Tiskane izdaje
Nepal in tamkajšnja planinska zveza sta podelila posebna priznanja osmim slovenskim alpinistom, ki so se povzpeli na vrh Everesta z nepalske strani. Kakšni so danes, več let pozneje, njihovi spomini na osvojitev najvišje gore sveta? Kaj je bilo v njihovih mislih, ko so stali 8848 metrov nad morjem?
Kot eden prvih, takrat še jugoslovanskih alpinistov je 13. maja 1979 na najvišji gori sveta stal Kranjčan Andrej Štremfelj. Danes pravi: »S spomini na himalajske odprave je večinoma tako, da so vedno lepši, ker slabe stvari pozabljam, dobre pa ostanejo.«
Andrej Štremfelj je edini Slovenec, ki je bil dvakrat na vrhu sveta, prvič leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom, drugič enajst let pozneje, z ženo Marijo: »Če primerjam oba vzpona, je bil prvi zagotovo težji, saj je šlo za težko prvenstveno smer, in to kljub temu, da je bil vzpon izveden na klasičen himalajski način (fiksne vrvi, tabori …). Njegov najtežji del, to je zadnji dan od tabora pet do vrha in nazaj, sva namreč morala z Nejcem opraviti sama. Sama sva morala sprejemati najpomembnejše odločitve zase in hkrati za odpravo. Takrat je bil vzpon ene naveze na vrh uspeh za vso odpravo. Delali smo vsi za enega, eden za vse.«
Kakšno opremo sta Kranjčana uporabljala na prvem vzponu leta 1979? »Takrat smo imeli vrhunsko opremo, kar jo je lahko naredila takratna jugoslovanska industrija. Šotori iz Induplatov, čevlji iz Alpine in puhasta oprema so bili odlični. Bili smo prvi, ki smo imeli vetrne komplete iz uvoženega goreteksa. Kljub temu smo bili v primerjavi s takratnimi tujimi, denimo, angleškimi in nemškimi odpravami precej slabo opremljeni. Oblečeni smo bili v flanelaste srajce in pumparice, nosili smo doma spletene rokavice s primitivnimi platnenimi prevlekami. Enake prevleke smo nosili čez čevlje. Dereze smo imeli pritrjene s trakovi. Skratka, vsak planinec, ki ga danes srečam v gorah pozimi, je opremljen bolje, kot smo bili mi takrat.«
Bala sva se ledenega slapu
Andrej Štremfelj o svojem drugem vzponu na Everest, ki ga je z ženo Marijo opravil leta 1990, pravi: »Predvsem sva se bala ledenega slapu, ki ga je že opremila posebna skupina šerp in pot čezenj vzdrževala. Takrat še nismo imeli satelitskega telefona in interneta v baznem taboru. Zame je bila ta odprava nekaj posebnega tudi zato, ker sem šel od doma kot član, že v Katmanduju pa sem zaradi nenadne bolezni Tomaža Jamnika postal vodja odprave.«
In še nekaj omeni Štremfelj: »Za današnje generacije alpinistov je poleg opreme nepredstavljivo trajanje odprave. Samo v baznem taboru in nad njim smo bili dva meseca, dostop do baze pa je trajal tri tedne. Novice od doma so potovale po pošti v Katmandu, od tam z letalom v Luklo in naprej s pismonošo v bazo. So se pa ti stiki z domačimi ohranili do danes, saj smo si pisali pisma, medtem ko bodo današnja elektronska in kratka sporočila hitro izginila.«
Marija Štremfelj je prva Slovenka, ki je stala na strehi sveta. Z možem Andrejem, s katerim sta takrat imela že dva otroka, sta pred 21 leti kot prvi zakonski par osvojila vrh. Marija Štremfelj danes pravi: »Sedmi oktober 1990 je bil v Nepalu čudovit sončen dan. Bila sem pripravljena za veliko težje razmere, kot so bile. Zato smo lahko preživeli na vrhu sveta skoraj celo uro, nekaj časa celo brez dodatnega kisika. Dobro se spominjam oblačenja dveh plasti oblačil na južnem sedlu, 7925 metrov visoko. Na tej višini so gibi in opravila zelo počasni. Zapenjanje gumbov je bilo podobno učenju te spretnosti pri dveletnem otroku. Veselje na vrhu je bilo veliko, pogled na Tibet pa me je prepričal, da je zemlja res okrogla.«
Za Vikijem Grošljem je enajst vzponov na deset različnih osemtisočakov. Prvič je bil v Himalaji leta 1975, pred skoraj 23 leti je osvojil Everest. Danes Viki Grošelj pravi: »Najvišja gora sveta te ne more pustiti ravnodušnega. Svojih treh srečanj z Everestom se spominjam tako intenzivno, kakor bi se zgodila včeraj. Najprej predvsem prijateljev, s katerimi sem plezal, potem pa izjemno nizkih temperatur in pomanjkanja kisika, zaradi česar je plezanje v visoki Himalaji najtežje na svetu. Prvič, leta 1979, sem na še nepreplezanem Zahodnem grebenu dosegel višino 8300 metrov, potem pa moral zaradi ozeblin odnehati. Kljub temu me je prevzemal občutek zadovoljstva, saj sva z Marjanom Manfredo precej pripomogla, da so drugi pozneje dosegli vrh. Žal se je ob sestopu druge naveze z vrha smrtno ponesrečil vodja šerp Ang Phu. Kar 45 dni smo plezali na goro. Kaj nam je takrat uspelo, pa je pokazala šele zgodovina. Danes velja naš Zahodni greben za najtežjo od enajstih prvenstvenih smeri na vrh sveta,« opisuje.
»Popravni izpit« je opravil leta 1989, ko mu je kot članu makedonske odprave uspelo priti na vrh po smeri prvopristopnikov (Hillary, Tensing leta 1953), skupaj z Dimetom Ilijevskim, Stipetom Božićem ter šerpama Sonamom in Adživo.
»Žal smo se v dolino vrnili le štirje. Dime je v tistem bolj begu nazaj v življenje kot pa sestopu z gore za vselej ostal na njej. Zelo se mi je vtisnilo v spomin tudi vodenje prve slovenske smučarske odprave na Everest leta 1996, ko smo poskušali s severa, s Tibeta. Dosegli smo višino 8200 metrov, potem pa je v hudem viharju, ki je zajel Everest, Davo Karničar omrznil in odpravo smo morali prekiniti. Potrti smo se vrnili v Katmandu in šele tam izvedeli, da je v istem viharju na gori umrlo dvanajst plezalcev. Mi smo jo kar dobro odnesli.«
Viki Grošelj meni, da je v današnjih časih, z razvojem opreme, hrane in komunikacij, vzpon na Everest precej olajšan: »Posebno pomembna je možnost natančne vremenske napovedi. V primerjavi z zdajšnjo je bila naša oprema takrat naravnost smešna, predvsem pa precej težja. A bili smo prepričani, da je najboljša na svetu, in se s tem sploh nismo obremenjevali. Kljub vsemu napredku je vzpon na Everest tudi danes vse prej kot preprost.«
Prvi s smučmi z vrha Everesta
Pred dobrimi enajstimi leti je Davo Karničar dosegel izjemen uspeh, saj se je prvi s smučmi spustil z vrha Everesta. Njegov neprekinjeni spust do baze 3500 višinskih metrov niže je trajal dobre štiri ure. Davo Karničar pravi: »Everest bi težko strnil v en stavek. Pristop je bil brezkompromisen, poleg tega smo imeli veliko sreče, ki je pri prvem poskusu leta 1996 ni bilo.«
Na vprašanje, kakšni občutki so bili na vrhu Everesta, Jezerjan sprva malo zagode zaradi večne novinarske želje po opisovanju dogodkov, nato pa pove: »Vrh niti ni bil kaj posebnega. Tam in takrat ni časa za občutke, saj moraš biti osredotočen na vse, kar te čaka.« Pa bi zdaj ponovil dosežek? »Ne. Nikakor, saj ni mogoče, da bi se še enkrat vse tako lepo ujelo kot pred enajstimi leti,« meni Davo Karničar in poudari, da mu je takrat narava naklonila neznansko srečo, ki se je kazala tako v vremenskih razmerah kot tudi v »vseh drugih stvareh, ki jih niti ne moraš opisati«.
Dva dneva za Davom Karničarjem so, v okviru iste odprave, na vrhu sveta stali še trije Slovenci: Tadej Golob, Matej Flis in Gregor Lačen. Matej Flis: »Najbolje se mi je zdelo, da sem vrh osvojil v družbi dveh prijateljev, in ne v strnjeni koloni plezalcev, ki ga danes naskakujejo. Da smo bili na vsem vršnem pobočju popolnoma sami. Če bi bil danes spet tam, bi poskusil brez kisika.«
Po dobrih enajstih letih je spomine na Everest izluščil tudi Tadej Golob: »Spomnim se marsičesa, najbolje pa nevihte, ki je divjala nad Tibetom, ko smo dosegli ramo na približno 8400 metrih in pogledali čez, bliskalo se je kakšne tri kilometre pod nami. Če bi dobil še eno priložnost vzpona na Everest, bi jo z veseljem sprejel in najbrž poskusil, tokrat brez dodatnega kisika.«
Trendi vrhunskega alpinizma
Pred skoraj dvema letoma je Tomaž Jakofčič opravil prvi slovenski vodniški vzpon na vrh Everesta. Po dveh letih vzpon opisuje takole: »Trendi vrhunskega alpinizma so vrh Mount Everesta nekoliko odmaknili od glavne premice, a zame – kot alpinista starejše šole – je bila osvojitev najvišje gore na svetu kljub vsemu eden pomembnih ciljev. Organizacija lastne alpinistične odprave je preprosto predraga, zato se mi je skupaj z začetkom aktivnega gorskega vodništva v domačih in tujih gorah prikazala možnost vzpona kot gorskemu vodniku velike angleške gorniške agencije.«
Odprava je trajala dva meseca. Ob sebi je imel tri kliente, Angleža Amando in Kevina ter Američana Chrisa. »Skrb zanje je premagala tremo ob mojem prvem plezanju na Everest. Kljub precej dolgemu seznamu veliko težjih vzponov sem bil med aklimatizacijo razburjen ob pričakovanju končnega vzpona na vrh, a med vzponom je to izginilo. Popolnoma sem bil osredotočen na plezanje in počutje svojih klientov,« pravi Jakofčič.
Zaradi strahu pred »prometnimi zamaški«, ki so povzročili znano tragedijo leta 1996, so iz zadnjega tabora na višini 7922 metrov krenili že ob devetih zvečer in bili na vrhu tik pred sončnim vzhodom. »Bilo je nezemeljsko lepo! Najvišji vrh sveta ob rojevajočem se, popolnoma jasnem dnevu in neskončni razgled. Občutek sem imel, da vrh res sega v vesolje!«
