Tiskane izdaje
Na kaj najprej pomislimo ob besedi sirtaki? Najbrž na prizor plešočega Anthonyja Queena iz filma Grk Zorba, črno-bele ameriške filmske klasike ciprskega režiserja Michaela Cocoyannisa iz leta 1964. Film, ki si je prislužil tri oskarje, je bil posnet na Kreti, prizor Zorbovega plesa pa je nastal na plaži pri kraju Stavros. A da bi plesali sirtaki, ni treba ne na plažo ne v Grčijo. Zadostujejo plesni učitelj, nekaj kondicije in nadarjenosti ter ščepec vztrajnosti.
Pravzaprav se je v dvorani na Glavnem trgu 1 v Vipavi vse skupaj začelo sila nenavadno: dvanajst parov se je na odru, edinem delu prostora, ki so ga osvetljevale luči, najprej kakšnih dvajset minut razgibavalo. Takšna in drugačna kroženja z boki in rokami, raztegovanje nog ter »ogrevanje« sklepov in vretenc so, kot smo izvedeli pozneje, menda že rutina ob sredinih večerih, ko imajo člani Folklornega društva Vipava redne tedenske vaje.
Le da je bila zadnja precej drugačna, saj je v goste prišel Aleksandar Blaževski, makedonski prostovoljec iz Evropske prostovoljne službe, ki je svoje enoletno poslanstvo v Vipavski dolini začel pred dvema mesecema in pol. Med drugim kot učitelj balkanskih plesov, še zlasti grškega sirtakija in pajduške ore. Če o tej večina ve, da je tradicionalni makedonski ples, ki ga v krogu plešejo ob veselih dogodkih, kot so poroke, krst otrok ali odhod fantov na služenje vojaškega roka, pa je občutno manj ljudi poučenih, da sirtaki sploh ni grški nacionalni ples, čeprav še kako pooseblja grško iznajdljivost in neustavljivo voljo do življenja.
Sirtaki, zatrjujejo nekateri pisni viri, je namreč zgolj ples grških korenin, koreografijo zanj pa je naredil Giorgos Provias prav za film Grk Zorba. Kakorkoli že – sirtaki ostaja nadvse priljubljen ples: septembra 2007 so najdaljšo verigo njegovih plesalcev po vzoru plesa v Grku Zorbi sestavili na Cipru z 268 plesalci, konec avgusta 2012 pa so za novi Guinnessov rekord razglasili verigo 5614 plesalcev v grškem mestu Volos.
Počasen začetek, divji konec
Začne se povsod enako: počasi. Potem je treba ritem korakov postopoma stopnjevati, vse do divjega konca. Skrb za to, da koga ne »zvije« v križu ali kolenih, je seveda dobrodošla. »Malce nas je res zdelalo,« je priznal Vilibald Soban, podpredsednik Folklornega društva Vipava, med enim od zasluženih premorov.
»Večjih težav nisem imel, le koraki so nam povzročali nekoliko preglavic na začetku, ker jih pač ne obvladaš. Kaj je pri sirtakiju najtežje? Ta pomik levo pa trije koraki poskakovanja naprej v krogu,« pokaže. »To pa zato, ker se plesalci ne pomikajo naprej in krog zastane,« se glasi ocena sicer izkušenega plesalca. »Pa kondicija je pomembna, sploh pri tem plesu,« nadaljuje. »Upam, da bomo imeli iz sirtakija še kakšno vajo. Le zakaj ne? Saj veste, pri nas še vedno radi zaigramo kakšno kolo, saj imamo v sebi še nekaj 'juge', zlasti naša generacija. Mi namreč še vedno tekoče govorimo srbsko, obvladamo cirilico, sam še danes brez težav preberem Sportske novosti,« se zasmeji.
Tudi Anton Goričan, predsednik društva, je zanikal, da bi bil sirtaki zanje pretrd oreh. »Saj smo vendar gibčni, kajne? Ne, tisti, ki so zapustili oder, niso omagali, le na stranišče morajo,« se je pošalil. »Veste, mi nismo profesionalni plesalci, smo pa sami mladi. Najstarejša gospa jih šteje osemdeset, a še vedno aktivno pleše z mano. In to že celih trinajst let. Sicer smo v povprečju stari nekaj čez petdeset. Razumljivo je, da je sirtaki za nas malce težje plesati, saj teh gibov nismo navajeni, a se zapletenih koreografij ne ustrašimo. Je pa res, da zakladnico plesov z našega območja sestavljajo nežno pozibavajoči plesi, kajti Vipavci smo se v preteklosti precej zgledovali po Trstu, čeprav imamo tudi svoje stare avtohtone plese. Na festivalu starejših folklornih skupin, ki ga obiščemo vsako leto, smo Primorci nekaj resnično posebnega. Štajerci in Gorenjci so, oprostite izrazu, razbijači, pri nas pa ni nobenega razbijanja, nobenega tancanja, nobene ihte. Vse je bolj nežno, mirno ...« je razigrano razlagal.
Bi se kdo učil grščine?
A pri sirtakiju in ori so takti seveda drugačni. Vipavci so jim zelo dobro sledili, je na koncu ocenil Aleksandar Blaževski. »Učenci so bili zelo pridni,« je povedal v brezhibni slovenščini. »Hitro so se naučili tako sirtakija kot pajduške ore. Ponavadi ljudje potrebujejo malce več časa, oni pa so se v dobre pol ure naučili skoraj vse. Še malo več vaj bi morali imeti, pa bi šlo,« je dejal.
Sirtakija v Makedoniji običajno ne plešejo, Blaževski se ga je naučil, ko je živel v Grčiji, kjer je obiskoval univerzo. »Ampak pajduška ora je še malo hitrejša,« je dodal. Hitrejša? »Da. Mi se je učimo že kot otroci. Kot folklorni ples za nastope.« In po njegovi zaslugi se osnov sirtakija in pajduške ore zdaj pridno učijo po vsej Vipavski dolini. »V okviru Evropske prostovoljne službe delam z otroki po šolah in jih učim tudi teh plesov. V Ajdovščini, Vipavi, Lokavcu ...« je našteval sogovornik. Poleg tega o Makedoniji in njenih posebnostih predava ter predstavlja tudi njene kulinarične posebnosti. »Odzivi so super, sploh ko pripravljamo slaščice. Otroci se jih zelo razveselijo.« Za nameček 29-letni profesor geografije, nekoč profesionalni rokometaš, v ajdovski Hiši mladih brezplačno uči grščino. »Na tečaju je za zdaj sedem udeležencev. Res je, grščina je težka,« je priznal.
Odločitve, da je za svojo prvo evropsko prostovoljno službo izbral prav Slovenijo, Makedonec nikakor ne obžaluje. »Slovenija mi je nadvse všeč. Zelo je lepa, ljudje pa so prijazni in odprti,« je povedal. Pri delu sodeluje z Medobčinskim društvom prijateljev mladine Ajdovščina. In očitno so domačini z njim zadovoljni vsaj toliko, kot je on z njimi. »Oh, on je tako prijeten fant,« je prepričana Nada Blažko iz Društva Doli iz Lokavca, ki je koordinator letošnjih prireditev ob tednu vseživljenjskega učenja na Ajdovskem in v sklopu katerega so pripravili tudi učenje sirtakija in pajduške ore. »Ima nekaj balkanskega v sebi, kar mi je zelo všeč. Vse gre malo bolj počasi, brez kakršnih koli živčnih vojn. To je danes prava redkost. Z njim bomo v Lokavcu in Ajdovščini še kuhali. Že kmalu bomo delali oblatne. To so nekakšne napolitanke, videla jih še nisem. In če verjamete ali ne, potem ko nam je Aleksandar predstavil lepote in čudesa Makedonije, sva se z možem odločila, da greva septembra prvič na dopust prav v to državo. Napotke sva že dobila,« je zadovoljno pripovedovala Nada Blažko.
