Samo branje, brez blišča in obljube avanture

Bralna atrakcija svetovnega slovesa, ki so si jo zamislili pri zavodu Divja misel, je dopolnila že deset let. Iz preproste zamisli knjig pod krošnjo se je knjižnica razvila v prepoznavno in dobro obiskano parado branja, ustvarjanja, druženja in zavedanja, da je knjiga v naravi lahko pravo zadovoljstvo.

Idejna in izvedbena mati projekta Knjižnica pod krošnjami je Tina Popovič, direktorica zavoda Divja misel: »Pred desetimi leti smo v parku Tivoli pripravili glasbeni festival in obiskovalcem hoteli ponuditi še kakšen dodatek. Ljudje na dogodke navadno pridejo precej pred začetkom. Nekateri klepetajo, kdor je sam, pa si želi kaj prebrati. Tudi sama sem med študijem, ki je bil poln vmesnih lukenj, rada kaj prebrala. In to v naravi. Pod drevjem v parku. Zamisel je torej nastala spontano. Ko so odgovorni za turizem v mestu to videli, so nas vprašali, ali bi lahko projekt poleti postavili na Trnovski plaži, ki je bila takrat precej problematična. Tam se je zbirala mladina s sumljivimi nameni. Treba jim je bilo ponuditi nove vsebine. In tako se je rodila Knjižnica pod krošnjami.«

Bralni otoki na 14 lokacijah

Najprej je bil projekt zanimiv z vidika oživljanja javnih mestnih površin, ko so ga opazili odgovorni na Javni agenciji za knjigo, je postalo jasno, da bi se lahko zelo dobro obnesel tudi pri širjenju bralne kulture. Prva postavitev Knjižnice pod krošnjami je bila, po Tininem opisu, zelo improvizirana: »Kupili smo dve lestvi in nekaj desk ter nanje postavili knjige, ki so nam jih na hitro donirale nekatere založbe. Tako smo leta 2004 izpeljali prvo sezono. Kmalu se je pokazalo, da se ta logistika ne obnese najbolje, saj je bilo, če je deževalo, skoraj nemogoče na hitro vse pospraviti. Danes imamo že oblikovano infrastrukturo in celostno podobo Knjižnice pod krošnjami, ki je premišljeno prilagojena tudi neljubim, predvsem hitrim vremenskim spremembam. Ob vsaki lokaciji smo poiskali primerno skladišče, kamor ob dežju in čez noč knjige, ležalnike in blazine brez večjih težav pospravimo.«

Že leto pozneje se je trnovski lokaciji pridružila nova v parku Tivoli, danes pa se bralci vse poletje lahko senčijo že na 14 lokacijah v osmih mestih. In v dveh državah. Knjižnica se je najbolj razširila leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, zdaj pa bralni otoki na knjigoljubce čakajo še na Ljubljanskem gradu, ta lokacija je najbolj zanimiva za turiste, v Kuturnem centru v Tobačni ulici in v Družinskem centru v Mali ulici. Knjižnemu gozdu sta se letos pridružila še parka Zvezda in ob Rimskem zidu, knjižnico pa so, skupaj z vodstvom vrtca, pripeljali tudi na igrišče Viških vrtcev, pri enoti v Jamovi ulici. Knjige na bralce čakajo v Polhovem Gradcu, Novi Gorici, Kanalu ob Soči, Ribnici, na Mali planini, v Izoli in celo v sosednji Italiji, v mestnem parku mesta Gorice. Na zavod Divja misel kličejo iz vse Sloveniji, ker bi se v domačem okolju želeli pod drevesi sproščati ob knjigah, a Tina Popovič je preudarna: »Nacionalna podpora je bistveno prešibka, sami pa ne moremo zadovoljiti vseh potreb in pobud in prošenj s terena.«

Kljub izkušnjam, ki so si jih organizatorji in izvajalci nabrali v tem desetletju, projekt ostaja zvest temeljnim izhodiščem. »V sodelovanju z založbami, prostovoljci, partnerji in podporniki zagotavljamo brezplačno branje, listanje in uživanje v pisani besedi pod drevjem. To je aktivnost brez blišča in obljube avanture, a s toliko več pristnega užitka in sproščujočega šarma. Knjižnica pod krošnjami je zamišljena kot priročna zbirka branja. Med nabranimi knjigami so zastopane vse zvrsti in mnogi formati, predvsem pa takšni, ki najbolj prijajo v mirnem okolju izbranih mestnih površin. Glavno vlogo imajo knjižne novosti, ki ponujajo vpogled v najbolj svežo produkcijo, saj knjižnica danes sodeluje z vrsto založb, hišna specialiteta pa so tudi mnogi domači ter tuji časopisi in revije,« je poudarila Tina Popovič.

Obvezna parkovna oprema

Na začetku so ljudje skeptično opazovali Knjižnico pod krošnjami in prostovoljce spraševali, ali knjige morda prodajajo. »Včasih je bilo prav komično,« se je spomnila sogovornica, »a zdaj nas jemljejo kot del javne infrastrukture, kot obvezno parkovno opremo. Zlasti tujcem se zdi to nekaj neverjetnega. Učiteljica iz Amerike nam je poslala elektronsko pošto, da se je takšnega projekta lotila tudi doma, potem ko je pri nas videla, kako ljudje uživajo s knjigo v naravi urbanega okolja. Ko smo, denimo, prišli v Polhov Gradec, so nas zlasti starejši ljudje čudno gledali in zatrjevali, da nimajo časa brati, ker imajo polno dela. Da so drugačni kot Ljubljančani. Zdaj je tam vse drugače. Prve so pod krošnje prišle družine z majhnimi otroki, sledili so jim tudi starejši, dedki, babice. Letos so jim tam ponudili še limonado in sladoled, bralna lokacija pa je postala zelo pomemben element mestnega konteksta, novo kulturno prizorišče.«

Večje lokacije, kot je na primer park Tivoli, vsak dan obišče vsaj po dvesto ljudi. »Če to pomnožimo s petdesetimi odpiralnimi dnevi, dobimo podatek, da nas v eni sezoni obišče 10.000 bralcev, in to na eni sami lokaciji. Na voljo imamo nabor več kot 6000 knjižnih naslovov, ki nenehno krožijo po različnih lokacijah. Zanimivo je, da se knjige zelo dobro ohranijo, čeprav gredo čez toliko različnih rok. Nekaj težav je le z otroškimi slikanicami, to je razumljivo. Tudi s krajami nimamo težav. Včasih se najde kdo, ki bi želel kakšno knjigo odnesti domov, a ko mu razložimo koncept, razume, v njej pusti kazalo in se potem vrača na lokacijo tako dolgo, da jo prebere,« je povedala Tina: »Nekaj slabih izkušenj pa smo imeli, ko smo v zimskih mesecih nabor knjig postavili v javne ustanove, v avlo Pediatrične klinike, na primer, pa v kakšen dom upokojencev in v kavarno Union. Tam ni nihče pazil nanje in so izginevale.«

Več sto zagretih sodelavcev

Poleti na knjige samo v Ljubljani pazi 15 prostovoljcev in 25 študentov, na vseh lokacijah jih je s Knjižnico pod krošnjami povezanih nekaj sto. V glavnem dekleta. Med obiskovalci sta spola enakovredno zastopana, precej je stalnih, skoraj vsakodnevnih. Nekateri pod krošnjami s knjigo v roki uživajo tudi po pet, šest ur na dan. Večina jih bere, drugi popasejo radovednost, tretji pridejo le poklepetat s prijaznimi knjižničarkami.

Tina Popovič prizna, da sama ne hodi več brat pod krošnje: »Žal za to že dolgo nimam časa. Seveda pridem na lokacije, ampak takrat se moram s sodelavci pogovoriti o pomembnih stvareh in kakšno reč na hitro urediti. Zelo rada pa opazujem ljudi in njihove odzive. Tako v živo občutim tisto, kar preberem iz tedenskih poročil, ki jih pripravljajo naši prostovoljci. Sicer pa imam precej dela tudi z organizacijo spremljevalnih dogodkov, ki jih čedalje pogosteje ponujamo obiskovalcem na vseh lokacijah.«

Krošnje in knjižnice pod njimi so se v desetih letih dogodivščin torej precej razvile in razrasle. Ker pravo poletje šele prihaja, jih čaka še precej prijetnih trenutkov. Jeseni, ko se bodo drevesa nad tratami osula, se bo tivolska Knjižnica pod krošnjami prvič podala na dolgo zimovanje v tamkajšnji Rastlinjak. »V njej bo mogoče uživati vse do pomladi 2015, ob lepem vremenu pa bo mogoče ležalnik in knjigo preprosto prinesti tudi ven, na sonce,« je obljubila Tina Popovič.