Tiskane izdaje
Ob robu smučišča so na čistinah okoli nesteptanega snega poležavali in posedali zlati prinašalci, labradorci, mejni škotski ovčarji, avstralski ovčarji, belgijska ter po en švicarski in češki ovčar. Nekateri so tiho ležali na svojih odejah; njihovo napetost je bilo čutiti zgolj po vztrajnem strmenju v smer, kjer so nazadnje videli svoje vodnike. Drugi so nestrpnost kazali z občasnim neučakanim laježem ali otožnim bevskom. Na prvi pogled se niso razlikovali od običajnih pasjih hišnih ljubljencev, izdajale so jih le ovratnice, na katerih je v različnih jezikih – odvisno od jezika njihovega lastnika – pisalo: reševalni pes.
Izpitni kandidati iz Slovenije, Italije, Avstrije in daljne Finske in njihovi vodniki so čakali, da bodo pokazali svoje znanje poslušnosti in iskanja pogrešanih pod plazovi na izpitih, ki jih je pod okriljem Mednarodne organizacije za reševalne pse (IRO) organiziralo Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije. Pod budnim očesom dveh IRO sodnikov iz Avstrije so opravljali izpite na dveh zahtevnostnih stopnjah, A in B. Pri izpitu iz poslušnosti so vaje na obeh stopnjah enake, na ravni B je večja le zahtevana natančnost izvedbe. Pri iskanju pod plazovi so psi, ki so opravljali izpit na stopnji A, iskali dve pogrešani osebi na 8000 kvadratnih metrih, izpitni kandidati na drugi stopnji pa tri osebe na 12.000 kvadratnih metrih iskalne površine. Poleg tega so imeli vsi psi pet minut časa za iskanje lavinske žolne, dokazati so morali tudi, da se ne bojijo poka iz strelnega orožja in vožnje v prikolici, priključene na snežne sani.
Dve leti priprav na izpit
Vodnik, ki hoče biti aktiven v katerem od društev vodnikov reševalnih psov in sodelovati v mednarodnih reševalnih akcijah, mora s psom vsaj enkrat uspešno opraviti zgoraj naštete izpite, vsaj enkrat na leto oziroma odvisno od pravil društva, katerega član je, pa jih tudi obnavljati. Drugi namen organizacije takšnih izpitov je denar, ki ga IRO nakaže organizatorju za vsak uspešno opravljen izpit. Ta je pomemben vir financiranja delovanja društva.
»Vodnik za ustrezno pripravo psa na opravljanje teh izpitov potrebuje dve do tri leta, a kljub temu pes potrebuje dodatno rutino,« je povedal predsednik Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije Borut Modic. Sam je tokrat opravljal izpite z dvema psoma: petletno Isho, ki je že izkušena reševalka, in njenim »sinom« Rayem, ki je svoje znanje pokazal prvič. Z 20 meseci je bil najmlajši izpitni kandidat; najnižja starost za prijavo na izpit je namreč 18 mesecev. Prej so psi še preveč otročji, kar se pozna tudi Rayu. »Pri izpitu iz poslušnosti je uprizoril pravi šov. Vse je naredil prav, potem pa ga je začel 'biksati'. Pokazal sem mu, naj gre naprej, on pa je odletel v levo. Ob strelu je ušel z mesta. Staremu psu se to ne more zgoditi.« Vendar si Borut zaradi tega ni belil glave. Ray bo nedvomno dober reševalec, saj ima ogromno željo po delu.
»Lea, si ti na vrsti?« je ogovoril Borut dekle z mejno škotsko ovčarko. »O šit!« se je zavedla in odvihrala na poligon za izpit iz poslušnosti v kotanjo med smučarskima progama. »Ne šit, izpit!« se je zahehetal Borut. Ko sta bili kandidatki že na poligonu, je Borut z vrha kotanje – vodnikov in psov med izpitom ne sme nič motiti – komentiral dogajanje. »Zdaj ji je vrgla port (predmet, ki ga mora pes prinesti vodniku, op. p.).« Psička ji ga je strumno prinesla, vendar je ob tem lajala, kar je prepovedano. Sledila je vaja »sedi«. Lea je šla do konca poligona, psička pa je morala obsedeti na sredini. Ob odpoklicu ji je naenkrat ukazala prostor in morala je obležati. Nato je na ukaz morala vstati in ne narediti koraka naprej. Naposled jo je Lea odpoklicala k sebi. »Poglej, kako je negotova,« je Borut komentiral upočasnitev psičkinega teka do vodnice. »Čuti njeno nervozo, zato ne ve natančno, kaj bi.« To jima bo gotovo odbilo nekaj točk.
Rezki pok pištole
Sodnik je preveril še, kako jima gre prenašanje v naročju. Psička je morala skočiti na privzdignjeno snežno polico, Lea pa jo je vzela v naročje in predala drugi osebi, ki jo je odnesla deset metrov od vodnice. Ko jo je spustila na tla, je morala psička nepremično obstati tam, dokler je Lea ni odpoklicala. Tudi to vajo je vzorno izpeljala. Sledilo je še usmerjanje na daljavo, pri katerem jo je Lea z ukazi usmerjala od enega do drugega nahrbtnika na poligonu.
Čeprav ni šlo brez napak, sta Lea in njena psička opravili izpit iz poslušnosti na stopnji B. Italijanu Sandru Giovaninniju tokrat ni uspelo. Avstralska ovčarka Noa se je ustrašila rezkega poka iz pištole in poskočila, čeprav bi morala mirno obsedeti na mestu. S Sandrom sta bila diskvalificirana, vendar ta na psičko ni bil jezen. »Saj ni stroj, ampak žival. Številni avstralski in mejni škotski ovčarji so bolj občutljivi na zvok poka od drugih pasem, to moraš sprejeti,« je dejal vitki gospod.
Dobra pri iskanju pogrešanih
Pred letom je Noa brez težav opravila izpit iz poslušnosti na stopnji A, tudi streljanje je ni preplašilo. »Zelo dobra je pri iskanju pogrešanih na ravnem terenu, ker je hitra in vzdržljiva. Pred dvema letoma je v reševalni akciji našla dva mrtva in enega preživelega,« jo je pohvalil. Sandro, ki je 12 let član organizacije vodnikov reševalnih psov v Trentinu Explorer, na izpite v organizaciji Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije prihaja več let, »ker smo se spoprijateljili in so dobra organizacija«. Ob drevesu ga je čakala privezana avstralska ovčarka Lea, v prtljažniku avtomobila pa je drnjohal 17-letnik, ki je že prestar za reševanje.
Na poligonu za iskanje pod plazovi je vodja delovišča Primož Okorn razložil, kako psi iščejo pogrešane. Te skrijejo v luknje, »grobove«, in jih zasujejo z metrom ali dvema snega. Pes, ki pogrešanega išče samostojno, mora priti na sled njegovemu vonju – zavoha ga, tudi če je zasut sedem metrov pod snegom – in vodnika s kopanjem ter včasih tudi z laježem opozoriti, da ga je našel. Vodnik na položaj pogrešanega postavi zastavico, reševalna ekipa pa jo pride izkopat. Psi, ki so opravljali izpite na stopnji A, so morali dva pogrešana najti v 15 minutah, drugi tri pogrešane v pol ure.
Finka Païvi Ikonen je čakala na vrsto za izpit s petletnim mejnim škotskim ovčarjem Karkkijem, družbo sta jima delala Nina Pulli in njen labradorec Velho, kar v finščini pomeni čarovnik. »Črne magije?« sem jo vprašala, ker je bil pes črn. »Ne, dober čarovnik, kot Harry Potter,« se je nasmehnila Nina. Gospe sta članici finske mednarodne ekipe vodnikov reševalnih psov, v Bohinj pa sta prišli na tečaj iskanja pogrešanih v plazovih, ki ga je prejšnji teden organiziralo Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije. »Na Finskem imamo veliko snega, nimamo pa veliko gora, torej tudi plazov ne.
Osip na izpitih je lahko dokaj velik, je povedal Borut Modic, a tokrat je na izpitu iz iskanja pod plazovi padel le en pes, nas je obvestil avstrijski sodnik Gerd Thanner. Pa še ta ni opravil izpita zaradi vodnikove napake. Delu je sledila igra. Nekateri lastniki psov so jih odvezali s povodcev in psi so se veselo zapodili po belih strminah. Tudi pred njimi je bilo nekaj dni šolskih počitnic.
