Sivolasi fantič raje kot čez letvico skoči na viski

Legenda slovenskega in jugoslovanskega skoka v višino Branko Vivod je včeraj praznoval 70. rojstni dan. Sivolasi, vedno nasmejani gospod, ki s komplimenti šarmira celjske mestne dame in gospodične, večkrat pravi, da še ni tako star, da bi ga morali vikati. Še vedno je fantič iz Mislinje, ki je rad skakal. In pri tem kot za šalo podiral rekorde.

Vivodova življenjska zgodba je kot roman. Veliko naključij, nekaj srce parajočih odločitev, potem pa, ko se zdi, da je vsega konec, glavni junak pokaže, iz kakšnega testa je. V vsakem primeru pa je Vivod vrhunski športnik, ki je 28-krat nastopil za jugoslovansko člansko reprezentanco in postavil več državnih rekordov. Najlepše spomine ima na dosežke v veteranski konkurenci, ko je na svetovnih in evropskih prvenstvih ter svetovnih veteranskih igrah dosegel deset zlatih medalj, petnajst srebrnih in štiri bronaste.

Čevlji? Ni treba!

Njegova športna pot se je začela v Velenju, kamor je prišel v rudarsko šolo iz domače Mislinje, kjer je v šoli že zmagoval v smučanju. Sprva si je želel postati avtomehanik, vendar mu je mama rekla, da bo imel vedno umazane roke. Rudarska šola pa je imela brezplačen internat in tako je tam dobil drugi dom. In prav ta šola ga je povezala z atletiko, čeprav je najprej poskusil z nogometom: »Ni mi bilo všeč. Bil sem bolj občutljiv fantič, in če me je kdo brcnil, mi ni ugajalo. Pa še preveč so se drli.«

Skok v višino ga je omrežil v kinu. Pred predstavo je v predfilmu videl počasni posnetek svetovnega in olimpijskega zmagovalca Valerija Brumla. Všeč mu je bilo, zato je poskušal tak skok – takrat so skakali s tehniko straddle – ponoviti. Po naključju so v domu učencev jedilnico preuredili v telovadnico in Vivod je imel veliko priložnosti za vadbo. Vadil je sam, brez trenerja, skakal je na tanke blazine.

Veliko je treniral. Do rudnika, kjer so dijaki delali, se ni vozil z avtobusom, pač pa je pet kilometrov do tja tekel. »Drugi fantje so se vozili in so za mano s prstom kazali, da sem malo čez les. Takrat jih nisem razumel,« se spominja. Čeprav je bil brez trenerja in organizirane vadbe, se je trud očitno splačal. Na dan rudarjev, ko v Velenju vsako leto pripravijo atletski miting, je pristopil k sekretarju Atletskega društva Kladivar Celje Dragu Bedraču: »Ne vem, ali mi je prigovarjal angelček ali parkelj, ampak imel sem toliko korajže, da sem ga prosil, ali bi lahko prišel v Celje trenirat.«

Tokio 30 let pozneje

Leto pozneje je dobil povabilo na ogled prvenstva na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. »Skakal sem od veselja! Pripravil sem si hlače, ki mi jih je mama sešila iz črnega klota, copat nisem imel, rudarsko majico pa sem si opral. Na avtobusu sem se peljal z vsemi celjskimi športniki. Stanko Lorger [tekač čez ovire, op. p.] se je že med vožnjo ogreval, ker je bila njegova disciplina prva na vrsti. Zmagal je.« Sledil je skok v višino in Vivod je prosil svojega poznejšega trenerja Fedorja Gradišnika, ali bi lahko poskusil. »Debelo me je pogledal, a me je prijavil. Skakal sem bos in s 181 centimetri postavil tri slovenske rekorde: za mlajše in starejše mladince ter za člane. Prvi je prišel k meni Stanko Lorger in mi čestital. Kar kurjo polt dobim, ko se spomnim.« Zvezda je bila rojena, toda na slavo se je morala še navaditi: »Prišel je fotoreporter. Nikoli nisem videl bliskavice! Ustrašil sem se in pobegnil na tribuno.«

Vivodova športna pot se je naglo vzpenjala. V enem letu je svoj rekord popravil za več kot 20 centimetrov in leta 1963 kot prvi Slovenec preskočil dva metra. Sladko-grenak spomin pa je na leto 1964, ko je na tekmi v Modeni preskočil 210 centimetrov in postavil jugoslovanski rekord. Dosegel je A-normo za olimpijske igre v Tokiu, vendar ga v Beogradu kljub temu niso uvrstili v ekipo. »Zelo sem bil razočaran, saj sem si svet želel videti že kot fantič. Razmišljal sem celo, da bi nehal trenirati. A to sem prebolel in danes mi ni več žal. Pozneje sem vse nadomestil.« Tokio je videl leta 1999, ko je na veteranskem prvenstvu na Japonskem zmagal.

Zdi se, da so uspehi prišli mimogrede. Po večletni prekinitvi zaradi poškodbe je spet nastopil leta 1970 v Beogradu na ekipnem prvenstvu, kamor je prišel brez svojih »šprinteric«. »Iskal sem jih po vsem Beogradu, na koncu sem jih našel v neki ubogi kletni trgovinici. Potem sem ugotovil, da nimam dovolj denarja. Zanje sem hotel zastaviti uro, vendar mi je prodajalec rekel, naj kar grem in dobro opravim.« Preskočil je 214 centimetrov in spet postavil državni rekord.

Kot pravi Vivod, ima najlepše spomine na 25 let, kolikor je tekmoval v veteranski konkurenci. Med drugim je s svojim starim slogom skoka v višino premagal Dicka Fosburyja, očeta novega sloga, imenovanega flop. Fosburyjev podpis na startni številki je na ogled tudi na priložnostni razstavi v Celju. Medalj Vivod skoraj ne šteje več, čeprav ve o njih veliko povedati tudi po strokovni plati. Zlato iz Modene, ki ni bila pozlačena, kakor so danes, je prodal: »Ker sem se učil za zlatarja, in nisem imel veliko denarja, sem jo prodal, da sem si kupil čevlje.«

Ljubezen do športa ga je ves čas gnala naprej. Toda nikoli z nedovoljeno pomočjo, čeprav se spominja, da so že v njegovih časih nekateri športniki jemali poživila. »Ko smo še delali ob sobotah, sem moral prositi za prost dan, da sem se lahko z vlakom odpeljal na tekmo v Beograd. Šef mi je rekel, da lahko grem, a da moram prej deset ton premoga zmetati v klet. To sem storil, šel na osemurno vožnjo do Beograda, moj doping pa je bil liter mleka in napolitanke.« Na tekmi je zmagal.

Danes Vivod zmaguje z dobro voljo in hudomušnimi nasmeški ter zanj povsem običajnimi povabili: »Zdravo, deklica. A boš 'jacka'?«