Tiskane izdaje
Na Karibe
Mnogi, ki so bili v nedeljo zvečer razočarani, so še kakšen dan prej z mešanimi občutki nejevere in upanja vplačevali listke, bodisi na okencih Loterije Slovenije bodisi po spletu. Prodajalka Alma Lorenz, ki sprejema listke na Trubarjevi v Ljubljani, je potrdila, da je bila ob koncu tedna pred njenim okencem velika gneča. »Vseskozi se je vila vrsta. Nazadnje sem si mislila: K vragu vsi milijoni, četudi so mi namenjeni, samo naj mi kdo prinese en dvojni kufe!« je kljub vsemu dobre volje klepetala z žensko pred okencem. Ta je vplačala loto in mimogrede vzela nekaj hitrih srečk, ki so ji očitno prinesle ravno toliko, da je lahko znova potegnila novo – dokler tudi teh centov ni zmanjkalo.
Nekaj minut pred dvanajsto, ko so se v nedeljo zaprla vrata te prodajalne, je bilo v vrsti še nekaj ljudi, ki so hiteli z vplačilom, nekateri so vztrajali pri izbranih številkah, kajti niso si upali spremeniti kombinacije, da se ne bi usoda poigrala z njimi, nekateri so prišli poskusit morda celo prvič in so malce negotovo brskali po lističih ter čakali, da jim prodajalka razloži, kako se lahko potegujejo za mamljive dobitke. Prodajalka je kot po tekočem traku jemala lističe, pobarala vsakega manj samozavestnega igralca, ali bo igral tudi loto plus in lotko, in temu primerno odmerila znesek vplačila. Vmes je bil, seveda, čas še za klepet, marsikatero željo je slišala ali jo kar sama na glas izgovorila. »Ali sem pravilno izpolnil?« »Ja, a če že igrate, obkroživa še to.« »No, potem pa še to,« je pritrdil križcu ob lotu plus. »Res bi mi bilo žal, če bi se vznemirjal zaradi te neumnosti,« je sklenila in zaračunala 4,25 evra. »Ko boste dobili milijon, pa bova šla na Karibe,« je obljubila.
Naposled je pozdravila še zadnjega lovca na srečo: »Si le prišel?!« »Ja, sem pritekel,« se je nasmehnil temnolasi mladenič in ji skozi okence pomolil listič, ki ga je ravnokar izpolnil. »Tudi tvoj oče je že bil tukaj,« ga je obvestila. »Danes pa je res bilo treba priti,« sta se strinjala. Za njim je vstopil samo še varnostnik in pobral izkupiček, sicer je bilo pred nestrpnimi igralci lota samo še nekaj ur do žrebanja.
Profil slovenskega igralca lota
V nakupovalnih središčih, kjer ima Loterija Slovenije prav tako prodajna mesta, je bilo živahno do zadnjega. »Dajte mi kakšne dobre številke,« je tudi tamkajšnji prodajalki sreče namignil starejši mož in ponudil desetaka. Junaka, ki bi bil pripravljen tvegati več in bi si izbral kombinacijo z več številkami, ni bilo opaziti, še največ je bilo takšnih, ki so očitno bolj redko zavili v loterijo. Vsekakor pa so zneski – čeprav verjetno nedojemljivi – zamikali tudi najmlajše sanjače. Fantič je v spremstvu mame stopical v vrsti, in ko je izročil listek z lotom, je naglo potegnil še eno hitro – ter se izdal, da vendarle ni tako zelen. »Samo, da ne boš potem jezen, ko ne bo nič,« je bila nejeverna mama. Za njima je pristopil možakar s številkami, ki jih očitno vplača vsak teden in si žrebanja niti ne drzne več izpustiti, kajti ne more si niti predstavljati jeze, ki bi ga popadla, ki bi (četudi nehote) izvedel, da so njegove številke morda zadele, je skrivoma zaupal.
Na podlagi tega ni težko izoblikovati dveh popolnoma različnih skupin igralcev lota: tistih, ki se vsaj enkrat na teden skoraj brez izjeme vključijo v igro, in teh je po besedah Mateje Slamnik, svetovalke uprave Loterije Slovenije za odnose z javnostjo, po raziskavi Mediane iz leta 2007 približno 170.000, in tistih, ki pridejo mimo, največkrat jih premami nekoliko višji znesek, izberejo že izpolnjeni listek in plačajo, ponavadi najnižjo ceno. Prav ti so po podatkih Loterije Slovenije največkrat dobitniki najvišjih nagrad. »Ponavadi so to ljudje, ki so vplačali navadni kombinacijski listek, po možnosti celo s hitrim izborom,« je zatrdila Mateja Slamnik. Seveda so med igralci tudi skupine, ki se preračunljivo lotijo igre, preštudirajo kombinacije in nato skupaj vplačajo. A ni nujno, da so uspešni, zgodilo se namreč je že, kakor je povedala sogovornica, da so nekje označili 17 številk na sistemskem lističu (to predstavlja 19.448 kombinacij) in niso zadeli niti ene. Zdaj bi za takšen listič vplačali 4860 evrov, če bi temu dodali še loto plus in lotka, pa 7780.
Mimogrede: sedem številk lota, ki so bile od leta 1991 največkrat izžrebane, je 16, 4, 18, 11, 7, 32 in 12, sedem tistih, ki so bile najmanjkrat, pa 29, 31, 10, 34, 26, 6 in 3.
Srečnežev je malo
Rekordni znesek, ki ga je doslej izplačala Loterija Slovenije, je bila sedmica v lotu, vredna 3.195.600 evrov; izžrebana je bila julija 2005, razdelila pa sta si jo srečneža, ki sta listka vplačala v Ljubljani. Prav tako v glavnem mestu sta bila prodana lističa s kombinacijo številk, ki je tri leta prej neznancu prinesla 2.866.610 evrov, leta 2006 pa si je dobre tisočake nižji znesek razdelila trojica z listki, vplačanimi v Ribnici, Mariboru in Murski Soboti. Jure M., eden redkih dobitnikov visoke sedmice, o katerem je v medijih zakrožila zgodba, je leta 2008 zadel 1,75 milijona evrov. »Pet evrov sta bila vredna dva listka z že vpisanimi številkami (hitri izbor), saj sem bil že v prevelikem časovnem škripcu, da bi se poglobil v kombinacije. Čeprav nikoli nisem neposredno spremljal vrtenja bobna s kroglicami na sedežu loterije, me je tokrat že od sobote nekaj vleklo, naj le sedem pred televizor. Listek sem, jasno, imel pri sebi. Napeto sem spremljal, kako kroglice frčijo ven. Peta kolona v listku je bila moja. Številke: 4, 5, 6, 18, 21, 33, 39 in dodatna 16. Še enkrat, dokaj trezno, sem šel čez. Ni napake, zadel sem sedmico, sem dojel,« je povedal za Slovenske novice. Po odbitku davka (15 odstotkov za vse dobitke nad 300 evrov) mu je ostalo 1,492 milijona evrov.
Mateja Slamnik je rekla, da tega srečneža ni spoznala, tudi sicer se je redkokateri pripravljen srečati z njo, četudi ga prijazno povabi. »Ponavadi so v šoku, prestrašeni, želijo si le čim prej do izplačila, sicer pa ostati anonimni.« Zato, kakor je zatrdila, o srečnežih velikokrat več izvedo iz medijev. Nekateri se celo bojijo priti na sedež Loterije Slovenije, kjer izplačujejo zneske nad 4000 evrov. »Gospod, ki je nekoč zadel sedmico, je avto parkiral drugje in pripešačil sem, da ga ne bi kdo zalotil ali identificiral po tablicah avtomobila,« je opisovala strah pred slovensko nevoščljivostjo. Pritrdila ji je Tatjana Berce, ki na tem prodajnem mestu med drugim izplačuje visoke zneske. »Ljudje ne verjamejo, da so res zadeli, in čakajo, da jim to potrdim. Šele nato se razveselijo.« Seveda so tudi nasprotne zgodbe, ko pridejo igralci, prepričani, da so zadeli, a so se v resnici zmotili. V takšnih primerih pade tudi kakšna huda obtožba, marsikateri skeptik ji velikokrat zažuga, češ, saj vem, da nikoli zares ne izplačate glavne nagrade – a potem kljub temu prepričanju vendarle plača listek.
Zgodb je Tatjana Berce, kot pravi, slišala že ničkoliko, prav tako ponudb o razdeljenem dobitku, potovanju na Bahame in v druge eksotične kraje, se smeje med naštevanjem. Pravzaprav z nekakšno nežnostjo razlaga o svojih strankah, zlasti tistih, ki jih je imela v preteklih letih, ko je še delala v Domžalah in Škofji Loki. To so preprosti ljudje nižjega ali srednjega razreda, velikokrat upokojenci, je razkrila povprečje slovenskih igralcev lota, kakor ga vidi sama. Vplačujejo praviloma majhne zneske (letos so povprečni zneski po podatkih Mateje Slamnik zaradi krize še nekoliko manjši, število igralcev pa se menda ni bistveno spremenilo), za mnoge je to običajni opravek, morda celo priložnost za klepet, se je spomnila preteklih strank. Nekateri so menda celo prišli za njo na drugo delovno mesto, prepričani, da jim prinaša srečo, se je nasmejala, čeprav listka s sedmico še ni držala v rokah, največ 6+1. Navsezadnje je verjetnost, da uganemo sedem pravih številk med devetintridesetimi 1 : 15.380.937.
Iz tiskane izdaje Dela
