Samo ženske, prosimo, in to vitke!

Časopis The Times of India trdi, da so stevardi na GoAir samo še ena žrtev devalvacije rupije. Direktor družbe GoAir Giorgio De Roni je namreč pojasnil, da se je družba znašla pred hudimi problemi, potem ko se je vrednost rupije zmanjšala, najem letal, vzdrževanje in gorivo pa so še vedno vezani na ameriški dolar. »Zmanjšujemo težo vsega v letalih,« je povedal.

»Spremenili smo format brošur in časopisov naše družbe, ki jih dobijo vsi potniki, rezervoarje z vodo napolnimo le do 35, največ 40 odstotkov celotne zmogljivosti, ker je med poletom v resnici porabimo samo toliko, letala pa do položaja za vzlet vozijo le z enim motorjem, da bi prihranili gorivo.«

»Težke skladno z višino«

GoAir je leta 2005 ustanovil Džehangir Vadia, mlajši sin indijskega industrijalca Nuslija Vadie. Družba opravi okoli 710 poletov na teden, in to med 21 kraji v Indiji. Ker šteje njena flota le 15 letal, nima dovoljenja za polete na mednarodnih progah.

Med skupaj 330 člani posadke je zdaj 40 odstotkov moških. Ker stane med poletom vsak dodaten kilogram po tri rupije na uro, bodo v okviru načrtovane razširitve flote za okoli 80 letal, kar naj bi izpeljali v prihodnjih sedmih letih, v GoAiru zaposlili okoli dva tisoč novih stevardes, moški pa bodo po vsej verjetnosti le še piloti. Več kot 130 zaposlenih stevardov ne bodo odpustili, pravi uprava. Jih bodo pa zagotovo razporejali na poletih z manjšim tovorom, da bi dosegli določeno ravnovesje.

V razpisu za nove člane posadke je jasno navedeno, da morajo biti kandidatke visoke najmanj 160 centimetrov in »težke skladno z višino«. Čeprav izključitev moških ponekod razglašajo za »spolno diskriminacijo«, se vodstvo GoAir pravzaprav zgolj ravna po drugih nizkocenovnih družbah, ki so že do zdaj dale vrsto predlogov za zmanjšanje stroškov letenja.

Najbolj inovativen od vseh je bil Michael O'Leary, predsednik Ryanaira, ki je pripravil celotni seznam idej za pocenitev poletov. Med drugim je predlagal, da bi se iz letala odstranili sedeži, tako da bi potniki stali kakor na avtobusu, da bi potnikom prepustili, da na letalo sami natovorijo svojo prtljago, da bi iz letal odstranili dve stranišči od sedanjih treh in namesto njih dodali še šest sedežev in, seveda, da bi člane posadke prisilili v dieto in tako zmanjšali porabo kerozina.

Plačaj, kolikor tehtaš

Indijska družba ni šla tako daleč kot Samoa Air, ki je že pred časom razglasila načelo »plačaj, kolikor tehtaš« in v svoja letala namestila XL-sedeže za potnike, ki tehtajo več kot 130 kilogramov. Ob prijavi za polet se morajo potniki stehtati skupaj s prtljago, nato pa jim za vsak kilogram na krajših poletih zaračunajo po en dolar, za daljše polete pa celo po 4,16 dolarja. Ta pacifiška država je sicer znana po najvišjem odstotku predebelih ljudi na svetu. Ker gre za manjšo letalsko družbo, ki ima v glavnem majhna letala, se je zdela ta metoda obračunavanja cene vozovnic še najbolj logična.

Direktorji družbe Samoa Air so očitno domnevali, da bodo kmalu v vseh drugih letalskih družbah uvedli XL-sedeže. Avstralija je bila prva, ki je to potezo zavrnila kot žaljivo in diskriminatorno. Res pa je, da je Jetstar, nizkocenovni letalski prevoznik v lasti Quantasa, priznal, da stanejo težji potniki več goriva, in jim priporočil, naj razmislijo o nakupu dveh vozovnic, da bi si tako zagotovili dva sedeža. In tako se zdaj večina družb vrti med povečanimi stroški letenja in željo po tem, da ne bi užalili potnikov s povečano telesno težo. Indijski GoAir je ta problem odpravil v okviru svojih posadk.