Tiskane izdaje
Slovenska potapljaška delegacija se je v Zvezdnem mestu potapljala v bazenu, napolnjenem z destilirano vodo, v katerem so lahko potapljači občudovali dele mednarodne vesoljske postaje Mir in najnovejši modul, ki bo svojo pot v vesolje začel šele konec letošnjega leta.
Za to so zaslužni Ruska potapljaška federacija CRASA, potapljaški klub Aqua Globuis iz Anape, fundacija Dostopno okolje ter pristojni v Zvezdnem mestu, ki so invalide - potapljače in njihove spremljevalce iz Slovenije, Hrvaške in Rusije sprejeli z odprtimi rokami. Ker predstavniki sedme sile nismo dobili dovoljenja za obisk za javnost še vedno zaprtega Zvezdnega mesta, so nam rekorderji svoja pričakovanja zaupali že dan pred veliko preizkušnjo.
»Biti v centru, kjer se trenira kozmonavte, so sanje vsakega otroka. Vsi smo nekoč sanjarili o tem, zdaj pa bom imel priliko čudo videti v živo. Vzburjenje in adrenalin sta velika. Tehnično gledano ne gre za zelo zahteven potop, izredno poseben občutek pa me preveva zaradi vedenja, da se tam potapljajo ljudje, ki bodo jutri v vesolju,« je bil pol pričakovanj Zoran Vlah iz Zagreba, ki je prvi hrvaški invalid z uspešno zaključenim tečajem in mednarodno priznano izkaznico potapljanja. Na vprašanje, ali bi tudi sam poletel v vesolje, kot iz topa izstreli - »takoj«.
Svoboda gibanja
Ljudi s posebnimi potrebami zelo privlači čudoviti svet potapljanja, saj samo v vodi ne potrebujejo invalidskega vozička in občutijo svobodo gibanja. »To je edini šport, pri kateremu ne rabimo različnih pomagal, ampak smo enaki vsem ostalim udeležencem. Poleg tega voda deluje tudi rehabilitacijsko. Položaj telesa je povsem drug in telo se sprosti. Ni prisile, ki jo vsakodnevno občutimo na vozičku. Popustijo krči, spazme. V vodi je super,« je Damjan Peklaj opisal občutke, ki ga prevevajo v vodi.
Člani IAHD Adriatic, ki so na obisk v Moskvo pripotovali opremljeni z domačimi dobrotami - bunko, savinjskim želodcem in rujno kapljico, so podrli že marsikateri rekord. Kot prvi hendikepirani potapljači so se potapljali pod ledom Rudniškega jezera v Kočevju, pohvalijo pa se lahko tudi s prvo žensko, ki se je potopila na globino 40 metrov.
»Že od samega začetku je bilo velika prednost, da sem ženska, saj so bili fantje veliko bolj samostojni že v sami vožnji z vozičkom in premagovanju vsesplošnih ovir. Od njih sem se ogromno naučila, kar je bila velika prednost. Sicer pa zagotovo veste, da ni problem biti edina ženska v moški družbi. Razvajajo me,« priznava Barbara Slaček, ki ji kolegi ljubkovalno pravijo kar »naš bejbi.«
Članica potapljaškega klubu Adriatic je že od samega začetka, kar pomeni deset let in bolj izkušen od nje je le še Aleš Povše alisa Yoda, ki je med vsemi »najbolj odlikovan potapljač«. Potapljal se je v Rdečem morju, na Kubi z morskimi psi, v bližini potopljene križarke Costa Concordia. »Med morskimi psi na Kubi je bilo nekaj posebnega. Brez kletke so morski psi plavali okoli nas. Hujšega incidenta še ni bilo, čeprav gre za tretjo najbolj nevarno vrsto morskih psov,« izpostavi svoj najljubši potop.
V skupini je bil tudi tudi Peter Majcen, ki je opravil že 100 potopov, med drugim že dvakrat na Maldivih, kjer je opazil, »da je na istih lokacijah precej manj življenja in precej več mrtvih živali. Pozna se degradacija.
»Tata, stigli bolesnici!«
Petim gibalno oviranim potapljačem iz Slovenije se je pridružil še ruski kolega Nikita Vanko, med podvigom pa so vsakega od njih spremljala po dva spremljevalca. »Sprejeli smo pravilo, ki pravi, da mora imeti gibalno ovirana oseba v vodi dva asistenta. Ne zaradi njegove varnosti, ampak varnosti inštruktorja. Če se njemu kaj zgodi, ga gibalno ovirana oseba ne more prinesti na kopno. Gre za varnost inštruktorjev, zato se vedno potapljamo v trojkah,« nam je Branko Ravnak pojasnil na največjem ruskem sejmu z naslovom Integracija. Življenje. Družba.
Na svoji desetletni poti so morali premagati marsikateri stereotip. »Kar se tiče invalidov je bila Slovenija takrat na stopnji, na kateri je zdaj Rusija. Vsa javnost je bila proti nam. Invalidi bi morali pridno sedeti v sobah in se kvečjemu igrati z računalniki. Mi smo razbili vse mogoće stereotipe. Pred desetimi leti je Tonka iz Murterja rekla: 'Tata, stigli bolesnici!' Ko smo šli lani pod led, smo si nakopali prijavo inšpektorju, da ogrožamo zdravje invalidov. Še pred nedavnim smo šli na Medicinsko fakulteto in so nas ločevali na zdrave in bolne,« je Ravnak opisal odnos, ki so ga imeli do invalidov nekoč in ga imajo nekateri še danes.
Del krivde pripisuje tudi samim invalidom.» Že 10 let ukvarjajo samo tem, kako naj se jih imenuje, ali so manj zmožni, hendikepirani.... To je njihov glavni šport. Mi jim rečemo, kakor pač pride. Včasih so oziji, capeljni. V prvi vrsti so potapljači,« je predstavil desetletno delo na področju potapljanja invalidov, ki jih v IAHD Adriatic ne obravnavajo nič drugače kot »žive ljudi,« kot Ravnak malo za šalo malo zares pravi zdravim ljudem.
»Vse svetovne organizacije, ki promovirajo potapljanje invalidov, skrbijo predvsem zato, da dobijo 'ta žive', to ste vi in ostali, ki hodijo. Pripovedujejo jim o invalidih, zavežejo jim noge, zakrijejo oči, potem pa igrajo slepe, invalide. Vse te organizacije so odvisne od enkratne pomoči, ki jo dobijo, ali pa od fundacij, ki po malem nabirajo denar. Ko pritok denarja preneha, ugasnejo vse projekte in nič ne delajo. Mi nočemo delati na tak način, zato smo postali samozadostni in se povečini financiramo sami. Naš moto je, da če lahko voziš avto, se lahko tudi potapljaš. Invalidom ne pustimo, da bi se počutili ubogi. Mi nekaj naredimo zanje, oni pa morajo nekaj za nas,« se držijo principa, da je treba ljudi naučiti loviti ribe.
Večina članov in članic je bila udeležena v avtomobilskih nesrečah, zaradi katerih imajo poškodovane hrbtenjače, sicer pa gre za popolnoma normalne ljudi, ki služijo denar, imajo otroke, družine...
Kdo odloča o tvojem vozičku
Da so tudi invalidi potrošniki, ki jih ni treba pomilovati, je zaenkrat ugotovilo samo finsko podjetje Sunto, ki dela opremo za prosti čas in zaseda 60 odstotkov svetovnega trga merilnih inštrumentov. V okviru promocijske akcije Osvajanje novih horizontov so jim jih osem tudi podarili.
»V globalni družbi prevladuje mnenje o obilju demokracije, v skladu s katero lahko človek odloča o sebi, vendar temu ni tako. Hočejo odločati o tvojem invalidskem vozičku in vsem ostalem. To je tako kot z ženskami, ki jih ne vprašajo, na kakšen način želijo roditi otroka. Včasih o tem odločajo kar moški. Enako je z invalidi,« je Ravnak zaključil s pozivom k enakopravni obravnavi, ki je za Rusijo še kako dobrodošel, saj so tukajšnji invalidi na žalost še vedno obsojeni na življenje za štirimi stenami.
Raztrgal je tudi Potapljaško zvezo, ki »vso energijo vloži v to, da nam ne bi uspelo«, saj že vedno želijo veljati za elito, pol bogove, v resnici pa za potapljanje ni potrebno biti nikakršen supermen, kar podkrepi s primerom slovite nemške filmske režiserke Lani Riefenstahl ter razvpite slovenske urednice Bernarde Jeklin, ki sta se s potapljanjem začeli ukvarjati šele, ko sta vstopili v tretje življejsko obdobje.
