Tiskane izdaje
Če Branka Morenčiča, navdušenega zbiratelja in lastnika kakih šestdesetih primerkov tovrstne pisne kulture polpretekle zgodovine – še do konca meseca si jih je mogoče ogledati v Goriški knjižnici Franceta Bevka – pobarate, ali je njihovim naslednicam uspelo tako prepričljivo izraziti dušo tega dela zahodne Slovenije, pa utegnejo avtorji kasnejših posnetkov ostati z dolgim nosom.
Za hitro osvežitev zgodovinskega spomina: prve priprave na gradnjo Nove Gorice so stekle leta 1947, tedanji predsednik slovenske vlade Miha Marinko pa je na manifestacijskem zborovanju na Lijaku septembra istega leta zagotovil, da bodo zanjo zagotovili kar milijardo tedanjih dinarjev. Sledila je velika delovna akcija, v kateri je od 3. decembra 1947 do sredine novembra 1948 sodelovalo 25 mladinskih delovnih brigad s 5194 brigadirji iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Nastala je Nova Gorica.
Občina, nebotičnik
»Zdelo se mi je primerno, da prikažem samo tisti izsek zgodovine mesta, ko je Nova Gorica začela dejansko nastajati. Današnje razglednice z njeno podobo so fotografsko izjemno dodelane, a po mojem mnenju ne prikažejo ravno duha in utripa gradnje enega najmlajših slovenskih mest,« o nadvse zanimivi razstavi pove Branko Morenčič, ki v svoji zajetni zbirki hrani približno 110 razglednic Nove Gorice starejšega datuma.
Takšne je po besedah izkušenega zbiralca in člana izvršnega odbora Filatelistične zveze Slovenije danes težko dobiti, zato ne preseneča, da posamezni primerek šteje tudi petdeset evrov in več.
»Če jih zdaj ne bi zbral, kdo ve, če bi jih še našel čez pet let,« priznava. Mimo zgodb in anekdot o nastanku Nove Gorice seveda ne moreva. »Res je, o tem se veliko govori, res pa je tudi to, da si je takratni notranji minister Maček sem prišel pogledat, kje naj bi novo mesto postavili.
Ocenil je, da je za gradnjo Nove Gorice primernejša ta lokacija kot območje med Šempetrom, Vrtojbo in Mirnom, saj bi tam z morebitno gradnjo uničili veliko rodovitne zemlje, na tej strani pa je bilo vse skupaj veliko bolj močvirnato. Saj veste, kaj je bil tudi cilj gradnje Nove Gorice?« vpraša zatem. »Ja, frnaža, ja. Za gradnjo mesta so namreč potrebovali tudi material. In kopali so ga prav tu,« o opekarni, eni najprepoznavnejših značilnosti novega mesta, doda sogovornik.
Zanimivo, a večina brigadirjev je bila nastanjena prav v frnaži, nekdanji goriški opekarni z velikimi prostori, ogromnim dvoriščem in leseno halo, v kateri so imeli tudi večje prireditve. Poleg fizičnega dela na deloviščih bodoče Nove Gorice so namreč mladinci in mladinke po svojih močeh pomagali tudi pri obnovi okoliških vasi in gradnji zadružnih domov ter prirejali razne kulturne prireditve oziroma mitinge.
Kaj dati na razglednico
In kako je raslo novo mesto? V delovni akciji 13. junija 1948, ko so začeli graditi prvi stanovanjski blok, je v 76 delovnih brigadah sodelovalo več kot štiri tisoč brigadirjev. Ta dan še danes velja za rojstni datum Nove Gorice. Tako imenovanim »ruskim blokom«, ki so jih zgradili najprej, sta se pridružila še občinska stavba in nebotičnik. Pa magistrala.
In nato še večja naselja stanovanjskih blokov ter novi objekti s Kulturnim domom in Trgovsko hišo na čelu. »Nova Gorica je imela takrat samo dve monumentalni zgradbi: občino in železniško postajo. To sta bila tudi osrednja motiva večine razglednic iz tega časa, še zlasti železniška postaja. Nebotičnik je nastal malce kasneje,« pravi Branko Morenčič. Ker je bila gradnja Nove Gorice politični projekt, so po njegovem mnenju z razglednicami skrbeli tudi za promocijo novega mesta.
»Je pa res, da je bila kultura pisanja razglednic precej drugačna od današnje,« prizna. Jasno, tudi množičnejša. Čeprav jih na poštah takrat še nisi mogel kupiti. »Pošta je prodajala le pisma, dopisnice in znamke, drugega ne. Razglednice so največkrat prodajali v prodajalnah tobaka oziroma trafikah. In tu sta bili le dve: ena na avtobusni postaji in druga v Solkanu,« razloži sogovornik.
V oči pade tipičen primerek razglednice povojne Nove Gorice, iz leta 1965. Razglednica je pravzaprav sestavljanka: levo zgoraj je Nova Gorica, zraven restavracija na mejnem prehodu v Rožni Dolini, spodaj pa Solkanski most in spomenik padlim v Solkanu. Razglednico so poslali v Ljubljano, izdal jo je sicer zagrebški Generalturist.
Zagotovo bolj zanimiva je redka razglednica z jugoslovansko zastavo na Kekcu, ki so jo v prestolnico poslali junija 1971. Opaziti je mogoče bloke na Gregorčičevi ulici, Srednjo elektrotehniško šolo na Cankarjevi ulici, pozidan je že del Ledin z bloki na levi strani Cankarjeve ulice. Haha, sedanje NKBM še ni, kakor tudi ne Argonavtov na lokaciji zdajšnje Perle ...
Med najstarejšimi razglednica železniške postaje
A najbolj izjemne primerke Morenčič prihrani za konec. Med najstarejšimi je razglednica železniške postaje na slovenski strani iz leta 1914, najbolj zanimiv pa po izboru avtorja tisti, kjer pred postajo marširajo trije avstrijski vojaki. »Ko sem dobil to razglednico, sem bil vesel ves dan,« v smehu pove navdušeni zbiralec.
Kot beli dan je jasno, da se njegova zbirka ne začne ravno s koncem druge svetovne vojne ... Saj veste: Novo Gorico so resda začeli graditi po drugi svetovni vojni, a njena železniška postaja, kjer je danes Trg Evrope, skupni trg obeh Goric, ima veliko daljšo brado ...
Tako poznavalcu kot laiku razglednica s štirimi puhajočimi lokomotivami iz julija 1910 seveda ne more uiti. »Očitno so bile lokomotive pripeljane sem samo z namenom fotografiranja, saj za njimi ni kompozicije. Tudi ta razglednica je bila posneta z nadhoda za pešce preko železniške proge na zdajšnji Erjavčevi ulici, ki je bil med prvo svetovno vojno tako poškodovan, da so ga podrli,« je slišati strokovno mnenje. Še ena razglednica železniške postaje: tokrat je na strehi že viden napis o socializmu pod peterokrako zvezdo, ki je toliko let bodla italijanske nosove.
Iz avtobusa izstopajo turisti proti bližnjemu hotelu; za italijanskim vojakom pa je komaj vidna mejna žična ovira. Vsekakor so prizori s turisti nekoč očitno navduševali avtorje razglednic: na eni od njih – pravzaprav je ta reprodukcija barvne razglednice ob stoletnici soško-bohinjske proge iz leta 2006 – je tako mogoče občudovati čakanje izvoščkov na turiste iz prihajajočega vlaka.
Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so na razglednicah pred več kot stoletjem sporočali domov ... Ampak to je že druga zgodba.
