Reciklirana žehta v Stari Ljubljani

Ker so hišno perilo in obleke babic in prababic vse bolj pozabljeni, so jih povrnili v življenje z delavnico Smetumeta.

Objavljeno
09. september 2011 21.23
Posodobljeno
10. september 2011 09.00
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Morda bi se katera od lastnic starih spodnjic, segajočih čez kolena, zgrozila, ko bi videla, kako na široko so jih razobesili čez Levstikov trg v Stari Ljubljani, toda udeleženke delavnice kulturno-ekološkega društva Smetumet, ki so si pod njimi privoščile ustvarjalno popoldne, so v njih videle vse prej kot kaj intimnega. S kančkom ustvarjalnosti so jih večinoma spreminjale v krila, za katera so zatrjevale, da jih bodo oblekle tudi za na ulico.

»Kaj se tu dogaja?« sta skrbno urejeni najstnici z zanimanjem vprašali, ko sta prišli do precej velike skupine žensk, ki so brskale po dveh škatlah, polnih starih prtičkov, prtov, obrob, zaves, starih oblačil in drugih kosov belega perila. V nekatere so že zarezale škarje, na drugih so bile vidne sledi barvitih vzorčkov, ki jih je na njih puščal čopič ali improvizirana štampiljka na palici. »Tam so na voljo kosi. Oglejta si jih in med njimi kaj izberita, tam so naravne barve, s katerimi bomo s šablonami naredili potisk, tam bomo šivali. Jaz in Maja (Modrijan, op. p.) pa bova v pomoč,« jima je pojasnila ena od idejnih članic Smetumeta in voditeljica delavnice Urša Štrukelj, čez hlače že oblečena v nekakšen kilt iz prtičkov in zaves – enega prvih recikliranih ustvarjalnih dosežkov tega dne.

Pomoč Smetumeta, ki si s svojimi akcijami in delavnicami prizadeva ustaviti zblaznelo kapitalistično logiko proizvodnje novih in novih izdelkov in zato stare predmete in odpadne materiale pogosto spravlja v ponoven obtok, je bila zato logična izbira vodstva Galerije Ars. Opazilo je namreč, da za stara oblačila in kose perila ni več velikega zanimanja, poleg tega jih v današnjih časih prepogosto dokončno zavržemo, četudi bi jih lahko z manjšimi posegi spremenili v kaj ponovno uporabnega.

»S to akcijo smo hoteli ljudi ozavestiti tudi o lepoti in edinstvenosti starih tekstilnih kosov, ki so pogosto bogato okrašeni z različnimi tehnikami ročnega dela. Podobno kot druge starine so tudi ti kosi vse redkejši, zato lepi in ohranjeni dosegajo precej visoke cene. Pred kratkim smo, denimo, prodali prečudovit prt za 1200 evrov,« je povedala Sonja Bezenšek iz Galerije Ars. Tudi sama še vedno hrani kose tekstila iz babičine zapuščine, med katerimi so tisti s trajnimi madeži, nepopolni in raztrgani končali v tokratni reciklaži.

Do tja je Galo in Lucijo, sedmošolki in sestrični, pripeljalo obvestilo, ki ga je Gaja opazila na galerijskih vratih, kamor prihaja po potrebščine za likovno ustvarjanje. »Tudi mami me je opomnila in zdaj sva tu. Na srečo zdaj še ni preveč šolskih obveznosti, take delavnice pa se mi zdijo zelo fajn. Nisem še tiskala, sploh pa ne na stare obleke. Zamislila sem si vzglavnik in ga nameravam potiskati z različnimi vzorci,« je svoj načrt razkrilo temnolaso dekle, držeč namizni prtič v roki.

V skupini, ki je nenehno dvigovala v zrak kose in pri tem tuhtala, v kaj bi jih lahko spremenila, ni bilo opaziti moških, vsaj takih, ki bi sodelovali, ne. Le tu in tam kakšen spremljevalec in nekaj malčkov. »Kaj pa ti? Si boš pas naredil?« je Urša Štrukelj vprašala enega od fantičev, ki je bil s svojim izdelkom že skoraj pri koncu.

Z improvizirano štampiljko je namreč že precej potiskal izvezeno obrobo, ki je nekoč najbrž krasila rob police v kakšni kredenci. »Ja, super! Zdaj pa ti dam še rumeno barvo,« je rekla oblikovalka. »Iz česa so te barve? Nisem slišala...« se je že zanimala ena od gospa. »To so naravne barve iz koprive, kurkume, bezgovih jagod, oreha in kane.« »Kako pa jih narediš?« »Z zelo malo vode, ki jo pokuhaš in nato precediš, tako da dobiš čim gostejšo zmes.« »In kako jo potem utrdiš?« je radovednost vzbujal tudi nadaljnji postopek. »S kisom poliješ in pustiš nekaj časa, samo oprati se ne sme s preveč agresivnimi sredstvi, le s kakšnimi pralnimi oreščki in sodo, tako bolj do narave prijazno.«

Precej delavno razpoložena se je zdela tudi trojica gospa, ki je za eno od mizic stoje parala, vbadala poskusni šiv in preizkušala, kaj bi star kos spremenilo v povsem novega. Cirila, gospa z rdečimi očali, je pojasnila, da bo tako kot gospodična zraven naredila krilo. In kaj je bilo do zdaj? »Tudi krilo. Ne vem pa še, za kakšne spremembe se bom odločila: morda ga bom potiskala, tu spodaj pa kaj zašila. Pas bom vsekakor spremenila – razširila, ker mi ta ozki ni najbolj všeč,« je zatopljena v paranje razlagala sogovornica, ki je drugače bolj kot šivanju zavezana pletenju. Gospo Lenčo, kakor se je predstavila njena soseda, je bilo prej videti, kako si je čez turkizno srajco oblekla belo starinsko obleko ter na glas razmišljala, ali bi naramnice nadomestila s čipkastimi. »Ja, jaz sem bila malo prej model,« je prikimala opazki. »Pa je ostalo pri tisti zamisli?« »Najbrž je. Kaj pa vi? Imate morda šivalni stroj za posodit? Ja, tudi vam moram vrniti kakšno vprašanje,« se je mimogrede pošalila na račun izpraševalke.

Medtem ko so oblikovalki zaposlovala vprašanja, kako bi potiskali te »rjave fleke«, je šivalni stroj na prostem nizal šive. Tokrat je bila za njim Tadeja, ena od članic opisane trojice. »Našla sem hlače, tako rekoč stare spodnjice, jih malo preuredila in upam, da mi bo uspelo izdelati krilo. Tu, kjer je malo popackano, bom prekrila z barvami, drugače pa je zelo priročen model za predelavo, ker ima v pasu že trak,« je opisala bodoči kos, za katerega je upala, da ji bo uspel dovolj dobro tudi za nošenje. Za šivalni stroj pogosto sede tudi doma, je rekla, šivati pa se je naučila pri gospodinjskem pouku v 5. razredu osnovne šole.

Prepričana je, da se iz starih oblačil, ki so jih zapustili strici, tete, dedki in babice, da izdelati marsikaj lepega, poleg tega stare kose zaradi višje kakovosti odlikuje tudi večja vzdržljivost. »Materiali, ki jih kupiš danes, se že po nekaj pranjih utegnejo povsem izrabiti,« je poudarila sogovornica. Medtem je britanski par, ki ga je pritegnila gneča na Jurčičevem trgu, med kosi za reciklažo našel izvezeno staro laneno obleko in ročno izdelan prtiček. In ju naposled kupil takšna, kakršna je našel.