Tiskane izdaje
Preživel je tistega, ki ga je obsodil na smrt, zdaj je pred izidom knjiga z več kot 600 stranmi, na katerih je popisal leta bega. Da ga je Homeini pet mesecev po izidu njegovih Satanskih stihov obsodil na smrt, je zdaj petinšestdesetletni Salman Rushdie izvedel na valentinovo, 14. februarja 1989, in takrat se je sploh prvič srečal z besedo fatva. O obsodbi ga je po telefonu obvestil novinar britanske BBC, in čeprav so celo muslimanski pravniki menili, da je bila fatva v obliki, v kakršni je bila izrečena, popolnoma neislamske narave, je več let preživel v ilegali ter družbi oboroženih varnostnikov. In preživel.
V nasprotju z japonskim prevajalcem Satanskih stihov Hitošijem Igarašijem, ki so ga neznanci leta 1991 v njegovi pisarni na univerzi v Cukubi, kjer je predaval, zabodli do smrti. Italijanskega prevajalca Ettoreja Capriola so ranili z nožem, prav tako so poskušali s kroglami umoriti norveškega založnika Williama Nygaarda.
Grožnje so ostale še po letu 1998, ko je nov iranski predsednik Hatami zagotovil, da iranska vlada fatve Homeinija, ki je sam umrl le nekaj mesecev po njenem izreku, ne podpira več. A so fundamentalisti preklic preslišali; cena za Rushdiejevo glavo se je celo povišala na 1,75 milijona britanskih funtov.
Pisatelj je medtem za devet let poniknil v varovano podzemlje in se ob nenehni navzočnosti policistov selil od hiše do hiše, izbrati pa je moral tudi alternativno ime. Odločil se je za Joseph Anton, kar je kombinacija imen pisateljev, ki ju je najbolj spoštoval. Josepha Conrada in Antona Čehova. Ta »alter ego« bo tudi v naslovu njegove knjige Joseph Anton: A Memoir (Joseph Anton: Spomini), katere izid pri newyorškem založniku Random House napovedujejo za 18. september.
V njej bo Rushdie, Britanec indijskega rodu, ki je večino časa po vrnitvi v javno življenje tudi sam preživel v New Yorku, spregovoril o tem, kako je stanje obupa vplivalo na njegove misli in dejanja, o odnosih z družino v času umaknjenosti v podzemlje, o zaljubljanju in »odljubljanju« (doslej se je poročil kar štirikrat), o včasih težavnih in drugič komičnih plateh življenja z oboroženci pa tudi o bitki pri iskanju podpore pri različnih vladah, obveščevalnih službah, založnikih, novinarjih in pisateljskih kolegih. In seveda o tem, kako je spet razumel svobodo.
