Tiskane izdaje
Raša je bila rudarsko mesto. Preteklik uporabljamo, ker je rudnik deloval do leta 1966, od tedaj je to kraj s podobnim vsakdanjikom kot mnogi drugi v Istri. Že od 18. stoletja je bilo znano, da so pod območjem, kjer je zdaj naselje z nekaj več kot 1800 prebivalci, izdatne količine premoga. Zato je italijanski diktator Benito Mussolini dal izsušiti morje, ki se je v dolgem rokavu razlivalo v notranjost, in ukazal zgraditi eno izmed načrtovanih mest (città di fondazione), narejenih njemu v slavo in čast.
Raša je imela v primerjavi z drugimi dučejevimi mesti vsaj to srečo, da je dobila ime po reki Raši (Arsia), in ne kakšne spakedranke, kot je recimo Mussolinia. In še eno srečo je imela: da jo je – več kot paradoksalno – zasnoval judovski arhitekt, to je bil Gustavo Pulitzer Finali. Čeravno je snoval kraj, ki je moral izžarevati ideologijo, je našel subtilne načine, da se ji je hkrati posmehoval. Mladen Bajramovič, ki je kljub komaj 26. letom izvrsten upovedovalec krajevne preteklosti, se je ustavil na trgu. Ta naj bi izžareval moč voditelja, a mu je arhitekt namenil govornico, ki je brez opozorila najbrž niti opazili ne bi. »Mesto je vsebovalo simbole fašizma, a so bili neopazni. Recimo dvojni oboki posnemajo rimske oboke, a hkrati ponazarjajo črko M,« je nizal podrobnosti.
Ideologija
Veliko bolj vidna je cerkev Sv. Barbare in tudi bistveno bolj izžareva duha kraja: zvonik ima obliko rudarske svetilke, cerkvena stavba pa narobe obrnjenega vagona. Nedavno so dobili novega župnika Ivana Mlikoto, ki se je s krajem in malim številom vernih duš šele seznanjal. »Za zdaj še vse opazujem,« je dejal, nasmejan na vsa usta. »Ampak ko sem si ogledoval stopnišče, sem pomislil, da je morala ljudi res voditi goreča vera, da so to zgradili.« Mladen, ki pozna vse vrste ideoloških posegov v kraj, se je le nasmehnil: »Da, da, toda to je bila druge vrste vera.«
Ko so se rudarji z družinami leta 1937 preselili v Rašo, je imela vse, kar bi si takratni sodobni človek lahko zaželel, za mnoge prišleke z revnih kmetij morda še preveč (menda so bili tudi primeri, ko se jim je zdela straniščna školjka še najbolj pripravna za napajanje krave). Lične hiše s po štirimi stanovanji so bile vsaj v času, ko so odprli naselje, skoraj za las podobne druga drugi. »Med njimi so bile le tri razlike: v terasi, barvah – bile so zelene in rjave – in obokih,« je med sprehodom po približno kilometer dolgi ulici, ki je spominjala na nekoliko dotrajano ulico glicinij, naštela Tajana. Vse so bile opremljene s telefonskimi priključki, vse so imele centralno ogrevanje in elektriko. Zaradi rudnika so nedaleč stran uredili termoelektrarno Vlaška (ki je zdaj osamljena razvalina) in z elektriko preskrbovali vso območje.
»Cetrti obrok«
Okoli hiš je infrastruktura, kakršno naj bi imelo vsako urejeno mestece: šola, vrtec, zdravstveni dom, bolnišnica, javna pralnica, celo olimpijski bazen so imeli. Pri merah zadnjega so malce pogledali čez prste, je dejal Mladen, ko smo postali ob zapuščenem bazenu. »Sodil je med olimpijske, čeprav je dolg le 33 metrov in tudi širok ni dovolj. Polnili so ga z odvečno vodo iz rudnika.« In ker je bilo te vode več kot dovolj (če je ne bi stalno izčrpavali, bi zalila rove), so naredili še kanal, pravzaprav rečico, kajti »vsako pravo mestece ima reko«, se je v razmišljanje arhitekta vživljal Mladen. Idejo popolnega mesta je Gustavo Pulitzer Finali po letu 1939, ko je zaradi svojega judovskega porekla zbežal v ZDA, baje uspešno prodajal na – Beverly Hillsu.
Za hišami, urejenih v dveh ulicah, so vrtovi, ob njih štirje hoteli za rudarje, pravzaprav samski domovi, a v veliko bolj lični podobi, ter eden za inženirje. Na drugi strani ceste je naselje vil. V »viletah«, razkošnih domovanjih za vodstvene delavce, so po vojni uredili stanovanja, prav tako v zdravstvenem domu. Bolnišnica je postal dom za ostarele, v rudarniški menzi je skladišče. »Temu smo rekli cetrti obrok,« sta v en glas povedala Mladen in Tajana. S poudarkom na cetrti, kajti njihovo narečje je cakavsko ali z Mladenovimi besedami: »Nimamo ne mehkega ne trdega (č, op. a.), razen izjemoma.«
Mladen v rudniku
Mnoge stavbe, ki so nekdaj ponazarjale svetlo prihodnost, so danes – kakor se pogosto zgodi s tehniško dediščino – osamljene, pošvedrane, prepišne … Tako kot osrednja stavba kraja: tista, skozi katero so v treh izmenah vstopali rudarji, se odpravili po garderobah, vzeli karbidovke, si nadeli čelade in odkorakali v temo. Na mogočni hiši visijo posamezne črke, ki le spominjajo na napis podjetja Prvomajska Raša, podjetja, ki je pozneje prevzelo osrednjo stavbo. Ko hodiš po njej, poka steklo pod nogami, povsod so razmetani uničeni kosi opreme in papirja, a s stopnišča še vedno sije marmor.
Mladen Bajramović se je iz vodnika po mestu spremenil v rudarja. Podrobnosti iz njihovega življenja je srkal od malega, bolj intenzivno pa, odkar je poskušal pri nekdanjem rudarju Ginu Jelčiću potešiti otroško radovednost. Gospod, ki ga je danes mogoče srečati, kako kroži po mestu na malem zelenem ponyju, je takoj zaznal priložnost, da se ohranijo pričevanja. »Z njim sem hodil v rudnik. Vsakič globje, a priznam: ko sem šel prvič, me je bilo grozno strah. Toda gospod Jeličić je imel izvrstne učne metode. Pustil me je samega, rekoč, da mora opraviti malo potrebo. Kmalu sem ugotovil, da ni nikamor šel, le mene je hotel pustiti samega.« Zdaj ga pri rudniku najbolj navdušuje dihotomija preteklosti in sedanjosti: v labirintu rovov, kjer je pred desetletji bobnelo od eksplozij in drugega trušča ter mrgolelo rudarjev, je lahko danes v popolni tišini.
Štiristo kilometrov rovov
V Mussolinijevih časih je v rudniku delalo kakih deset tisoč rudarjev. V mestu je sicer prostora za 2500 ljudi, a vozili so jih tudi od drugod. Še po drugi svetovni vojni je tam delalo od šest tisoč do sedem tisoč rudarjev, njihova delovišča so se razprostirala na vsega skupaj 400 kilometrih rovov. Na delovni vsakdanjik spominjajo ostanki tračnic, osameli in zarjaveli vagoni, stari dvigali, ki so ju dvigovali velikanski koluti jeklenih vrvi, zdaj deloma potopljeni v vodi in obdani s plastjo rje. Ob enem dvigalu so še vedno merilniki tlaka in hitrosti ter rudniška črna skrinjica. Nad vsem tem je na privzdignjenem stolu bedel strojnik.
»Tukaj je oddajal cingljajoče zvoke, ki so imeli različne pomene,« je pred že davno zapuščenim delovnim prostorom razlagal Mladen. Rovi so označeni z letnicami, zraven so vidni posegi poznejše ideologije. »Ker so v času Mussolinija čas šteli od leta, ko je prevzel oblast, so bile temu primerne tudi označbe – ob letu 1938 je tako še številka 16. V času socializma so te odstranili.«
In kakor ureditev na površju prikazuje nekakšno popolno skupnost, rovi izdajajo težko življenje rudarjev. V največji nesreči (in za posledicami po njej) jih je umrlo skoraj 400, bilo je leta 1940, na pragu vojne, zato je nad njo obvisel sum na sabotažo. Druga velika nesreča se je zgodila leta 1948, ko je umrlo skoraj 90 rudarjev. Tisti, ki jih ni ujel rov, so jih ugonobile pljučne bolezni, mnoge tudi alkoholizem. Raški premog je imel 12-odstotno vsebnost žvepla, ko so rudnik leta 1966 zaprli, je bila štiriodstotna, zdaj je še pol manjša.
Vse to je zgodba
»Ljudje se neradi spominjajo rudnika, ker je tako rekoč vsaka družina koga izgubila v njem,« je pripomnila Tajana. »Toda vse to je zgodba,« je dodal Mladen. »Dolgo smo se je sramovali. Zdaj ugotavljamo, da lahko od rudnika živimo drugače.« Mladen, sicer študent umetnostne zgodovine, se tako v vodnika spremeni tudi v projektu Istra inspirit in za obiskovalce ustvari Rudarsko republiko.
Na območju pred velikimi železnimi vrati, kjer je vhod v rudnik, zaveje hlad, nekakšna inverzija zraka – ali pa je to samo občutek, ki prežame obiskovalca, ko se zazre v napis Sretno! Meter za metrom je tema temnejša, hlad hladnejši, zvoki zamrejo, čas izgubi svojo moč. In ko se vračaš, v predor prodira svetloba. Mladen je ubesedil misli najbrž vsakogar, ki se vrača iz teme: »To je res prava luč na koncu tunela!«
