Tiskane izdaje
Šola v Podblici je velika stara hiša, ki se med šolami, kolikor jih je v kranjski občini, najviše dviga, ima v šolskih klopeh same deklice in ... »Se imamo najbolj fletno!« je naštevanje sklenila učiteljica Anica Kordež. Podobno kot ona je bilo razigranih vseh sedem njenih učenk, razdeljenih v dva razreda, a vse so v eni učilnici. Oddaljene so le nekaj korakov, na levi so tri drugošolke, na desni štiri prvošolke. Že na prvi pogled je bilo jasno, da so najbolj moderni barvni odtenki vsi, ki so med rožnatim in vijoličastim: ob mizah so ležale rožnate torbe, tako je bila oblečenih večina deklet, takšna so bila pisala v njihovih rokah in podobno dekliški njihovi zvezki.
Med prvim in drugim
K pouku smo prišli z manjšo zamudo, kajti tisto dopoldne je megla povsem prekrila Podblico, vas z le nekaj več kot sto prebivalci, ki živijo v hišah, tako razkropljenih, da bi jim (vsaj prišleki iz veliko bolj strnjenih naselij) že težko rekli vas. Na mobilnem telefonu so izginile vse črtice, ki so kazale signal, najbolj zanesljivo orientacijsko sredstvo je bil smerokaz, ki vodi do hiše, na kateri piše Osnovna šola Stražišče Kranj, Podružnična šola Podblica. Skozi okna šole, ki se približuje svoji stoletnici (ustanovljena je bila leta 1917), se je svetila rumenkasta svetloba, za mizami je bilo že od zunaj videti navihane obraze.
Pri vhodu so čakale sani, najbolj priljubljeno zimsko prevozno sredstvo – ko seveda snega ni toliko, da mora kateri izmed očetov prevoz do šole opraviti s traktorjem, kot se je nekaj dni pred tem zgodilo drugošolki Nini iz približno štiri kilometre oddaljene Njivice. Še prvošolka Eva se pripelje z avtobusom vsak dan iz Nemilj, Lucijo, ki živi na poti z Jamnika proti Podblici, pa včasih pobere kar učiteljica Anica, ki živi na Jamniku, kot smo pozneje slišali vso šolsko logistiko. Najbolj veselo jo je sklenila Klavdija, ponosna lastnica sani v preddverju – k pouku pribrzi kar po hribu navzdol, le za domov se mora malo naprezati in jih odvleči navzgor.
Med prvo uro pouka so imele drugošolke pred seboj učbenike za slovenski jezik, prvošolke pa so si belile glavo z računanjem do sedem. »Nina, preberi začetek,« je naročila učiteljica v delu učilnice, kjer so sedele drugošolke. Nina, ki se je predstavila kot najstarejša šolarka, je začela brati. Medtem se je učiteljica premaknila k sosednji mizi in pomagala pri računskih nalogah. Postala je pri Luciji, ki je pobalinsko gledala iznad učbenika, in se nagnila nad njene račune, medtem je Klavdija stegovala prste in seštevala, Eva je pogledala v zrak in mrščila obraz, nato pa v oblaček napisala rezultat. Učiteljica je kmalu dvignila glavo, pogledala proti drugemu razredu in naročila, naj branje dokonča Lara.
Brez zvonca
In tako naprej, iz enega razreda v drugega, od ene učenke k drugi. Tišina ni bila zapovedana, a klepet ni presegel frekvence, kakršno bi pričakovali od razreda, polnega samih deklic. Anica Kordež je dobrovoljno priznala, da je res malo drugače, odkar so lani šolo zapustili štirje dečki – četrti in peti razred obiskujejo njihovi učenci v Besnici, potem se pridružijo matični šoli v Stražišču. »Med dekleti je gotovo več pregovarjanja, kakršno je: 'ona je rekla to, ona pa to',« jih je smeje posnemala, »fantje se pač stepejo in je mir!«
Ker je na šoli tako malo otrok, so ti tudi malo razvajeni – vsaj kar zadeva pozornost, ki jo dobijo od učiteljice: »Tukaj lahko vsaki takoj pomagam in tudi dekleta so navajena, da takoj dobijo odgovor.« Znova se je ozrla po razredu in pogledala na stensko uro. »K sreči nimamo zvonca,« se je nasmejala in pustila dekletom, da dokončajo naloge, ki jim jih je razdelila. A mednje se je že počasi prikradla razposajenost, nenadoma so bili vsi stoli prazni, učenke pa so zdrvele skozi igralnico v sobo, kjer jih je čakala malica.
Ob mizi je stala prav tako na široko nasmejana kuharica, Zinka Šolar. Jogurt, salama in kruh so čakali na mizi v majhni jedilnici, na mizi v kuhinji, ki je bila veliko bolj podobna tistim doma kot v velikih šolskih kuhinjah, sta stali skodelici turške kave in prigrizek – za kuharico in učiteljico. Ni bilo težko ugotoviti, da so to posebne vrste govorilne ure. »Res se dobro razumeva,« sta prikimali.
Zinka dela na šoli že dvajset let; izučila se je za lesno tehnico, leta 1993 pa je zgrabila priložnost, ko se je upokojila kuharica. Sprva je samo pomagala, zdaj je tako rekoč šefica kuhinje. Zjutraj dobijo dekleta čaj in kakšen piškot. Za njenim hrbtom je stala velika steklena posoda s čajem. »Rožice same nabiramo. Imamo neokrnjeno naravo pa lahko to počnemo,« je ponosno rekla. Pripravi jim še malico in kosilo. Specialiteta hiše pa so, kot so na drugi strani stene soglasno pritrdile deklice, »pohane šnite« – kruh, ki ostane, polijejo z jajcem in ocvrejo. Morda res ni najbolj zdravo, toda otroci imajo to zelo radi, je z nasmehom pritrdila Zinka. Med učenkami, za katere vsak dan skrbi, je tudi njena hči Lara, že pred leti je šolsko malico postregla tudi sinovoma, ki imata zdaj že več kot dvajset let.
Ročna dela kuharice Zinke
Anica Kordež je v Podblici začela poučevati pred desetimi leti, in odkar je prišla, je imela tako rekoč vsakič drugačno kombinacijo razredov, če ne drugega, se je zgodil vsaj prehod z osemletke v devetletko. Za prihodnje leto že ve, kako bo: drugi in tretji razred. Do lani je imela še pomočnico, letos pa ne več – varčevanje, je prikimala. Zato ji, kot je potihem dodala, pomaga pač kuharica: vodi krožek za ročna dela. In od tod tudi izvor prtičkov z izvezenimi snežaki, ki so podlaga visokim pisanim hišam v učilnici.
H krožkom hodijo vse učenke – do zadnje, in to z velikim veseljem, kakor glasno doda Anica Kordež. Poleg ročnega dela imajo še atletiko, pevski zbor in dramski krožek, je naštela. S krožki tudi deloma zapolnijo čas, ko bi morali imeti podaljšano bivanje, a zdaj tega nimajo več. Sicer pa čas, dokler ne pridejo starši ponje ali jih pobere avtobus, skrajšajo z reševanjem nalog iz Zmajčka in prebiranjem Cicibana. In tudi pri tem improviziranem podaljšanem bivanju priskoči kdaj Zinka na pomoč, kot skomigne z rameni Anica Kordež.
»Zelo sva zadovoljni, da sva iz tako majhnega kraja,« sta družno rekli, »samo z mobilcem so težave, ker ni signala.« Ne samo to, da hodijo zdaj v šolo same deklice, posebnost je tudi to, da imajo samo dva razreda. »Ponavadi so trije. Toda tudi prihodnje leto ne bo vpisa, zato bosta še eno leto dva,« je rekla Anica Kordež in izdala, kako dobro pozna demografsko sliko šolskega okoliša.
Čez dve leti pričakuje vsaj štiri nove učence, sta se pomenkovali z Zinko, dva sta fanta! Predšolske otroke srečajo pri branju pravljic, ki jih pripravljajo na šoli, in to je dobra priložnost, da staršem zlezejo pod kožo. »Manj učencev je zame sicer neprimerno lažje breme, za šolo pa to ni dobro, še zlasti za kraj ne, saj bi se lahko spet pojavile kakšne težnje po ukinjanju šole.«
To se je nazadnje zgodilo pred tridesetimi leti; takrat so se baje kar vaščani uprli, šola je navsezadnje središče vasi, kakor je vzkliknila učiteljica. Zato skrbno spremlja, kam nameravajo starši iz okoliša podružnične šole vpisati otroke. »H kateri družini sem tudi že šla na obisk,« je pomežiknila. Najtežje prepriča tiste, ki se priselijo; starši nimajo občutka pripadnosti, zato vozijo otroke v druge šole.
Šola v Podblici kajpak ni vedno imela tako majhnega števila šolarjev. Še pred petdesetimi leti je bila to povsem navadna osnovna šola (leta 1960 so tam imeli celo večerno šolo za odrasle, kot je iz šolske kronike prebrala Anica Kordež), potem pa so jo priključili tisti v Stražišču. In odkar se je Jezersko odcepilo od kranjske občine, so tudi najviše ležeča. »Na Jezerskem imajo v prvem razredu menda same fante,« je dodala učiteljica in ni bilo težko ugotoviti, da se ji je v misli že pritepla ideja o nekakšnem pobratenju s to šolo.
Kaj bo za kosilo?
Medtem ko smo klepetali, se je jedilnica izpraznila in deklice so se preselile v sobo z visoko zeleno lončeno pečjo. Čez nekaj časa se je od tam samo še razlegal smeh in slišalo vpitje, če ne bi bile tako zatopljene v ženski čvek, bi se najverjetneje vzbudila zaskrbljenost za edinega moškega predstavnika v hiši, fotoreporterja. Kuharica Zinka se prav nič ni vznemirjala, ker je na krožnikih ostala skoraj vsa salama, le skodelice z jogurtom so bile izpraznjene in pospravljene na pladnju. Prav dobro je poznala vse navade in nečimrnost deklic, kakor mame doma. »Včasih nama pripravijo presenečenje in vse pospravijo, ponavadi je to ob petkih,« sta povedali.
Ker ni bilo zvonca, je bilo težko reči, ali se je odmor podaljšal ali ne. »Čeprav nimamo zvonca in se vedno ne držimo povsem ure, vedno naredimo vse, kar je na programu,« je zatrdila učiteljica kakšne pol ure pozneje. Deklice so se spet umirile za mizo, drugošolke so imele na urniku matematiko.
»Sovražim besedilne naloge,« je bilo slišati vzdih, preden se je trojica lotila prebiranja in računanja. »Ah, saj znaš,« je bil odgovor sošolke. »Pa saj se nam nikoli ne da, a vseeno naredimo,« je sklenila tretja. Pred njimi se je dvigala tabla, na katero učiteljica prek računalnika predvaja strani iz učbenika. »Želimo si biti moderna podružnica,« je resno dodala Anica Kordež. Tudi prvošolke so še računale, ko jim ni šlo, so staknile glave in se pomenile. Tudi ta ura se je bližala koncu ... Zinka Šolar je medtem pospravila ostanke malice, nas pa je zanimalo samo še, kaj bo za kosilo. »Golaž in miške!« je vzkliknila kuharica.
