez obleke in delam, kar sam hočem, kot da sem prvi minister z okovanimi rokami ali pa uradniški stroj.«

Zato je raje, in oče ga je pri tem podprl, izbral svobodo. Glasbo. Klavir in trobento. Komponiranje. Filmsko melodijo. Med drugim za film Vesna. »Svobodo pa je našel tudi pri fotografiranju. Že v gimnaziji se je ogrel zanj, midve z mamo pa sva bili prvi poskusni zajčici,« časovno kolesje v leta še pred drugo vojno vihro zavrti Antonija. »Pozneje je sicer začel s strastjo fotografirati pustne maske, zvest pa je ostal tudi portretom brez zastorov. Kako tudi ne, če pa so ga ljudje nepopisno zanimali. Na vsakem koraku je iskal stik z njimi in zmeraj jih je rad opazoval.«

Spoštovanje in drugačnost

V družbi tako še zdaleč ni samo pripovedoval raznovrstnih zgodb in uganjal norčij, ampak je bil v prvi vrsti dober poslušalec. »Ne, nikoli ni pozabil na mnenja drugih. Pravzaprav so mu ta veliko pomenila. Še posebno ko je ustvaril kakšno novo melodijo. Recimo tisto Ko boš prišla na Bled,« sestra zamrmra eno Adamičevih največjih uspešnic. »Ja, tudi mene je zmeraj vprašal, kaj mislim. Med drugim pri stvareh, ki sem jih pokronala,« je Alenka enakih misli s teto. »No, najprej mi je sicer razložil, zakaj on meni, da bi bilo treba stvari storiti drugače, ko je postregel z vsemi argumenti, pa je hotel slišati še moje mnenje. To še danes nadvse cenim. Kot mi je v ponos, da me je naučil spoštovanja in sprejemanja drugačnosti. Podučil me je torej o vsem, česar sam največkrat ni bil deležen. In to ne v tujini, ampak doma. O čemer je zapisal tudi naslednje: 'Sem Slovenec, ki je pač ostal doma in s tem napravil veliko, nepopravljivo neumnost... Ali pa ne!'«

Po lastni poti

»No, ampak njega v resnici ni nikoli gnalo v tujino. Nikoli ni hrepenel po tem, da bi zapustil domovino, saj je bil zaveden Slovenec,« je še dandanašnji neomajna Antonija. Takšna je tudi drža njene nečakinje. »Ja, kot je meni znano, je imel nemalo priložnosti, da bi jo podurhal onstran meja, kjer bi imel zanesljivo veliko manj preprek na poti do ciljev. Do ustvarjanja. Ne nazadnje do uspehov. Vedel je, da bi v tujini lahko bolje uspel, več zaslužil. Pa mu ni bilo mar za denar in tudi ne za slavo. Preprosto je imel rad domačo zemljo in vse njene lepote. Tudi Slovence je imel silno rad. Zato jih je tudi poskušal poučiti, naj se vendar ne zapiramo tako vase. Naj ne iščemo samo slabosti, ampak dobre reči. Predvsem pa je poskušal med ljudi vnesti več posluha za tolerantnost in drugačnost. Za ta korak naprej se je pravzaprav boril na vso moč. Ne glede na rezultate,« klepet ob kavi zaokroži Alenka.

»Ja, tudi Bojan je oboževal kavo. Vedno pa ji je pridal mleko,« se po praznih skodelicah razgleda Barbara. »Tudi vodo je rad pil. Pravzaprav drugega sploh ni maral. Še posebno ne alkohola, saj je bil prepričan, da bi ta utegnil zatreti njegov polet. Njegovo neustavljivo drugačnost,« še zadnjo misel poda Alenka v letu njenega očeta. Letu, ko iz omar grmijo še neslišane reči. Celo prezrte in zaradi Adamičeve svojevrstnosti tudi zatrte. Ker so bile njegove fotografije pač premaknjene. Skoraj vedno narobe osvetljene. Ker je poskušal vse, kar je med fotografi veljalo za greh, kreativno predrugačiti. Se odmakniti od prehojenih poti. In jo ubrati po svoje. Da le ne bi postal kopija drugih.