Replike secesijskih stekel v Galeriji Emporium

Pritličje nekdanje Urbančeve hiše na Prešernovem trgu v Ljubljani je po zaslugi mojstra jedkanega stekla Aleša Lombergarja znova bogato okrašeno.

pon, 03.09.2012, 18:00
Original v kavarni?

Prvotna šipa, ki je tudi zaradi starosti bolj zelena od replik, bo predvidoma na ogled v okviru sodobne muzejske predstavitve zgodovine palače Urbanc v najvišji etaži, kjer že nekaj časa obljubljajo odprtje kavarne. Stavba je ena izmed naših ključnih celostnih secesijskih umetnin, kjer se kaže močna težnja po modernosti, želja po olepšanju vsakdanjega življenja in hotenje po odpravljanju meje med visoko in uporabno umetnostjo – umetno obrtjo, dodaja Marija Režek Kambič.

Čeravno danes k vstopu v Galerijo Emporium na Prešernovem trgu v Ljubljani poleg razvpitih znamk vabi glasna glasba, je v nekdanji prestižni trgovski hiši Urbanc še nekaj, kar opominja na njeno nekdanjo slavo. Pet velikih jedkanih stekel s secesijskim vzorcem. Šesto bodo vgradili v kratkem.

Ta stekla je mojster jedkanja Aleš Lombergar s pomočjo višje konservatorke Marije Režek Kambič rekonstruiral iz edinega ohranjenega jedkanega stekla in črepinj drugega. Zgodba o črepinjah, ki jih je rešil pred smetišnico in pozabo leta 1989, se sliši kot romantična pripovedka s preloma stoletja.

»Ko sem se prvega dne tistega novega leta sprehodil po prazni Ljubljani, sem zgrožen opazil, da se je na silvestrovo nekdo znesel nad prvo levo izložbo Centromerkurja. A notranje okno ni bilo zastekljeno z navadnim steklom, ampak z enim najlepših secesijskih jedkanih stekel v Ljubljani. Naslednji dan navsezgodaj sem prosil direktorja, ali smem odnesti koščke, ki so jih prav takrat čistilke pometale na kup. Shranil sem jih v svojem ateljeju in tam so čakale dolgih dvaindvajset let,« pripoveduje sogovornik, eden poslednjih, če ne poslednji evropski mojster te obrti, ki je zlate čase doživljala v zadnjih desetletjih 19. stoletja in tja do prve svetovne vojne.

Aleš Lombergar je bil eden redkih, ki so vedeli, da se za prodajnimi policami v pritličju takratnega Centromerkurja skrivajo tako edinstveni primerki jedkanega stekla. Pred pogledi od zunaj so jih namreč zakrivale zavese oziroma izložbe. S fotografom Draganom Arriglerjem sta leta 1985 po Ljubljani posnela zelo veliko primerkov, od katerih jih danes mnogo ni več na svojem mestu – bodisi so jih v zadnjih dveh desetletjih lastninjenja izmaknili posamezniki bodisi so jih tudi po Lombergarjevi zaslugi shranili v muzeju.

Prestižen dodatek

»Po dogovoru z direktorjem sva se neko nedeljo lotila tudi fotografiranja jedkanega stekla takratnega Centromerkurja; umaknili smo vse police, odstranili zavese in z oken še papir, spraznili izložbo ter pomili notranje in zunanje izložbeno okno, toda ko je Dragan postavil kamero, je rekel: 'Ne morem. Šipa je tako velika, da v njej dobim povsem ostro frančiškansko cerkev.' Da bi posnela jedkano steklo v celoti, bi potrebovala ogromno črno platno, tega pa tisto nedeljo nisva mogla dobiti. Nastal je samo posnetek detajla. Je pa zanimivo, da stekel, ki so si bila med sabo različna, nihče nikoli ni fotografiral. Videti jih ni bilo niti na zelo pomembni razstavi fotografij ljubljanskih jedkanih stekel, ki jo je leta 1971 postavil umetnostni zgodovinar in konservator Milan Železnik z ženo Marijo,« razlaga Aleš Lombergar.

Prepričan je, da je bilo tako lepih in velikih jedkanih stekel, s kakršnimi se je ponašala Urbančeva hiša, v Evropi izdelanih zelo malo. Povsem celo se je ohranilo samo eno. Bila so prestižen »dodatek« k hiši, saj je spodnji, satinirani del ustvarjal ozadje za razstavljene izdelke in zakrival pogled na prodajalce, hkrati pa je zgornji, prozorni del odpiral pogled na veličastno stopnišče in vabil v notranjost.

»Bila so ulita v dvojni debelini in brušena, morda edina v Ljubljani s pravilno optiko, v katerih slika ni zavalovila, ko si šel mimo. Zato so bila prava investicija v primerjavi z vlečenim steklom, kakršno je imela velika večina oken v Ljubljani, tudi jedkanim. Stekla so posebna tako po velikosti – dva krat tri metre – kot po lepoti. Lepših še nisem videl, čeprav, verjemite, po Evropi najbrž nisem prezrl nobenega. Zaman bi kaj takega iskali v Parizu. Res pa je, da so se mnoga razbila med drugo svetovno vojno, še zlasti v Nemčiji in Avstriji,« poudarja Lombergar. Meni, da je z njihovo rekonstrukcijo dosegel vrhunec svoje poklicne poti.

Sestavljanje črepinj

Z družino Kosler, ki je leta 2006 z denacionalizacijo dobila stavbo iz leta 1903
, so se o izdelavi replik začeli pogovarjati še pred obnovo. Toda naročilo je prišlo šele lani poleti. Pričakoval je, da ga bodo končali v šestih mesecih, a se je zavleklo na devet.

Največ težav so imeli s formatom in težo pa tudi z rekonstrukcijo vzorca, ki so ga sestavili iz ohranjene šipe in črepinj, na katerih sta bila dva različna motiva. Pomagal mu je sin Domen, priznani umetnik s področja digitalnih medijev, osnutke pa so uskladili z višjo konservatorko Marijo Režek Kambič z ljubljanske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Kot pojasnjuje, se cvetovi, lističi, linije in brstiči pojavljajo na vseh steklih, kompozicijsko pa so prilagojeni dimenzijam stekla in tako ustvarjajo različne motive. Floralni motivi po njenih besedah bolj spominjajo na daljne belgijske vzore art nouveaja kot na nam bližnjo avstrijsko secesijsko okrasje. Na ohranjenem steklu tudi ni videti podpisa delavnice.

Ker v kletno delavnico Aleša Lombergarja na Wolfovi ulici ni bilo mogoče spraviti šest kvadratnih metrov velikega stekla, sta se z dolgoletnim sodelavcem Mariem Cacovichem dela lotila v opuščeni industrijski hali na obrobju Ljubljane.

»Odločili smo se za vzdržljivejše kaljeno steklo, ubrati pa smo morali tudi povsem drugačno tehnologijo. Pri jedkanih steklih je zelo pomembno, da jih kislina zelo hitro zalije, tako velikega pa vodoravno sploh ni mogoče potopiti vanjo. Ker kislina pa ne jedka samo v globino, ampak tudi bočno, je bilo treba upoštevati še to. Po veliko preizkusih na formatu meter krat meter in pol smo končno dobili zadovoljiv rezultat. Samo za izdelavo zadnje, pri kateri smo bili že zelo uigrani, smo potrebovali dvajset dni,« navede sogovornik.

Bogatejši za opisane izkušnje danes projekta ne bi mogel izpeljati bolje, pravi, občuduje pa predhodnike, ki jim je to uspelo na krhkem navadnem steklu.

Prijavi sovražni govor