Tiskane izdaje
Razbiješ ploščice, da jih lahko nato spet sestaviš – to je mozaičarstvo, je Robert Lisac na svoji spletni strani opisal svojo dejavnost. Trditev namiguje tudi na druge, globlje pomene, saj je nastajanje mozaika podobno meditaciji. Ko ga ustvarjamo, se zaradi natančnega in premišljenega dela z glavo in rokami notranje umirimo, na koncu pa smo nagrajeni še z otipljivim rezultatom v obliki izdelka.
Robert je svoj prvi mozaik, mizno ploščo, naredil pred desetimi leti. »Z mozaično mizo sem se vse bolj poglabljal v to starodavno umetnost, ki je dala krila moji domišljiji. O tehniki sem se poučil iz knjig, saj splet takrat še ni bil tako preplavljen z informacijami vseh vrst,« je povedal, ko smo ga ujeli med ustvarjanjem.
Nenehno išče nove izzive
Vezana plošča, lepilo mekol, koščki keramike in klešče so njegovo orodja. Lani je dopolnil štiri desetletja, diplomiral je na fakulteti za šport, v življenju pa se je ukvarjal že z veliko različnimi zadevami. Je pač človek, ki rad išče nove izzive (ali pa ga ti poiščejo), in očitno mu uspeva vse, česar se loti. Zna odlično združevati fizični in duhovni svet.
»Počel sem že marsikaj. Moja najdaljša faza, čas aktivnega posvečanja borilnim veščinam, je trajala 31 let,« se nasmehne, ko ga povprašam po življenjski poti. Otroštvo je preživel v Švici, kamor sta se starša preselila v 70. letih, nato pa je prišel študirat v Ljubljano.
Zdaj živi na Orlah, kjer je doma njegova življenjska sopotnica. Sprva je mozaike ustvarjal le zase, nato tudi za druge. Ko je začutil, da ima dovolj znanja, je začel poučevati še druge in pripravil je že več delavnic. Udeležujejo se jih različni ljudje, ki se želijo naučiti ustvarjanja v tej starodavni tehniki.
Nazadnje se loti oči
»Neizmerno uživam v vlogi pedagoga. Pri mozaičarstvu je rezultat učnega procesa opazen in otipljiv. Ko vidim navdušene, nasmejane in ponosne obraze tečajnikov in seveda njihove mojstrovine, se začenjam zavedati, kako srečen sem, da mi je dano delati natanko to, kar me notranje izpolnjuje,« je dejal. Medtem ko prelistavava knjigo portretov, ki mu jo je podarila sestra, se izkaže, da se zadnja leta posveča predvsem portretom.
»Tale je bil moj prvi,« pokaže na fotografijo mozaika portreta mladega para. »Po izdelavi senc se vidi, da še nisem bil najbolj vešč, a prijatelja, ki sta mozaik dobila za poročno darilo, sta bila navdušena.« Vrstijo se še drugi obrazi, med katerimi izstopa portret moškega z očali, v ozadju je vidna stilizirana podoba saksofona medeninaste barve. Robert ga je naredil po sestrinem naročilu – za 50. rojstni dan ga je podarila prijatelju.
Portret je velik 90 krat 110 centimetrov in je nastajal več kot 80 ur, sestavljen je iz več kot 10.000 koščkov. Ti so iz muranskega stekla in epoksi smol, saj koščkov, ki bi bili ustrezne barve za inštrument, ni našel. Portrete sicer izdeluje tudi iz drugih materialov, kamenčkov in lomljene keramike. Tako skrbi za reciklažo, saj uporablja ostanke keramičnih ploščic.
Do konca napeto
Iznašel je tudi zanimiv material, ki deluje kot preproga iz niti, postavljenih pod 90-stopinjskim kotom. Na karton je navil prejo različnih barv in ga razrezal na koščke. Učinek je prav takšen, kakršnega si je želel – podoben tkani preprogi.
»Na vezano ploščo prilepim podlago, natisnjeno digitalno obdelano fotografijo obraza, nato začnem lepiti drobce barv, pri čemer sproti odstranjujem papir. Da dobim občutek za material, se v nasprotju z uveljavljeno prakso nazadnje lotim oči. Zato ostaja do konca napeto, ali bo podoba uspela ali ne.«
Najmanjša napaka je lahko usodna in včasih je treba po 40, 50 urah dela začeti znova. Izkušnje so pokazale, da so najbolj občutljiva točka zobje, zato najraje delam z obrazi, ki imajo usta zaprta. »Na koncu vmesne prostore zapolnim s fugirno maso, kot je to običajno pri mozaikih, še največkrat pa ne, saj se je pokazalo, da ne prispeva k boljšemu učinku, temveč nasprotno,« je razkril.
Razstava v Baslu
Najbolj ga privlačijo starejši obrazi, saj so polni zanimivih senc in globokih sporočil. Seveda je treba podobo opazovati od daleč, poudari, in oddalji svoj še nedokončan izdelek – portret legendarnega indijanskega poglavarja Sedečega bika, ki velja za utelešenje odpora severnoameriških Indijancev proti prodiranju evropskih priseljencev
Bil je zelo preudaren človek in med drugim je avtor izjave, da mora vsak premisliti, kaj lahko stori za svoje otroke in poznejše rodove. Robertu se je ta izjava zdela tako močna, da se je odločil, da bo njegov obraz ovekovečil v mozaični tehniki. Hiti ustvarjati, saj bo septembra razstavljal v Baslu, kjer je nekoč živela njihova družina, zdaj pa je tam še sestra, profesorica glasbe. Čeprav najraje ustvarja portrete, namerava za to priložnost narediti več pokrajinskih in abstraktnih. Razstava bo nekaj posebnega, saj bo skupaj z njim svoja dela predstavila tudi mama Majda, ki slika olja na platnu.
In kako je športno naravnani Robert zašel v mozaičarstvo, potem ko je delal v turizmu, marketingu, poleg službe opravljal še delo trenerja borilnih veščin (o tej tematiki je napisal knjigo Korak v neznano – pot pogumnih ), zdaj pa je pri varovanju?
Prebliski, ki se uresničijo
»To ni takšen preskok, kot je morda videti na prvi pogled. Poznavalci vedo, da so borilne veščine le praktični vidik vzhodnjaške filozofije in da z grobo silo nimajo povezave. Pravzaprav ne vem, zakaj me je pritegnilo mozaičarstvo. Vedno sem imel prebliske glede tega, kaj bi počel. Že kot otrok sem vedel, da bom pisal knjige [poleg omenjene tiskane je napisal več e-knjig, nazadnje priročnik za mozaičarske začetnike, ki ej na voljo na njegovi spletni strani] in da bom trener. Zdaj so očitno na vrsti ti portreti. Moj cilj je, da bi lahko opustil druge dejavnosti in se preživljal samo s tem. Moja želja je tudi, da bi z mozaiki okrasil kakšno vas, morda Orle, ali kakšno ulico, večjo steno. V tej tehniki so ne nazadnje narejene odmevne Hundertwasserjeve ali Gaudijeve stvaritve, ki na Dunaju oziroma v Barceloni privabljajo mnoge turiste.«
Nova usmeritev - minimalizem
Obdobje mozaičarstva Roberta Lisca kar traja in traja, se mu je pa na začetku leta pridružila nova življenjska usmeritev – zmerni minimalizem. Kot razlaga na svojem blogu, gre za poenostavljanje življenja na vseh ravneh. Pogosto je uvod v novo obdobje odstranitev odvečne krame iz stanovanja.
Robert je spremembe začel 14. februarja, na seznamu stvari, ki se jih je znebil, je zdaj že čez sedemsto črtic, pri čemer gre le za zunanjo manifestacijo tega, kar se vzporedno dogaja v človeku, spomni. V njegovi omari je ostalo manj kot pol oblačil, s seznama prijateljev na facebooku je odstranil vse, ki jih ne pozna ali jih ni nikoli videl v živo.
Po njegovem minimalizma ni mogoče enačiti z askezo, ker ne gre za odrekanje, temveč za to, da se znebimo odvečnega. V službo se, če je le mogoče, pelje s kolesom. Če na poti domov zavije še v vrtec, po hčerko, je neizmerno vesela. Pot traja malo dlje, a to je čas, ki je samo njun, kar je najpomembnejše.
