Tiskane izdaje
»Za poljubčke je dobil vse« je poročal časopis Nova doba. Bilo je leta 1924 in sodišče se je ukvarjalo z mladima prodajalkama, ki sta podlegli šarmu mesarja. Prav ta naslov je spet aktualen, kajti tako se imenuje »najnevarnejša razstava«, kot jo igrivo v senzacionalističnem slogu, značilnem za današnje poročanje o dogodkih iz črne kronike, opisujejo v Zgodovinskem arhivu Celje. Zbrali so nekaj primerov iz starih sodnih spisov in sinoči odprli razstavo.
Že misel na 1. november rada vzbudi srh in prav takšen, srhljiv, je bil večer tega dne leta 1938 v Celju. Ivanka Zakrajšek se tega ni zavedala, ampak se je zadovoljno sprehajala s svojim izvoljencem ter si v mislih bržkone slikala prizore večne sreče. Jurij Zabukovšek, ki je stopal ob njej, ni imel takih načrtov. Ivanka je bila plen, iz katerega je nameraval izvleči čim več dinarjev. Če ne drugače, z umorom. Ivanka je obležala brez diha, »zadrgnjena«, so ugotovili izvedenci. Ni dolgo trajalo, da so orožniki prišli na sled osumljencu in ga privedli pred sodnika.
»Z Zakrajškovo sem se spoznal v Ljubljani, v neki gostilni blizu kolodvora. Tam sva sedela pri mizi skupaj, pil je vsak svoje vino, potem sva se začela razgovarjati in se takrat sporazumela, da se bova dopisovala. (...) Ko sva v Ljubljani skupaj prenočila, sva tudi spolno občevala. (...) Ona je bila pa zelo strastna, tako da ji nisem mogel nikdar zadostiti. Tudi ko sva prišla v Celje in šla na moj dom, me je po poti poljubovala in že hotela sredi poti spolno občevati z menoj. Ker pa meni ni bilo za občevanje, ona pa ni odnehala, sem se odločil, da se jo znebim. Imela sva s seboj nekaj pelinkovca, ki sva ga skupaj pila. V njen del sem pa stresel nekaj arzena, nakar se je kmalu zgrudila nezavestna na tla ...«
Tole pričevanje 53-letnega Jurija Zabukovška je natipkano na tanek, skoraj prosojen papir, spravljen med številne druge listine, ki so se ukvarjale z umorom. Žrtev je pustil ležati na tleh, vzel je le njeno torbico, že prej pa mu je izročila 10.000 dinarjev, kolikor so znašali njeni prihranki – »s prošnjo, da jih nekaj shranim«. Zlatar in pleskar je imel arzen pri roki, kajti potreboval ga je pri svojem delu, toda še vedno ne toliko, da ga ne bi ostalo dovolj za »usmrtitev Zakrajškove«, kot je sam dodal. Preiskovalci so truplo izkopali, iskali v njem arzen, a ga niso našli. Ostalo je pri tem, da je žrtev umrla zaradi zadušitve, morilca pa je sodišče poslalo na vešala. Čas smrti: 13. september 1939, piše na mrliškooglednem listu.
»Zabukovšek je bil premeten možakar. Razmišljal je, kako bi prišel do denarja, najbolje od kakšne dote. Domislil se je, da bi dal oglas v časopis, in oglasila se je služkinja, ki je bila očitno dovolj zaupljiva, ter mu dala 10.000 dinarjev,« je po 75 letih poskušala dogodek rekonstruirati mag. Metka Bukošek, arhivistka in avtorica razstave. Pred njo je bila rjava mapa, polna tankih listov papirja, razglednic, Zabukovškovih potnih listov (nemškega in belgijskega) in fotografij žrtve, tudi ko je reva že ležala na parah.
O morilcu izvemo, da je bil poročen, a je njegova družina živela v Nemčiji, da se je zagledal v Apolonijo Sovinc, katere posestvo je bilo močno zadolženo, in si je hotel njeno naklonjenost kupiti tako, da ji je obljubljal pomoč, da je šel primer vse do Zagreba, ker je najbrž upal, da mu sodišče ne bo naložilo najvišje kazni ... Kljub temu je proces trajal le kakšne tri mesece; za njim je ostala mapa, ki je – vsaj v primerjavi z današnjimi sodbami – tako rekoč neznatna. »Za današnjimi primeri ostajajo škatle spisov, napisane v sila dolgočasnem jeziku,« je dodala sogovornica.
Več kot dvajset primerov
Na mizi Metke Bukovšek je bilo več kot dvajset spisov, ki jih je izbrskala iz zajetnega pravosodnega arhiva, za katerega skrbi dve desetletji. V tem, v čemer večina ljudi vidi silno duhamorno delo, ona vidi življenje ljudi in zgodi se, da jo sodni spis iz zaprtih prostorov zapelje na prosto, kjer, denimo, išče hišo, o kateri je prebirala. Primere, ki jih je izbrala, je naslovila tako, kakor bi bili naslovljeni v časopisju.
»Črna kronika je od nekdaj zanimala ljudi, le da so bili takratni zapisi ponavadi objavljeni na zadnjih straneh časopisa in tudi nota, ki je vela iz poročil, je bila predvsem poučna in vzgojna,« je poudaril direktor arhiva Borut Batagelj. Zdajšnji zapisi v črni kroniki so največkrat polni pomilovanja in senzacionalistični – kar pa ne pomeni, da so tragedije večje, kot so bile nekoč. »Kriminalna dejanja so pravzaprav podobna, razlika je morda v tem, da so nekatera zdaj le prekrški,« je razlagala Metka Bukošek. Pri izbiri iz tisočev sodnih listin (iz obdobja 1919–1955) sta jo vodili predvsem pestrost in »zgodba«. Izbrala je dokumente, ki jih je bilo najlaže dopolniti s fotografijami, razglednicami, predmeti ...
Naslovna zgodba »Za poljubčke je dobil vse« je, denimo, opremljena s starimi predmeti iz stekla in s katalogom steklenih izdelkov iz leta 1939. Zakaj? Ker se je dogajala v trgovini, ki se je ukvarjala s prodajo porcelana in steklovine. Bila je na Glavnem trgu v Celju, imenovala pa se je Julius Weiner in nasledniki. Tam sta v dvajsetih letih delali mladi prodajalki, ki sta se v kupčijo zapletli z lokalnim mesarjem ter mu prodajali izdelke za pol cene. Goljufiji so prišli na sled in dekleti obsodili na šest in štiri mesece strogega zapora, mesarja pa na tri mesece, ravno tako strogega zapora. »Nekateri sodni spisi so se pri opredeljevanju strogega zapora spustili tudi v podrobnosti, denimo, da morajo enkrat na mesec spati na trdem ležišču, samo ob kruhu in vodi,« je ponazorila Metka Bukošek. Lokalni časopis je povzel pripetljaj in nazorno opisal posledice – s prikritim sporočilom, da se takšne goljufije ne splačajo.
Jezik v časopisih in sodnih spisih je drugačen od današnjega, bistveno bolj omikan in slikovit, in prav to je avtorico razstave najbolj navduševalo, pa čeprav se za primeri skrivajo tragične zgodbe, ki so jo nemalokrat užalostile. Takšno zgodbo razkriva naslov Zet ji ni bil všeč. In bilo je dobesedno tako. Vincenc Horvat se je nič hudega sluteč priženil na kmetijo pri Vojniku. Kakor je bilo v navadi, so starši mladoporočencema izročili posestvo, v zameno pa so dobili preužitek (tako so rekli skrbi za starejše).
Vincenc je pridno delal na kmetiji in skrbel za ženo in dva otroka, toda tašči nikakor ni bil po volji in iskala je vse mogoče načine, da bi mu zagrenila življenje na kmetiji – dokler se njen gnev ni tako nakopičil, da je nagovorila Vincenčevega svaka, da ga je, ko se je odpravil spat, pobil s palico, medtem ko ga je ona držala, žena pa vse nemo opazovala. V sodnem spisu je spravljena skica dogodka, ki bolj spominja na otroško risbo kot resen dokument. »Takrat so bili stari in mladi pogosto prisiljeni živeti skupaj in ni bilo malo primerov, ko so poskušali starejši razveljaviti pogodbe ali kako drugače dobiti posestvo nazaj,« je arhivistka primer postavila v družbeni kontekst.
Ponarejevalec in kurja tatica
Precej drugačna, predvsem pa zabavna je zgodba o tatiču, ki si je izposodil kovanec in se lotil kovanja svojega denarja. Celo uspelo bi mu, če se ne bi oba kovanca znašla pri istem trafikantu. Ali tista o prebivalki rudarskega naselja v Hrastniku, ki jo je soseda zalotila, kako krade tuje kokoši. Zadeva je sosedo tako vznemirila, da se je kar sama lotila preiskave in iz pepela, kjer so pristale kokošine kosti, izbrskala ostanke ter jih odnesla na sodnijo. Drobci kosti so še vedno spravljeni v modri kuverti, ta pa v sodnem spisu celjskega arhiva. Tako kot telohova koreninica, ki jo je neko dekle iz Trbovelj uporabilo, da bi se rešilo nezaželene nosečnosti. K temu jo je že večkrat nagovoril njen fant, menda ji je celo grozil s smrtjo, če se zarodka ne bo znebila. Toda v tem primeru se je zapletlo in dekle je močno krvavelo. Fant je moral v zapor za leto in pol in plačati sodne stroške, kaznovana je bila tudi ženska, ki je opravljala splave (v več primerih, ne le tem).
Med zadevami, ki jih obravnava Zgodovinski arhiv Celje, so še prometna nesreča avtomobilskega dirkača Stjepana Šantavca iz leta 1952, poskus prebežništva, delavska nezgoda, majhna tatvina, poskus zavarovalniške goljufije, detomor, zloglasni velenjski roparji, zoofilija, pedofilija ... Čeravno je od primerov minilo že toliko časa, da se zdaj zdijo bolj iztočnica za pisce kriminalnih zgodb kot nekaj, kar se je zares zgodilo, so razstavi kljub vsemu dodali opozorilo: Ogled na lastno odgovornost!
