Tiskane izdaje
»Danes ... ob 21.21 uri ... Ljubljanski grad. Sledi nizki svetlobi in 3x močno potrkaj. Predstavita se z imenom Sra. in Sr. CHAVALERIO, ki je danes vajina identiteta. Previdno ob 21.51 uri se vrata zaklenejo in vstop ne bo več mogoč! ... Pa psssst ... bodi INCOGNITO!« se je glasila letošnja vstopnica na enega najbolj skrivnostnih pustnih plesov v Ljubljani.
Približno ob napovedani 21. uri in 21. minutah je po gradu nad Ljubljano tavalo kar nekaj duš, večinoma v parih. Vzravnani moški v žakardastih plaščih, z lasuljami in spremljevalkami pod rokami, tudi te prav tako v razkošnih baročnih oblekah in z obrazi, skritimi pod zlatimi očali, pa so se zdele, kot bi pravkar izstopile iz filma o Amadeusu ali Casanovi. Četudi so vsi iskali tako imenovano nizko svetlobo, so se držali vsak sebi, kot da bi z naglas izrečenim vprašanjem, kje za vraga je vhod, izdali svojo identiteto. Ta je morala biti za ples kar najbolj zakrita, tako kot je še nekaj ur pred začetkom »zamaskirana« tudi lokacija zabave.
Po kraljevsko na baročnih zofah
Podzemni vhod je bil tisti hip zavit skoraj v popolno temo, pravo nasprotje od njegove siceršnje življenjske radosti, kakršna iz svatov veje na sobotno dopoldne. In v tisti popolni temi, v kateri so pot nakazovala le nekakšna riževa zrna v modri svetlobi, se je pred očmi kar naenkrat pojavil elegantno urejen gangster v dolgem belem plašču, pokrit z značilnim klobukom in s cigaro v ustih, ki je celo pozdravil z »dober večer«.
Goste so ob vstopu pričakali junaki drugih zgodb in zgodovinskih obdobij, poleg Tukankamona, še vedno z balzamiranim obrazom v povojih, je tu tudi zaradi svoje zajetnejše postave, predvsem pa vidno nakopičenega bogastva v zlatih razkošnih hlačah in prečudovitem smaragdno zelenem tubanu kraljeval turški sultan ter z rokami vabil k kozarčku za dobrodošlico.
Nekaj gostov je očitno vhod le utegnilo najti prej. Ti so si vzeli svoj prostor na baročnih zofah, odkoder se je odpirala najbolj perspektivna razgledna točka na oder in dogajanje, četudi se v tistem hipu še nič zares dogajalo. Sedeli so vzravnano v razkošnih kostumih in s kozarčkom v rokah in bili živ dokaz za to, da obleka naredi človeka. V taki kraljevski drži pa, kot da ni vredno niti kramljati.
Glasbeni tempo je z dižejevskega odra narekoval mušketir brez klobuka, ritmu pa sta za uvod sledili nekakšni popolna Belina in popolna Črnina, dekleti, ki sta poplesavali kot kakšni marioneti, ujeti v elastične niti iz različnih kotov prostora. S stropa so namesto pisanih papirnatih konfetov naletavali milni mehurčki, za odrski okras pa je bila tudi četverica dolgolask v oprijetih zebrastih kostumih, ki so nato še večkrat zamenjele svojo »kožo«.
Zdaj so se različini kotički že napolnili, čeprav daleč od tega, da bi se zapolnili. Očitno se je bližala ura, ko na ples ni bilo več mogoče vstopiti. Med moškimi z dolgimi lasuljami in ženskami z izrezanimi dekolteji so se namnožili tudi primerki, ki so izstopali: Kleopatra tu, šejk tam, spet drugje hipijevski par pa mornariški častnik, ki se je že davno tega zasidral v baročni trosed, moški v zelenem kombinezonu z mačjimi očali čez pol obraza, in par, ki je dobesedno kipel od cvetja. Številni cvetovi kot da bi se razlili po hrbtu živo rožnate moške obleke, okronane s cilindrom, na svetlorožnati ženski silhueti pa so izraščali v dveh pasovih tako na sprednji kot na hrbtni strani.
Belina spakirala kovček
Po dobri uri je Belina spakirala svoj beli kovček s čipkami in to je dalo slutiti, da bo oder prepuščen novim zvezdam. In res: tu je namesto originalne Whitney zasvetila Nuša (Derenda), ki je bila v množici neprepoznavnih sama kar najbolj prepoznavna – s padajočimi kodri in v vijoličasti večerni obleki. Z njenim napevom in svojim glasom si je najprej zaželela enega od trenutkov (One moment in Time) in preusmerila pozornost. Čas pa kot, da je tu začel novo štetje ... vse dokler ni z besedami »Zdaj vem, to je ljubezen in ti moški iz mojih sanj ...« na oder priklicalo belega laboda, plesalca z golim torzom, v belem tilastem krilu in črnih hlačah, z očmi za stiliziranimi rdečimi svetlečimi se očali, ki je na (pesem) Energy pokazal vse svoje mišice in s svojim nastopom zasenčil trojico fantov, prav tako zgoraj brez in v črnih hlačah, ki je zakorakala na oder. Zdaj se je scena začela prebujati, hitrejši ritmi glasbenih uspešnic minulih desetletij pa so začeli privzdignili pete tudi gostom, ki so se začeli zgrinjati na plesišče. Tokrat je sidro dvignil tudi mornariški častnik.
Niti prireditelj sam, Radivoj Andjelkovič, lastnik turistične agencije Interconti, ne ve povsem natančno, kdaj so priredili prvo pustno zabavo. Pred približno desetimi leti, je ugibal na glas in pritrdil, da je že od vsega začetka veljalo enako pravilo: šele nekaj ur pred začetkom se je izvedelo, kje bo zabava. Kar se je spremenilo, pa je zaupanje, je dodal, da se zabavi razen plesa in nastopov ne bo zgodilo nič več kot na kakšni drugi. Skrivnostnost in zapovedana oblačilna koda – za moške oprava Casanove, za ženske oprava kurtizane –, je namreč v začetnih letih zbujala nemalo sumov, ali se ples v maskah ne utegne sprevreči v kakšne orgije ali svingerske zabave. V vseh teh letih so zamenjali približno deset lokacij, edino na gradu se je ponovilo. Prvič letos so se gostje, med katerimi prevladujejo starejši od štirideset let, lahko oblekli, kar so želeli. »Vstopnice lahko kupijo samo starejši od 27 let, saj imajo mlajši na voljo tudi mnoge druge zabave. Za starejše jih je mnogo manj,« je še povedal Tutankamon in prikimal, da si kostume izposodijo v enem od depojev.
Očitno se je zapovedana koda sčasoma zakoreninila, saj še vedno prevladujejo Casanove s spremljevalkami. V opravi beneškega zapeljivca z zlato prekritimi očmi je bilo s profila prepoznati zdaj že bivšega člana vladajoče koalicije. Ko je tisti hip v ušesih odmevalo Life goes on without me ... (Življenje gre naprej brez mene op.p.), pa se je zdelo, da je bila ta večer tudi zanj kriza visoke politike pokopana. Četudi se pustni čas šele začenja.
