Rudolph van Veen: »Vse, kar ješ, je ... ljubezen!«

Lahko bi rekli, da je Ljubljana minuli konec tedna jedla iz rok slovitega televizijskega kuharja, Nizozemca Rudolpha van Veena s kanala 24Kitchen. Toda takšne sreče, kot jo je imela Urša Kunz, s posestva Trnulja v Črni vasi pri Ljubljani, ni imel nihče. Rudolph je jedel iz njene roke.

Komaj je veliki kuharski mojster v petek priletel v Ljubljano, že si je pripasal predpasnik in kuhal za 'vipovce' v kongresni dvorani Kristalne palače v BTC. V soboto dopoldne je kuhalnico vihtel na Kongresnem trgu, kjer ga je z navdušenjem opazovalo blizu tisoč navdušencev.

Tedaj niti organizatorji še niso vedeli, kje bo chef večerjal. Uršini tašči gre zahvala, da se je 1. julija 2013, natančno ob 20. uri stopil skozi njena vrata. »Moja tašča je velika oboževalka Rudolpha van Veena. Na Kongresnem trgu je povsem po naključju prišla v stik z enim od organizatorjev njegovega obiska v Sloveniji in ga kar naravnost vprašala, kam bodo mojstra peljali na večerjo. Rekli so ji, da nimajo pojma. Rudolph je namreč že jedel v eni zelo eminentni restavraciji, a ni bil zadovoljen, ker mu menda niso ponudili nič tipičnega slovenskega,« poveduje gospa Urša.

Tašča je sogovorniku v roke potisnila prospekt posestva Trnulja s Črne vasi na obrobju Ljubljane in že čez kakšno uro so organizatorji po telefonu poklicali Uršo. »Povsem ad hoc smo skočili skupaj. Ob dvanajstih sem prejela klic, da bi Rudolph rad prišel k nam na večerjo, skupaj z ekipo. Sprva sem bila kar malo šokirana, potem pa sem takoj dognala, da takšne priložnosti ne bom nikoli več imela. Vzemi ali pusti. Pa sem vzela,« nadaljuje smeje.

Takoj je poklicala dobrega prijatelja, slavnega slovenskega kulinaričnega mojstra Slavka Adamljeta. Urša Kunz: »Zelo je bil presenečen. Še enkrat je vprašal, kdo pride na večerjo, da je preveril, ali je prav slišal. Seveda je takoj prišel. Angažirala sem še vse domače in poklicala še prijateljico, ki je direktorica zelo pomembnega slovenskega podjetja, ki nima nič s kuhanjem. Nujno sem namreč rabila pomoč v strežbi. Tudi ona je takoj prišla. Zavihali smo rokave in zvečer, ob osem, nič, nič je bilo vse nared.«

Ne gre dvomiti, da so se morali vsi zelo uro zasukati, kajti v nekaj urah pripraviti toliko hrane, kot so jo v Črni vasi prinesli na mizo, pač ni enostavno tudi za najbolj izkušene kuharske mojstre. Van Veenu so za začetek ponudili tipičen narezek posestva Trnulja z oslovsko salamo in klobaso, dodali so kozji in ovčji sir z bližnje kmetije, zraven pa ponudili še čisto sveže pečen kruh iz sedmih vrst moke, ki jo sami proizvajajo.

»Nadaljevali smo z juhico iz kopriv, sledili so konopljini rezanci, po njej smo polili smetanovo omako s hruško in zeleno. Nadaljevali smo z osličkovim filejem v čebuljni omaki z refoškom. Zraven smo ponudili polento z regratovim pestom in skutni štrukelj. Na koncu smo na mizo prinesli še orehovo in pehtranovo potico in bučno zmrzlino. Malce kasneje so za dodaten posladek prišli na vrsto še konopljini in orehovi rogljički ter sojini medenjaki,« našteva gostiteljica.

Logično vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi je, do kdaj pa je bil Rudolph na Trnulji, da so vso to količino hrane pospravili? »Ne boste verjeli, do pol treh zjutraj,« je povedala Urša, ki ni mogla skriti navdušenja: »Ta človek je enkraten. Nepopisno dobro smo se imeli. Tako enostaven je in prijeten za družbo. Celo svojo poezijo nam je recitiral, peli smo na karaoke, nikoli ne bom pozabila, kako sva plesala.«

Ja, gotovo je bila to zanj prijetna izkušnja. Z Rudolphom je prišla še desetčlanska ekipa, Urša pa je povabila še tasta in seveda taščo, ki je bila za to prijetno srečanje konec koncev zaslužna. »Neverjetno, kako lepo smo se poklopili. Upam, da bomo še naprej ostali v stiku. Kar rekla sem mu, da upam, da se bomo še kdaj videli, pa mi je odgovoril, da je v to stoodstotno prepričan, kejti dobri ljudje se vedno znova spet srečajo. Napisal nam je tudi čudovito posvetilo z naslovom Vse kar ješ je ... ljubezen,« precej ganjeno navaja Urša.

Upravičeno je zadovoljna, saj je veliki kulinarični mojster njeno ponudbo izjemno pohvalil. »Rekel je, da je prvič jedel potico. Močno mu je bila všeč. To si je tudi želel. Po svetu lahko poskusi največje specialitete, potice pa pač ne more nikjer dobiti. V čast mi je, da je bil zadovoljen, kot tudi da mi je pri pripravi večerje pomagal gospod Adamlje, ki ga izjemno cenim. Prej nisem niti pomislila kako bi bilo, če ne bi utegnil. Saj mojstru, kakršen je Rudolph, navsezadnje pritiče, da mu hrano pripravi lokalni kuharski mojster. Vse se je izjemno lepo izšlo.«

Simpatični Nizozemec je velik interes pokazal tudi za koncept posestva Trnulja, pa tudi podrobnosti v kuhinji so ga pritegnile. »Rekel je, da smo na pravi poti, kar mi ogromno pomeni. Rekel je tudi, da so iskrenost, gostoljubnost in domačnost garancija za dobro gostinsko in kulinarično prihodnost,« izvemo.

Je dal Urši kakšen neposreden kulinarični nasvet? »Ne, ker se niti nismo preveč pogovarjali o tej temi. Bolj nam je pripovedoval o sebi, o svoji karierni poti, da zelo rad opravlja svoje delo, da to počne že od mladih nog, da uživa pri delu z ljudmi. Tako je bil sproščen in spontan. Prav nič pokroviteljski. Nobenih receptov nam ni navajal. Njegova ljubezen so sladice. Zelo rad jih pripravlja. Poudaril je, da najboljše nastanejo iz eksperimentiranja. Da so najboljše tiste, ki jim spontano dodajaš sestavine. Zelo pa ga je presenetilo na primer dejstvo, da mi pehtran dodajamo sladkim jedem. Pehtran seveda pozna, vendar ga dodaja drugim vrstam jedi. Kombinacijo s sladkim, je ocenil za zelo zanimivo.«

Rudolph pa je o sladicah povedal: »Ko jih pečem, sem kot casanova v umetnosti sladkega zapeljevanja.«