Tiskane izdaje
V romsko naselje Smrekec v Grosupljem je Lili Zupančič prvič prišla na prakso med študijem socialnega dela, ker si je želela izzivov, »ne pa dela v domu za starejše«. Kot prostovoljka v društvu, ki ga je pomagala ustanoviti, izvaja aktivnosti, ki Romom pomagajo iz položaja tretjerazrednih državljanov, njihovim otrokom pa prek Centra za socialno delo Grosuplje pomaga pri učenju.
Društvo Romi gredo naprej, v katerem deluje z drugimi prostovoljkami, se ves čas spopada s pomanjkanjem denarja, zaradi česar dejavnosti v naseljih pogosto klesti na najnujnejše. Lili Zupančič je zaradi tega težko, saj si želi, da društvo ne bi delovalo le na prostovoljtvu, ampak bi pridobilo zaposlenega. Redno terensko delo z Romi je po njenem nujno, saj tako pridobijo veliko novega znanja in so manj odvisni od pomoči Neromov.
Lili se je konec decembra iztekla zaposlitev prek grosupeljskega centra za socialno delo, ki po novem letu ne bo zaposlil drugega delavca za terensko delo z Romi. Razmere v naseljih se bodo spet poslabšale, je prepričana Lili. Kot prostovoljka ne zmore pokriti vseh potreb, saj skromna sredstva društva pogosto pomenijo tudi, da mora dejavnosti v naseljih financirati iz lastnega žepa. Lili pa mora ne nazadnje poskrbeti tudi za svoj socialni položaj. Ta je značilen za »generacijo 500 evrov«, ki je tako rekoč čez noč postala generacija prostovoljcev.
Če je župan dober človek ...
V Grosuplju je pet romskih naselij, v njih živi približno 200 Romov. Smrekec je z okoli stotimi prebivalci največje. »To je povsem običajno romsko naselje na Dolenjskem. Marsikje drugje, na primer v Ribnici in Dobruški vasi, je še slabše. Tam nimajo prostora za delo z otroki, z razmerami v naseljih se ne ukvarja skoraj nobena institucija,« pripoveduje Lili, ko se mimo obrtne cone peljemo proti naselju.
Grosupeljska občina je Rome na zemljišče »prisilno« preselila leta 2000 z obljubo, da bodo dobili elektriko in vodo. To se je deloma uresničilo šele po štirih letih. Ob prihodu je Rome čakalo nekaj bivalnih kontejnerjev, lesene barake, okoli katerih postopajo najrazličnejše domače živali, so zgradili sami.
Lili je prepričana, da so razmere, v katerih živijo Romi, in odnos večinskega prebivalstva do njih močno odvisni od županove naklonjenosti. »Kjer so razmere boljše, je jasno, da je župan dober človek. Če pa ta o izboljšanju položaja Romov noče nič slišati, na koncu ostaneš sam.«
Pomembne so tudi druge institucije, »kot so center za socialno delo, šola, policija, zdravstveni dom, zavod za zaposlovanje in upravna enota. »Če bi te sodelovale, bi bilo že hitro manj izgredov in kraj. Bolj zadovoljni bi bili tako občani kot Romi.« Toda pogosteje se dogaja, da so poleg Romov stigmatizirani tudi tisti javni uslužbenci, ki jim hočejo pomagati, od učiteljic do socialnih delavk in uradnic na upravni enoti. »Vsi smo na repu družbene lestvice.« Da bi se odnos med romskim in večinskim prebivalstvom izboljšal, bi se morali potruditi oboji, toda prvi korak bi vendarle morali storiti večinski prebivalci, meni Lili.
Prednostni nalogi sta ureditev bivanjskih razmer in izobraževanje romskih otrok. »Tako malo bi bilo treba, da bi bila romska problematika rešena. Sama vidim, kaj vse je mogoče narediti s 100 evri.« V kontejnerju, porisanem z otroškimi risbami in popisanem z besedami žunka (v dolenjski romščini žoga), čhavoro (fant), letrika (avto) in čar (travnik), je Lili do konca lanskega leta v okviru centra za socialno delo dvakrat na teden pomagala pri učenju šoloobveznim otrokom in izvajala program za predšolske.
V prostoru so trije prenosni radiatorji, vendar sta med dejavnostmi lahko vključena le dva, saj drugače vrže ven varovalko. Stranišče, na katerem si otroci umivajo zobe, je ledeno mrzlo. Ker se notri zdi še bolj mrzlo kot zunaj, se na pogovor preselimo v najbližji lokal v Grosupljem.
Do 6. razreda, naprej ne gre
Pred nekaj leti, ko se je vse začelo, so v kontejnerju študentke, prostovoljke s fakultete za socialno delo, več let izvajale ustvarjalne delavnice s predšolskimi in šoloobveznimi otroki. Pobudo za projekt, v okviru katerega so delavnice potekale, sta dali nekdanji profesorici na fakulteti za socialno delo, dr. Špela Urh in mag. Simona Žnidarec Demšar. Ugotovili sta namreč, da se z Romi v grosupeljski občini ne ukvarja skoraj nihče. Terenskega dela skoraj ni bilo, aktivnosti za otroke so potekale nekajkrat na leto. Delo z otroki prek društva Romi gredo naprej se je nato razvilo še v delo z drugimi skupinami Romov: mladostniki, ženskami ...
»Ko sem leta 2004 prvič prišla v naselje, je bilo, kot bi pristala na drugem planetu. Ni bilo elektrike, vode, otroci niso znali slovensko, revščina je bila obupna. Zdaj je večina otrok kolikor toliko normalno oblečena, niso več umazani. V zadnjih desetih letih se je standard precej izboljšal. In tudi razumevanje, kaj narediti z denarjem, ki ga dobiš,« pove. Leto in pol je program potekal vsak dan, po končanem projektu pa so vse dejavnosti padle na prostovoljke.
Leta 2007 so na pobudo grosupeljskih Romov ustanovile društvo Romi gredo naprej (Roma džan angle), na katero se je prenesla večina dela, ki ga je do takrat v romskih naseljih opravljala fakulteta za socialno delo.
V grosupeljskih romskih naseljih je približno 45 šoloobveznih otrok, vendar jih po najbolj optimistični oceni le 15 redno obiskuje osnovno šolo. Pred leti je bil največji »domet« zaključen četrti ali peti razred, danes kakšen pride do šestega, a le redki zaključijo osnovno šolanje. »Starši še vedno ne vidijo dovolj razlogov, da bi otroke pošiljali v šolo, če tako ali tako ne bodo dobili službe,« njihovo razmišljanje povzame Lili. V Grosuplju imata službo le dva, »drugi so zaposleni po svoje: moški z zbiranjem materiala, ženske z gospodinjstvom in otroki«, se nasmehne.
Ali je v letih njenega dela kakšnemu romskemu prebivalcu uspelo najti izhod iz začaranega kroga? »Nekaj družin se je odselilo v najemniška stanovanja, neki fant se je vpisal v srednjo šolo – pozneje jo je sicer pustil –, drugi jo je dokončal, eden dela v Ljubljani. Moja romska sodelavka bo kmalu druga ženska v naselju z vozniškim izpitom. Odkar dela, je zelo napredovala. Je tudi dober zgled otrokom v naselju. Vidijo, da gre zjutraj v službo in dobi plačo, čeprav je ena od njih. Žal bo tudi njej konec leta potekla pogodba o zaposlitvi,« redke pozitivne zglede našteva Lili.
Včasih zaležejo le sankcije
Romski otroci imajo podobne želje kot vsi drugi, le da je njihova uresničitev zanje »oddaljena tisoč milj, česar se zavedajo. Toda nikomur ne smeš vzeti sanj, spodbujati jih je treba k nečemu boljšemu.« To, da je treba hoditi v šolo, prostovoljke otrokom včasih že kar preveč poudarjajo, »imajo nas že dovolj«, prizna Lili. Zavest, da se morajo šolati, se mora prebuditi v njihovih starših. To pa včasih ni mogoče drugače kot z denarnimi sankcijami, so jo izučile izkušnje.
»Zakaj romski otroci v Novem mestu bolj redno obiskujejo šolo? Ker ob vsaki njihovi odsotnosti učiteljica pokliče starše in jih vpraša, zakaj njihovega otroka ni bilo v šolo. Če ga še naprej ne pošiljajo, jim center za socialno delo zmanjša ali celo ukine denarno socialno pomoč. Drugod starše na domu obišče socialna delavka ali učiteljica. S tem šoli začnejo zaupati in verjetnost, da bodo otroci hodili v šolo, se precej poveča. Zdi se jim namreč, da jih nihče ne mara, starše pa je sram iti na govorilne ure.
Preventivnega dela z Romi je premalo, v društvu pa ne moremo zadovoljiti vseh potreb.« Tudi prostovoljke društva in Centra za socialno delo Grosuplje v Smrekcu in drugih romskih naseljih v Grosupljem izvajajo učno pomoč, in sicer v kontejnerju in na domovih romskih otrok. »Danes bom šla učit fantka, ki je v prilagojenem programu. Verjetno ima tudi disleksijo, ampak te pri romskih otrocih nihče ne diagnosticira. So pač romski in problematični, kakor jih pogosto opišejo drugi. Z njim se počasi učim črk, številk, pomagam mu narediti domačo nalogo. V šoli tega včasih nočejo pa tudi časa nimajo dovolj. Romski otroci zaradi slabše koncentracije in razumevanja besedila v nalogi zelo težko delajo samostojno,« ve povedati Lili.
V sodelovanju s patronažno službo prostovoljke tudi svetujejo romskim materam. Prek Škofijske karitas Ljubljana organizirajo preskrbo z obleko in hrano, Rome spremljajo v institucije, kjer se ne znajdejo sami. »Pomagamo jim, a jim hkrati povemo, da bodo nekega dne morali to storiti sami.
Ko vidim, da nas nekateri čez čas ne potrebujejo več, vem, da sem nekaj dosegla.« Nekajkrat na leto organizirajo izlete za mladostnike in otroke do desetega leta starosti. Za te zadnje – v občini jih je okoli 80 – vsako leto pripravijo novoletno obdarovanje in jih ob tem fotografirajo. »Pred leti so bile za nekatere otroke to njihove prve fotografije.«
