Še eno življenje mačka Murija, tokrat filmsko

»Zamisel za animirani film o mačku Muriju se je utrnila že leta 2008, ko smo za Murija po dolgem času znova slišali na koncertu Nece Falk. Vzdušje je bilo fenomenalno, zato sem si zaželel, da bi ga spravili tudi v animirani film. Od takrat smo razmišljali le še o tem, kako to storiti,« je pred sobotnim premiernim predvajanjem prvega dela animiranega filma o najslavnejšem slovenskem mačku povedal režiser Boris Dolenc.

Maček Muri se je rodil leta 1975 pod peresom Kajetana Koviča ter se v knjižnega junaka z zelenimi očmi in modrim brezrokavnikom prelevil v ateljeju ilustratorke Jelke Reichman. Njegovo prepoznavnost sta še trdneje v zavest zapisala glasbenika Neca Falk in Jerko Novak, ki sta po Kovičevih besedilih najmlajšim predstavila še zvočno podobo Mačjega mesta. In vse to, kar se je trdno zapisalo v kolektivni spomin, je bil največji izziv in hkrati ovira skupine ustvarjalcev videoprodukcije Invida, ki se je lotila ustvarjanja animiranega filma o mačku Muriju. Za zdaj jim je ob podpori Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenije uspelo izdelati prvi del od petih načrtovanih z naslovom Maček Muri – 1. del: Rojstni dan. Kdaj bodo nadaljevali, je odvisno od tega, kako uspešni bodo pri iskanju novih sofinancerjev. In če se Muri v prvem delu prebudi in začne običajen dan, v katerem ga preseneti lastna pozabljivost, da gre v resnici za poseben dan, ter mu naposled s pomočjo Mikijevih izumov kljub vsemu uspe očarati muco Maco, bodo naslednja nadaljevanja povzela dogajanje celotnega mačjega dneva, kakor ga je opisal Kajetan Kovič, razkrivajo svoje prihodnje načrte avtorji.

Krčma na drevesu

Film je režiral Boris Dolenc, letošnji prejemnik vesne za najboljši animirani film Wanted na Festivalu slovenskega filma (to nagrado je na tem festivalu prejel že z animiranim kratkometražcem Palčica leta 2009, na Berlinalu 2010 pa je bil izbran za Talent Campus). Kot je poudaril, smo vsi zelo navezani na likovno podobo Jelke Reichman in zato so jo hoteli ohraniti, vendar so animacijski teksti pokazali, da ni primerna za animacijo 3D, saj so se liki v animaciji pokazali kot precej okorni. Tako smo morali ubrati drugačen slog, a hkrati paziti, da nismo načeli zasidrane podobe in da smo vsebinsko sledili izvornemu besedilu Kajetana Koviča,« je povedal Dolenc. Likovno podobo so zaupali Mateju Lavrenčiču, a ta je, kot je sam poudaril, nastala v tesnem sodelovanju z režiserjem. »Boris je imel zelo jasno idejo, kako naj bi bilo vse skupaj videti. Imel je veliko domislic, kaj ti liki počnejo v filmu, in tako sva na podlagi skic nenehno iskala, kako naj bi bil videti mačji svet ali kakšni naj bi bili razni pripomočki, ki jih izumlja maček Miki, daljši razmislek sva imela tudi o tem, kako naj bo videti krčma Pri veseli kravi, ki sva jo naposled postavila na drevo. Vse to so bile Borisove zamisli, jaz sem le pridno delal,« je nekoliko v šali razkril Matej Lavrenčič, ki je zasnoval likovno podobo Mačjega mesta in vseh njegovih prebivalcev. Glavni animator Jure Prek pa je določil gibanje likov – od tega, kako se Muri pretegne, do tega, kakšna je hoja posameznih mačkov in mačk ter kakšne so interakcije med njimi.

Čeprav so se trudili, da bi večino produkcije in izvedbe opravili v Sloveniji, so si po tem, ko je padla odločitev, da se podajo v 3D-animacijo, sodelavce morali poiskati tudi v tujini, saj je animatorjev te vrste pri nas zelo malo. Na koncu se je zvrstilo kar 56 ustvarjalcev; 42 slovenskih in 14 tujih, večinoma iz Češke, Bolgarije in Romunije. »Bilo je kar pestro. Boris je veliko ur preživel pred skypom, saj nismo imeli vseh avtorjev na enem mestu, najtežje pa jih je bilo uglasiti v en slog, torej da se je ohranjala kontinuiteta animacije. Veliko kompromisov smo morali skleniti tudi zaradi omejenega proračuna,« je povedal Jure Prek. Že skoraj v drugi tretjini opravljenega dela so zaradi okvare diskovnih polj izgubili veliko materialov, a na srečo v nesreči še pred animacijo. Kljub temu da so morali marsikaj poustvariti na novo, pa so film po dveh letih in pol le končali in ga kot 10-minutnega pripeljali na filmsko platno. Po predvajanju v tekmovalnem programu Slon na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka ga bodo pojutrišnjem kot predfilm videli gledalci celovečerca Ko letijo vrane v ljubljanskem Kinodvoru, v drugi polovici decembra in januarja pa ga bodo predvajali tudi v več kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji in naposled na Televiziji Slovenija ter na spletu.

Čombe in Šugman

Nad končnim izdelkom sta navdušena tudi dramska igralca Jernej Šugman in Polona Juh, znana glasova številnih risanih junakov, ki sta tokrat posodila glas Čombeju in muci Maci. Skozi Murijeva usta govori glas Marka Mandiča. Kot poudarja Šugman, mu je Čombe pisan na kožo in je poleg tega še dobro narisan, zato je s sinhronizacijo hitro opravil. Polona Juh pa ugotavlja, da je bilo pri tem animiranem filmu vseeno drugače kot pri drugih risankah. »Zdaj, ko sem si Mačka Murija ogledala, sem mi res zdi, da gre za film. Ne samo da je duhovit, temveč je res lep in svež umetniški izdelek. Avtorji so me presenetili predvsem z izvirnostjo. Tudi na sinhronizaciji sem opazila, da je Boris zelo dobro vedel, kaj hoče ustvariti. Bil je vztrajen in kritičen,« je strnila svoje vtise.

Muri tudi v filmu ne vstane brez svojega zvončka, ki najbolje zapoje prav v glasbi Jerka Novaka iz leta 1984. Spomnil je, da je ob njenem izidu nastala še ena podoba Murija in Mace – s podpisom Kostje Gatnika. »Veseli me, da imata maček Muri in muca Maca več življenj, saj to daje Kajetanovemu tekstu še večjo veljavo. Drugače pa sem prepričan, da ima vsak od nas svoja mačka Murija in muco Maco. Tudi sam ju imam in tudi ta film ju ima,« je novo podobo pospremil na pot med gledalce.

Ker je to po besedah Borisa Dolenca projekt za novo generacijo, napovedujejo, da se bo s filmskega platna in televizijskega ekrana razširil tudi na interaktivno spletno stran. Za zdaj www.macekmuri.si ponuja predstavitev in ogled 36-sekundnega trailerja, v nadaljevanju pa si želijo »postaviti« virtualno oziroma interaktivno Mačje mesto, po katerem bodo uporabniki lahko še dodatno raziskovali, si ogledovali lokacije in se poučili o Mikijevih izumih. »Naš cilj je, da ta film vidi čim več slovenskih otrok, in tudi tako spodbudimo njihovo ustvarjalnost,« je strnil besede Dolenc.